VSRS Sodba XI Ips 11586/2015-241

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper osumljeno B. C. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storila trinajst kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora so osumljenkini zagovorniki vložili pritožbo, katero je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora osumljenkini zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenko odpravi. Zahtevo utemeljujejo z navedbami, da je obramba v pritožbi izpodbijala obstoj utemeljenega suma, senat pa svoje odločitve, zakaj ne dvomi v njegov obstoj, ni ustrezno obrazložil. Tako je ostalo neodgovorjeno na pritožbene navedbe, da nobena od treh zaslišanih oškodovank ni potrdila, da jih je osumljenka novačila, jim organizirala prevoz, jim določala urnike. Nasprotno, oškodovanke so povedale, da so same poiskale osumljenko, da so bile svobodne, da so počele kar so želele in s komer so hotele, da niso bile zaklenjene, da so imele svoj mobilni telefon. Osumljenki se očita kar trinajst kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, zgolj zaradi dejstva, da je v obdobju petih let 13 različnih deklet ponujalo svoje spolne usluge, o dekletih pa ni nobenih konkretnih podatkov, da jih je novačila in v Slovenijo pripeljala osumljenka. Osumljenki ni mogoče očitati, da je z dekleti razpolagala in gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, ki je po dejanski plati za primerljivo situacijo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani obravnavalo v zadevi I Kp 1596/2006. Pripor je po prepričanju zagovornikov pretiran in nesorazmeren ukrep glede na težo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, pri čemer osumljenka ni predkaznovana, zato tudi ponovitvena nevarnost ni izkazana.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je obstoj utemeljenega suma izkazan, predvsem z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov. Senat je pojasnil tudi, zakaj dejstvo, da so se oškodovanke same odločile za prostitucijo, ne more vplivati na obstoj utemeljenega suma. V delu zahteve, kjer se sklicuje na drugačen pomen zatrjevanega pobega dveh deklet in z navedbami, da zdravje oškodovank ni bilo ogroženo, zahteva ponuja le svoje razumevanje navedenih okoliščin.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo osumljenki in njenim zagovornikom, ki vztrajajo pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti in poudarjajo, da je šlo za klasično stanovanjsko prostitucijo.

B.

5Sodna praksa je izoblikovala stališče glede standarda obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora, in sicer morajo biti določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma(1). Očitek zagovornikov, da sklepa nimata razlogov o obstoju utemeljenega suma, ni utemeljen. O obstoju le tega je sodišče sklepalo predvsem na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (nadzor elektronskih komunikacij, tajno delovanje in tajno opazovanje), delno tudi na podlagi zagovora osumljenke, ki priznava, da se je v stanovanjih izvajala prostitucija, in izjav oškodovank. Ugotovljeno je bilo, da je osumljenka na spletnem forumu S. objavljala slike deklet, ki so se vdajale prostituciji, da je sprejemala telefonske klice strank, da se je prostitucija vršila v dveh stanovanjih v Ljubljani, v Mariboru in Kopru. V sklepu o odreditvi pripora so povzeti izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, iz katerih je za vsako od oškodovank opisano, kako je prišla v stik z osumljenko, v katerem časovnem obdobju se je prostituirala, da sta prevoz oškodovank z Madžarske v Slovenijo in obratno za osumljenko opravljala D. J. in D. K., ki sta bila na avtocestnih počivališčih večkrat identificirana v družbi oškodovank, da je s strankami komunicirala le osumljenka, jim sporočala, katera dekleta so na voljo in jih usmerjala do stanovanj, da se je prostitucija izvajala tako, da so oškodovanke, ki so bile takrat na voljo, pričakale stranko, ki si je izbrala eno od deklet, ta pa spolnega dejanja ni smela zavrniti, da je stranka za polurno spolno dejanje plača 50 EUR, za celo urno pa 80 EUR, da je polovica tega zneska pripadla oškodovanki, ostalo pa osumljenki. Zaznan pa je bil tudi podcenjujoč odnos osumljenke do oškodovank (tajnemu policijskemu delavcu je rekla, da so neizobražene kokoši, ki jih je potrebno voditi in izkoriščati, ker drugega ne znajo), prav tako je tajnemu policijskemu delavcu povedala, da deklet za prostitucijo ni enostavno dobiti, da pa si največ pomaga z dekleti, ki že delajo zanjo in ta pojasnijo drugim dekletom, kako poteka njena dejavnost. Po presoji Vrhovnega sodišča ti zbrani dokazi in podatki dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma očitanih kaznivih dejanj. Prav tako ni mogoče ugotoviti kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb oškodovank v delu, kjer ne potrjujejo teze tožilstva. V fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP(2). Sodišče v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je osumljenka izvršila kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenega suma, da je osumljenka storila trinajst kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, tako v pretežnem delu res temelji na dokazih, ki jih je v predkazenskem postopku zbrala policija s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Če bo vložena obtožnica, bo na glavni obravnavi obramba imela možnost izpodbijati verodostojnost teh dokazov, sodišče pa bo pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, vključno z izjavami oškodovank, kar v fazi odrejanja pripora že zaradi same narave postopka, ki terja hitro odločanje, ni mogoče storiti.

6V zvezi z navedbami zahteve, da se osumljenki lahko očita le zloraba prostitucije po 175. členu KZ-1, ne pa trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, gre podobno kot v prejšnji točki ugotoviti, da bo končna pravna opredelitev dejanja mogoča šele v kasnejši fazi kazenskega postopka, ko se bodo izvajali dokazi, s katerimi se bo potrdila ali ovrgla teza tožilstva, da je osumljenka razpolagala z oškodovankami na način, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi. Na tem mestu gre opozoriti na posebno pazljivost pri subsumpciji očitanih ravnanj osumljenki pod zakonski dejanski stan enega od teh kaznivih dejanj. Določbi 113. člena KZ-1 in 175. člena KZ-1 imata vsebinsko podoben zakonski znak, prva »zaradi izkoriščanja prostitucije«, druga »zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe«. Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi opis dejanja dopolnjuje z zahtevo, da se z osebo na določen način razpolaga ali se jo novači, menja, prenaša nadzor nad njo ali pri teh ravnanjih posreduje. To kaznivo dejanje torej določa dodaten zakonski znak, vendar si na drugi strani tudi »izkoriščanja zaradi sodelovanja pri prostituciji«, kot zakonskega znaka iz 175. člena KZ ni mogoče zamisliti brez vsaj minimalne podrejenosti oškodovanke, ki izvaja prostitucijo, storilcu, ki zaradi izkoriščanja pri tem sodeluje, s tem pa storilec v določeni meri tudi razpolaga z oškodovanko. Razmejitev med tema dvema kaznivima dejanjema bo torej naloga sodne prakse, ki bo na konkretnih primerih povedala, kdaj je razpolaganje z ljudmi tako, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi.

7Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da je glede na kvalifikacijo dejanja po 175. členu KZ-1 pripor pretiran ukrep in nesorazmeren teži očitanega dejanja. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, bo končna pravna opredelitev dejanja odvisna od izvedenega dokaznega postopka, do sedaj zbrani dokazi pa dajejo podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. Ne glede na pravno kvalifikacijo dejanja, je kriminalna količina osumljenki očitanega ravnanja, enaka. Z organizirano prostitucijo naj bi se ukvarjala več kot 4 leta, znanih je 13 oškodovank, ki vse izvirajo iz socialno šibkega okolja, tovrstna dejanja posegajo v najbolj intimno sfero človeka, v njegovo spolno nedotakljivost in ogrožajo zdravje oškodovank ter uporabnikov storitev, zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pripor sorazmeren in nujen ukrep.

8Če bo za osumljenko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. npr. odločbi VS RS I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008 in I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006.

(2) Prim. npr. odločbo VS RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013.