UPRS sodba III U 347/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja je z izpodbijano odločbo delno ugodila zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33124-88/2010/13 z dne 23. 6. 2011, ki ga je vložil A.A., v višini 61.291,24 EUR, ter del zahtevka v višini 10.640,01 EUR zavrnila (1. točka izreka); ter odločila, da se sredstva v višini 61.291,24 EUR stranki nakažejo na transakcijski račun (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožniku z odločbo z dne 23. 6. 2011 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 72.571,70 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 323: Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja, ki so bila razpisana z javnim razpisom za ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja. Sredstva je odobrila v postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 in Javnem razpisu. Stranka je 4. 8. 2012 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 71.931,25 EUR. Pri administrativnem pregledu je bilo ugotovljeno, da se na postavki gradbena in obrtniška dela ter konzervatorska dela vlagatelju odšteje znesek v višini 319,20 EUR, ker je vlagatelj uveljavljal strošek: izvedba poličk in odkapnikov, ki mu po odločbi ni bil odobren. Pri ogledu naložbe na kraju samem pa je bilo ugotovljeno, da je vlagatelj obračunal večjo površino fasade, kot je bila dejansko izvedena. Zato je treba od višine zahtevka odšteti stroške v višini 6.150,38 EUR. Skupno znižanje zahtevka tako znaša 7,15 %, kar presega dovoljen prag 3 %. Skladno z 30. in 31. členom Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 je treba uporabiti sankcijo v višini ugotovljene razlike med zahtevkom vlagatelja in dejanskim izračunom, kar znaša 5.499,15 EUR. Odobreno plačilo je tako znižano na 61.291,24 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da ugotovitev, da je obračunal večjo površino fasade, kot je bila dejansko izvedena, posledica nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve. Tožena stranka ne razlikuje med obračunom in evidentiranjem in ne razume, da količina, oziroma površina fasade sploh nima vpliva na zneskovni obračun storitve na fasadi. Večja površina od dejanske je bila namreč v vsej zelo obsežni dokumentaciji napačno navedena zgolj enkrat in to na specifikaciji k računu št. 3, kar pa nima nobenega učinka na obračun storitve v zvezi s fasado niti po računu št. 3. Specifikacija je zgolj priloga k računu, račun pa je verodostojna listina. Pomota iz specifikacije ni vplivala na račun. Račun se pravilno nanaša na znesek 4.000,00 EUR, kot je skladno s pogodbo. Na prvem mestu je zato utemeljeno izpostaviti, da je bila med investitorjem in izvajalcem storitev v zvezi s fasado B.B. s.p. pred pričetkom izvedbe del podpisana pogodba po sistemu „na ključ“. Pravna narava tega posla zavezuje izvajalca v pogodbeno dogovorjeni ceni realizirati ne samo predvidena dela, pač pa tudi presežna in nepredvidena dela. Pogodba je temeljila na projektantskem popisu del in projektu idejne zasnove družbe C. d.o.o. Podpisana pogodba je izvajalca zavezovala, da so vsi izdani računi skladni s pogodbenimi zavezami. Površina fasade je bila tako pomemben element v fazah pred sklenitvijo pogodbe, od sklenitve pogodbe dalje pa površina fasade (bodisi v + ali -) nima več vpliva na pogodbeno dogovorjeno ceno. Izdani računi št. 3, 4 in 5 so povsem skladni s pogodbo, zato ne drži očitek tožene stranke, da je bila obračunana večja površina fasade od dejansko izvedene. V specifikaciji k računu 3 je šlo zgolj za evidenco površine fasade. Zahtevek za izplačilo sredstev 30. 5. 2012 je podal skupaj z obsežno dokumentacijo. V zvezi s fasado so bili priloženi trije računi: račun št. 3/2012 z dne 15. 3. 2012 v znesku 4.000,00 EUR, račun št. 4/2012 z dne 12. 4. 2012 v znesku 4.000,00 EUR in račun št. 5/2012 z dne 10. 5. 2012 v znesku 4.200,00 EUR. Po zahtevani specifikaciji je posredoval specifikacijo, kasneje pa jo dopolnil še z informativnimi cenami na enoto. Na kontrolnem ogledu na kraju samem dne 14. 8. 2012 je bila res ugotovljena napaka v evidentiranju površine fasade na specifikaciji k računu št. 3, kar se je zabeležilo v zapisniku s pojasnilom tožnika. Nato je tožnik toženi stranki posredoval popravljene specifikacije z izvedenimi količinami in ustrezno preračunanimi informativnimi cenami, čeprav ti preračuni niso bili potrebni, saj ni šlo za sklenjeni posel po „sistemu cena na enoto mere“, pač pa za pravni posel po sistemu „na ključ“. Posledično je neutemeljena odločitev o sankcioniranju. Predlaga odpravo odločbe v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev v znesku 10.640,01 EUR in spremembo tako, da se ugodi zahtevku tudi v tem delu ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje kronologijo zadeve.

Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe v odgovoru in vztraja pri svojih ugovorih.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno v zadevi je, da je tožena stranka tožniku z odločbo št. 33124-88/2010/13 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 72.571,70 EUR, za naložbo: Obnova manjših gospodarskih objektov v ... – naselbinska dediščina. Odločba je bila izdana na podlagi izpolnjevanja pogojev, ki jih je določal Javni razpis. V obravnavani zadevi je sporen znesek za izplačilo, ki se nanaša na obnovo fasade.

Ugotoviti je, da je tožnik podal vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa 323: Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja, ki je bila razpisana z javnim razpisom za ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja. Na podlagi 5. točke IV/1 Javnega razpisa je moral vlagatelj v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev zagotoviti ustrezno dokumentacijo z natančnim popisom del in stroškovno opredelitvijo cen, ki jo je pripravil odgovorni projektant. Enako izhaja iz 15. točke IV Javnega razpisa, da mora vlagatelj priložiti dokumentacijo, iz katere mora biti razviden popis del in predvidenih stroškov, ki se nanaša na celoten objekt, popis del in predvidenih stroškov za upravičen del naložbe ter popis del in predvidenih stroškov za neupravičen del naložbe. Na podlagi navedenih določb je zaključiti, da je višina stroškov, ki jih za posamezno postavko lahko pri zahtevku za izplačilo sredstev tožena stranka izplača, zamejena z zneskom in obsegom izdelave posamezne postavke predvidenega dela, kot ga vložnik navede v vlogi in mu je bil posledično priznan v odločbi o odobritvi nepovratnih sredstev.

V zvezi s tem je ugotoviti, da je tožnik v svoji vlogi v točki IV „Finančni podatki o naložbi“ razdelil stroške po namenih in ocenil vrednost gradbenih in obrtniških del (brez DDV) na 81.578,47 EUR. V prilogi 2 – Investicijsko tehnična dokumentacija je priložil idejno zasnovo št. 13/100 (C. d.o.o.), iz katere je (tabela s predračunom upravičenih stroškov) razvidno, da so stroški sanacije notranjih in zunanjih ometov (brez DDV) 12.799,85 EUR. Iz predložene rekapitulacije del pa je razvidno, da je cena izdelave fasadnega ometa 28,00 EUR na m2 in da bo izvedena na skupni površini 238,46 m2 (trije objekti). Zmnožek, obsega izdelavo fasade s ceno, ki jo je navedel v vlogi, je tožnik ob predložitvi računov lahko pričakoval v plačilo.

Dne 30. 5. 2012 vložen zahtevek, ki ga je utemeljeval z računi št. 3/2012 z dne 15. 3. 2012, 4/2012 z dne 12. 4. 2012 in 5/2012 z dne 10. 5. 2012 – vsi za izvedbo fasaderskih del v skupnem znesku 12.200,00 EUR, je bil nejasen glede na zahteve iz Javnega razpisa. Namreč iz priloženih računov ni bilo razvidno, v kolikšnem obsegu je bil izveden zgolj fasadni omet, po posameznih računih. Tožena stranka je zato tožnika pravilno pozvala k predložitvi specifikacije k posameznim navedenim računom. Poslana specifikacija je izkazovala, da je izvajalec izvedel fasado na 446,62 m2 površine (tč. 3 specifikacije). Tudi pojasnitev oziroma dopolnitev zahtevka z dne 4. 8. 2012 ni izkazovala drugačnega obsega fasaderskih del, namreč, da je bila fasada narejena na 446,62 m2. Dopisana pa je bila še cena fasade na m2 in sicer, da je znašala 21,00 EUR na m2. Na podlagi izvedene kontrole – ogleda z dne 11. 8. 2012 je razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da je bila dejansko izvedena in izmerjena površina fasade cca 260 m2 (ugotavlja pa tudi, da je v tej površini vštet tudi spodnji del fasade do višine 0,5 m2, ki je obračunan tudi pri naslednji postavki IV. Podstavki „hidrofobni omet“). Tožena stranka torej pravilno ugotavlja, da je bila celotna površina izdelane fasade 223,31 m2, kot jo je tožnik priglasil v svoji vlogi za odobritev sredstev, v celoti zajeta že v prvem računu št. 3/2012 in zato ostalih računov (5/2012 in 4/2012) ni upoštevala.

Tožnik se v tožbi sklicuje na popravljene specifikacije z navedenimi količinami in ustrezno preračunanimi cenami (3. specifikacija), ki jih je posredoval toženi stranki septembra 2012. Iz teh specifikacij je razvidno, da račun št. 3/2012 ne vsebuje navedbe obsega izdelanega fasadnega ometa, površina izdelanega fasadnega ometa pa je navedena na računu št. 4/2012 v izmeri 148 m2 in na računu 5/2012 v izmeri 75,31 m2, obe s ceno 31,00 EUR na m2. Meni, da bi morala tožena stranka upoštevati popravljene specifikacije z izvedenimi količinami in ustrezno preračunanimi informativnimi cenami, čeprav ti predračuni niso bili potrebni, saj ni šlo za sklenjen posel po „sistemu cena na enoto mere“, pač pa za pravni posel po sistemu „na ključ“. V zvezi z ugovori, ki jih tožnik naperja na razumevanje tožene stranke (oziroma nerazumevanje) narave pogodbe z izvajalcem fasade, je ugotoviti, da sama narava pogodbe torej „na ključ“ ali na „sistem cene na enoto mere“, v obravnavani zadevi ni relevantna. Tožnik je bil namreč dolžan zadostiti pogojem razpisa, dolžan je bil popisati dela in izračunati predvideni strošek. Usklajeno temu pa je moral predložiti tudi račun za izvedeno delo, kot ga je prej prijavil v vlogi, ki jo je dal na javni razpis. Narava pogodbe, ki jo je sam sklenil z izvajalcem del, ga te obveznosti ne razrešuje. Tožnik se tudi ne more sklicevati, da napaka v specifikaciji k računu št. 3 nima nobenega učinka, saj je bil račun št. 3/2012 predložen toženi stranki v izplačilo. Ker pa je bil nejasen, ni imel specifikacije, ki jo mora imeti, glede na že obrazložene določbe Javnega razpisa, je tožena stranka pravilno in korektno račun št. 3/2012 obravnavala skupaj s predloženo specifikacijo. Ker je v posledici ugotovila, da že račun št. 3/2012 zajema celotno površino izdelane fasade v izmeri 223,31 m2, je zato upoštevala zgolj ta račun.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1