VDSS sodba Psp 446/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2011 in št. ... z dne 30. 9. 2010 ter da se tožniku, kot članu A. - redovniku, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1977 do 17. 10. 1982. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločitev oprlo na Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v SRS (Ur. l. SRS, št. 15/1976), ki je veljal v spornem obdobju in ki je v 6. členu določal, da je ustanovitev in prenehanje delovanja verske skupnosti treba prijaviti Komisiji SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Sklicevanje na zakonodajo, ki je veljala v spornem obdobju, torej v času od 1. 10. 1977 do 17. 10. 1982 pa je pravno nevzdržno in napačno. Takratna zakonodaja je bila do vseh verskih skupnosti oziroma članov le-teh izrazito diskriminatorna ter v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, ki jih je že takrat zagotavljala Splošna deklaracija človekovih pravic. Prav z namenom delne poprave krivic je bila sprejeta tudi določba 5. alineje 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Kot izhaja tudi iz komentarja tega zakona (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Marko Štrovs; Lesce, 2000), se po tej zakonski določbi priznavajo v zavarovalno dobo tudi obdobja verske službe, ki jo je pred 1. 1. 1983 na območju Republike Slovenije opravljal duhovnik, redovnik, redovnica ali druga oseba v verski službi, ki se po takratnih predpisih ni mogel vključiti v pokojninsko zavarovanje, ker se iz verskih oz. etičnih razlogov ni maral včlaniti v B. društvo, ki je imelo po takratni ureditvi izključno pravico urejati socialno zavarovanje oseb v verski službi. C. cerkev (v nadaljevanju: C.), katere del je bila in še vedno je tudi redovna skupnost A., je bila skladna s takratno zakonodajo registrirana verska skupnost in je svoje delovanje prijavila Komisiji SR Sloveniji za odnose z verskimi skupnostmi. Zaradi izrazito nenaklonjenega odnosa takratne oblasti, se A. skupnost, predvsem zaradi svojega načina delovanja, ni prijavilo Komisiji SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Takšna prijava pa sploh ni bistvena pri priznanju lastnosti zavarovanca, saj zakon ne zahteva, da je morala biti redovna skupnost prijavljena Komisiji SRS za odnose z verskimi skupnostmi. Redovna skupnost A., kateri član je bil tožnik v času vtoževanega obdobja namreč ni samostojna verska skupnost, ampak je zgolj redovna skupnost, ki je in je bila, zgolj sestavni del C.. Iz obrazložitve sodbe je torej razbrati popolno nerazumevanje pojmov redovna skupnost in verska skupnost. Gre namreč za dva povsem ločena in različna termina, ki sta pomensko bistveno različna in drugačna. Redovna skupnost je namreč zgolj del verske skupnosti, v konkretnem primeru torej C., ki ji je bil, tudi v vtoževanem obdobju, s strani države priznan status civilnopravne osebe. Tožnik je bil tako v vtoževanem obdobju nedvomno redovnik ustrezno registrirane verske skupnosti. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da skupnost A. pred 24. 3. 1992 ni imelo statusa civilno pravne osebe skladno s takrat veljavnim Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti v SRS, je v popolnem nasprotju s pravilno razlago 5. alineje 189. člena ZPIZ-1. Dejstvo je, da je sodišče na podlagi dokazanega dejanskega stanja sprejelo odločitev, ki je v nasprotju z relevantnimi materialnopravnimi predpisi. Tožnik je namreč jasno in nedvoumno dokazal datum vstopa v redovno skupnost A., ki je že od same ustanovitve dalje del C., s čimer je postal redovnik. Tako je potrebno dejanski stan subsumirati pod 5. alinejo 189. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil namreč dne 1. 10. 1977 v Rimu potrjen kot redovnik, ki je opravljal dejavnost, ki se nedvomno šteje za versko službo v smislu poklicnega opravljanja. Delo je opravljal na območju Republike Slovenije. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 9. 2010. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen zahtevek, da se tožniku kot članu A. šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1977 do 17. 10. 1982.

ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju RS in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo.

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi niso sporna izhaja, da je tožnik stopil v redovno skupnost A. 23. 5. 1975. Prve zaobljube je podal dne 7. 12. 1977. Dne 24. 12. 1984 pa je podal večne zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine kot fokolarin, ki živi v skupnosti v skladu s statutom. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da iz izpisa AJPESA izhaja, da je A. skupnost vpisana pri registrskem organu od 24. 3. 1992 dalje in je tudi registrirano pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti kot verska skupnost in podobne verske organizacije.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za razsojo sporne zadeve bistven že odgovor na vprašanje ali je bila redovna skupnost A. v spornem obdobju registrirana kot verska skupnost. Tedaj je namreč že veljal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v SRS (Ur. l. SRS, št. 15/1976), ki je v 6. členu določal, da je ustanovitev in prenehanje delovanja verske skupnosti treba prijaviti Komisiji SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Iz izpiska AJPES pa izhaja, da je skupnost A. vpisana oz. registrirano pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti šele z 24. 3. 1992 (priloga A/15 sodnega spisa). Redovna skupnost je tako status civilnopravne osebe pridobila šele z 24. 3. 1992. Pred tem datumom ni imelo statusa društva. Na podlagi prvega odstavka 9. člena Zakona o pravnem položaju verske skupnosti, so tega lahko ustanavljali le duhovniki posameznih veroizpovedi, ki pa jih združenje ni imelo. Ker ni šlo za registrirano versko skupnost, v tem primeru tudi ni mogoče govoriti o poklicnem opravljanju verske službe v verski skupnosti. V zvezi s tem je podrobno stališče zavzelo že pritožbeno sodišče v drugi podobni zadevi vodeni pod opr. št. Psp 109/2014 z dne 9. 6. 2014. Že tedaj je pritožbeno sodišče pojasnilo, da iz odloka generalnih statutov skupnosti A. izhaja, da je bilo gibanje potrjeno z odlokom dne 5. 12. 1964. V naslednjih letih se je gibanje razvijalo in širilo. Z dnem 29. 6. 1990 je Papeški svet za laike v skladu z določbami kanonov 298-311 in 391-329 potrdil posodobljeni statut in razglasil omenjeno združenje „A.“ kot splošno zasebno združenje vernikov, ki ima pravno osebnost po kanonskih določbah.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje nevzdržno in napačno sklicevalo na predpise veljavne v spornem obdobju. Vprašanje pravnega položaja verskih skupnosti je bilo urejeno v že citiranem predpisu, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji sporne zadeve. Odločitev tudi nima nobenega vpliva na zatrjevanje pritožbe, da je bila redovna skupnost A. tudi v vtoževanem obdobju del C., ki je registrirana verska skupnost in ki ima svoje delovanje prijavljeno pri Komisiji SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Že pritožba sama navaja, da je že tedaj obstajala možnost včlanitve v B. društvo, ki je imelo po takratni ureditvi izključno pravico urejati socialna zavarovanja oseb v verski službi. To pomeni, da če bi bil tožnik pripadnik registrirane verske skupnosti, torej C., ki bi poklicno opravljal versko službo na območju RS, bi že na podlagi tedanjih predpisov imel možnost plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje preko B. društva. Ker pa je bil tožnik pripadnik združenja, ki v spornem obdobju ni imelo statusa verske skupnosti, posledično tudi ni mogoče šteti, da je poklicno opravljal versko službo na območju RS.

V sporni zadevi torej ni podan dejanski stan, kot je urejen v že citirani 5. alineji 189. člena ZPIZ-1, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.