VSM sklep I Cp 1584/2014

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka iz naslova vrnitve kupnine za počitniški aranžma ter povrnitve nepremoženjske škode v roku 15 dni dolžna plačati znesek v višini 12.374,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožečo stranko je posledično zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 2.012,54 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno določitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvenstveno se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljuje izhajajoč iz določbe drugega odstavka 892. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), skladno s katerim se organizator potovanja odgovornosti za škodo v razmerju do potnika lahko razbremeni, če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so opravljale dogovorjene storitve, ravnal kot skrben organizator potovanja. Prezre pa določbe Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (v nadaljevanju Direktiva), ki je bila neposredno prenesena v pravni red RS na podlagi 1.a člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ter določbe pravkar citiranega zakona (ZVPot), ki se nanašajo na odgovornost organizatorja potovanja in se uporabijo kot lex specialis. Na podlagi drugega odstavka 5. člena Direktive države članice v primeru škode, ki bi nastala potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe, sprejemajo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, razen, če neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve ni mogoče pripisati nobenemu od njiju niti kakemu drugemu izvajalcu storitev iz z v tej določbi izrecno navedenih razlogov, ki pa po prepričanju pritožbe v obravnavani zadevi niso podani (napako pri izpolnitvi pogodbe je mogoče pripisati potrošniku samemu, nepredvidljivim in neodvrnljivim ravnanjem tretje osebe, ki ni bila povezana z zagotavljanjem pogodbenih storitev, ali delovanju višje sile oziroma dogodku, ki ga ob skrbnem ravnanju ni bilo moč predvideti in preprečiti). V povezavi z Direktivo je v 57.g členu ZVPot določeno, da organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potrošniku zaradi delne ali popolne neizpolnitve pogodbe v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ZVPot ne določa drugače. Odškodninska odgovornost organizatorja potovanja je v Direktivi torej določena širše, tako da je organizator potovanja potrošniku odškodninsko odgovoren zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe ne glede na to, da je pri izbiri oseb, ki so opravile storitev, ravnal z vso skrbnostjo. Potrošnik je namreč v pogodbenem razmerju le z organizatorjem potovanja, ki mu torej za škodo zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve odgovarja že, če izvajalec storitev, ki ga je izbral, ni ravnal kot bi moral. Zaradi načela primarnosti evropskega prava bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku določila Direktive moralo uporabiti, vendar tega ni storilo. Še več, določbe OZ je uporabilo v nasprotju z določbami Direktive kot primarnega prava Evropskih skupnosti - ES (lex prior). Po stališču Sodišča ES v zadevi L proti T.D. GmbH & Co. KG (C-168/00 z dne 12. 3. 2002) pa iz določbe 5. člena Direktive izhaja tudi direktna pravica potrošnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka dopusta, ne glede na to, ali je ta oblika škode v posameznih nacionalnih zakonodajah urejena ali ne. Razlaga prava EU, ki jo v okviru postopka o odločanju o predhodnem vprašanju poda Sodišče ES, pa je zavezujoča za vsa sodišča v državah članicah EU. Nepremoženjska škoda zaradi izgube užitka na dopustu je torej samostojna oblika škode, za nastanek katere zadošča dejstvo, da je oškodovanec izgubil pričakovan užitek. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Dejansko stanje o tem, da naj bi tožena stranka pri izbiri hotelirja ravnala z ustrezno skrbnostjo kot tudi, da je izbran hotel preverjala v času trajanja pogodbenega sodelovanja, je namreč v nasprotju s 7. členom ZPP ugotavljajo navkljub temu, da tožena stranka v zvezi s tem, da je pri izbiri oseb, ki so storitev opravljale, ravnala kot skrben organizator potovanja, ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma je ta pavšalna in preskromna. Prav tako pa tožena stranka ni substancirano podala dokaznega predloga, saj ni konkretno navedla, o čem naj bi priči L.G. in S.W. izpovedali. Svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje v bistvenem oprlo prav na izpovedbo navedenih prič. Ker je s tem hkrati neupravičeno v boljši položaj postavilo toženo stranko, pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, toženi stranki pa v plačilo naloži pritožbene stroške tožeče stranke po priloženem stroškovniku.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožeče stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Opozarja, da so direktive naslovljene na države članice EU in niso neposredno uporabne. Izhajajoč iz določila 57.g člena ZVPot, z ozirom, da to napotuje na uporabo splošnih pravil obligacijskega prava, pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno uprlo na določbo drugega odstavka 892. člena OZ. Po tem se organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal nastanitev potnikov, razbremeni odgovornosti za škodo, ki je potniku nastala zaradi izvršitve te storitve v skladu s pogodbo o paketnem potovanju, če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so storitev opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja, kar je uspešno izkazala tudi tožena stranka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sicer ne ugotavlja, utemeljeno pa pritožba opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Pravna presoja v predmetni zadevi namreč terja širši pristop z interpretacijo določb nacionalne zakonodaje v luči prava EU, ki pa, z ozirom, da sodišče prve stopnje odškodninskega zahtevka po višini še ni obravnavalo, zahteva odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

6V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožeči stranki dne 27. 6. 2008 prodala turistični aranžma družbe G.T. (sedaj T d.o.o.) kot organizatorja potovanja, in sicer za letovanje v Turčiji in namestitev v hotelu C.B., nacionalna kategorizacija 3*, v terminu od 14. 7. do 21. 7. 2008 z obsegom storitev »all inclusive,« ki je bil 30. 6. 2008 tudi plačan. Z ozirom, da organizator spornega potovanja nima sedeža v Republiki Sloveniji, skladno z drugim odstavkom 883. člena OZ kot organizator potovanja šteje tožena stranka, ki je prodala kritični aranžma. Prav tako pa ni dvoma o tem, da ima tožeča stranka v spornem pogodbenem razmerju položaj potrošnika, kar narekuje uporabo določb ZVPot.

7V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da je zdravstvene težave tožeče stranke, ki jih je ta imela v času letovanja v Turčiji (17. 7. 2008 so se začele hude prebavne motnje in trebušni krči, kar se je v naslednjih dneh stopnjevalo do te mere, da je tožeča stranka 18. 7. 2008 iskala zdravniško pomoč, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa je bila nato 19. 7. 2008 hospitalizirana v bolnišnici »P.H. H.,« kjer je zaradi akutnega gastroenteritisa na zdravljenju ostala do 22. 7. 2008, čeprav bi se domov skladno z aranžmajem morala vrniti že 21. 7. 2008), pripisati slabim higijenskim razmeram v hotelu namestitve, pri čemer je bila problematična predvsem ponudba hrane ter razmere v hotelski jedilnici (v hotelu so bile ugotovljene pomanjkljivosti glede čistoče tako v sobah kot v jedilnici, v slednji kljub veliki vročini klimatske naprave niso delovale, mize niso bile ustrezno počiščene, toplotno neobdelana hrana ni bila skladiščena v hladnem prostoru, ostanki hrane so bili znova ponujeni pri naslednjem obroku, v jedilnici, kot tudi v hotelu nasploh, pa je bil neprijeten vonj). Takšni prvostopenjski zaključki sicer imajo zanesljivo podlago v izvedenih dokazih, sploh ko je tožeča stranka tudi z listinsko dokumentacijo izkazala, da sta se v zadevnem terminu zraven nje same ter njene partnerke N.F. v bolnišnici zdravila še dva druga potnika (priloga A11, A19, A20 in A21), iz pisnih izjav prič, poimensko navedenih že v izpodbijani sodbi, oziroma njihovih izpovedb pa izhaja, da so podobne težave kot tožeča stranka ob letovanju v istem terminu imeli tudi drugi gostje hotela, ki zdravniške pomoči sicer niso iskali, so si pa težave lajšali z domačimi zdravili ter dieto. Neoziraje na navedeno pa je te dokazne zaključke že zato, ker ob vloženi pritožbi tožeče stranke niso pritožbeno prerekani, potrebno povzeti kot dejansko izhodišče nadaljnjega obravnavanja.

8Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja tudi, da je tožena stranka kot organizator potovanja (drugi odstavek 883. člena OZ) pri izbiri oseb, ki so opravljale storitve za tožečo stranko, se pravi pri izbiri hotela namestitve, ravnala z dolžno profesionalno skrbnostjo - kot skrben organizator potovanja (drugi odstavek 892. člena OZ). Ker pa takšna konkluzija ob pravilni uporabi materialnega prava za odločitev v predmetni zadevi nima relevantnega pomena, se naslovnemu sodišče o v tej povezavi zatrjevanih bistvenih kršitvah določb postopa iz prvega odstavka ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni potrebno argumentirano opredeljevati.

9Glede na že zgoraj povzet pravno relevantni dejanski stan so razlogi za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev sporne pogodbe na strani osebe, ki je naročene storitve zagotavljala, ob pravilni uporabi materialnega prava pa je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za škodo, ki je tožeči stranki v tej posledici nastala, odgovarja organizator potovanja. Na to vprašanje pa je po prepričanju naslovnega sodišča potrebno odgovoriti pritrdilno iz razlogov navedenih v nadaljevanju.

10Pogodba o organiziranju potovanja je v našem domačem pravu urejena v določbah OZ ter z ZVPot, pri čemer je slednjega v razmerju do OZ uporabiti kot predpis specialne narave. Na ravni Evropske unije, članica katere je Republika Slovenija od 1. 5. 2004, pa to materijo ureja Direktiva Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (v nadaljevanju Direktiva). Drži kot izpostavlja tožena stranka, da je direktiva kot sekundarni zakonodajni akt Unije, nasprotno kot uredba, ki je v celoti zavezujoča in neposredno uporabna brez prenosa na nacionalno raven, naslovljena na države članice. Z direktivo se državam članicam nalaga doseganje pričakovanih rezultatov, izbira načina in metode uresničevanja tako zastavljenih ciljev v okviru nacionalne zakonodaje pa je prepuščena nacionalnim organom. Obveznost nacionalnega zakonodajalca je zato, da določila direktive v domačo zakonodajo prenese v skladu s cilji direktive tako, da bo zagotovljen resničen učinek prava EU, k čemur je zavezan po načelu lojalnega sodelovanja iz 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

11Kot izpostavlja že pritožba, je bila Direktiva v naš pravni red prenesena na podlagi 1.a člena ZVPot z učinkom od 13. 6. 2014, to je po obravnavanem škodnem dogodku. Vendar pa naslovno sodišče ugotavlja, da so bila določila Direktive v ZVPot implementirana že s predhodnimi spremembami in dopolnitvami tega zakona (novela ZVPot-C), ki so stopile v veljavo že pred spornim letovanjem 15. 1. 2008 in so v naše potrošniško pravo vnesle pogodbo o organiziranju potovanja (57.a člen do 57.h člen ZVPot), na generalni ravni sicer urejeno že v OZ. Skladno s prvim odstavkom 57.g člena ZVPot organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potrošniku zaradi delne ali popolne neizpolnitev pogodbe v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ni s tem zakonom določeno drugače. Izhajajoč iz komentarja zakonodajalca k predlogu sprememb in dopolnitev ZVPot (predlog novele ZVPot-C),(1) se z določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot zagotavlja prenos prvega in drugega odstavka 5. člena Direktive v zakonodajo RS, sicer izvršen z 890. členom OZ,(2) razen v delu, ki določa odgovornost organizatorja glede nepravilne izpolnitve oziroma napak pri izpolnjevanju pogodbe. Zavzeto je stališče, da prvi odstavek 57.g člena ZVPot določa temeljno načelo odgovornosti organizatorja potovanja za organiziranje turističnega aranžmaja, pri čemer gre za objektivno odgovornost, ki ne temelji na krivdi organizatorja, temveč le na dejstvu, da ni prišlo do popolne ali delne izvršitve pogodbenih ali s tem zakonom (ZVPot) določenih obveznosti organizatorja. Z ozirom, da je v nadaljevanju pojasnjeno, da so poleg splošnega načela odgovornosti organizatorja za organizacijo turističnega aranžmaja pomembna še druga pravila za posebne primere odgovornosti, ki jih ureja OZ, med katere sodi tudi določilo 892. člena OZ, posebna pravila pa iz OZ v besedilo predlaganega zakona (ZVPot-C) niso prenesena, zato določba (prvi odstavek 57.g člena ZVPot) vsebuje zgolj ustrezen sklic, pa je jasno, da je odškodninsko odgovornost organizatorja potovanja v primerih, ko so razlogi za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja na strani tretje osebe, ki so ji bile naročene storitve zaupane, na podlagi 57.g člena ZVPot potrebno presojati skladno z določbo drugega odstavka 892. člena OZ, na katero je odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje v predmetni zadevi.

12Drugi odstavek 892. člena OZ določa odgovornost organizatorja potovanja, ki je posamezne storitve zaupal tretjim osebam, le za skrbnost pri izbiri (culpa in eligendo) in gre torej za njegovo krivdno odgovornost. Odgovarja namreč le, če ne dokaže, da je pri izbiri oseb ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Z ozirom, da pa iz določbe prvega odstavka 5. člena Direktive jasno in nedvoumno izhaja zaveza držav članic, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja (in/ali turističnega agenta) do potrošnika za pravilno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne glede na to, ali mora obveznosti izpolniti organizator potovanja ali drugi izvajalci storitev brez poseganja v pravico organizatorja, da ukrepa proti drugim izvajalcem storitev, skladno z drugim odstavkom 5. člena Direktive pa morajo zagotoviti tudi potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja v primeru, da je potrošniku zardi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe nastala škoda (razen z v citirani določbi izrecno določenih primerih, ko gre za napako potrošnika samega, delovanje tretje z izvajanjem storitev nepovezane osebe ali višje sile, ki pa v obravnavani zadevi niso izkazani in niti niso bili zatrjevani - 212. člen ZPP v zvezi s 215. členom ZPP), pa je potrebno ugotoviti, da ta določila Direktive v naš notranji pravni red z določbo prvega odstavka 57.g. člena ZVPot, z ozirom, da je skladno s to določbo primere odgovornosti za škodo organizatorja potovanja, ki je posamezne storitev zaupal tretji osebi, pa te niso bile pravilno in v celoti izvršene, potrebno presojati po določbi drugega odstavka 892. člena OZ, niso ustrezno implementirana. Cilj Direktive je glede na zgoraj predstavljeno namreč jasen in se odraža v zahtevi po vzpostavitvi odškodninske odgovornosti organizatorja potovanja v razmerju do potrošnika tudi v primerih, ko pogodba o organiziranju potovanja ni bila pravilno ali sploh ni bila izpolnjena iz razlogov na strani tretje osebe, ki jo je organizator potovanja izbral kot izvajalca storitev, potrošnik pa z njo ni v pogodbenem razmerju. Določba drugega odstavka 892. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 57.g člena ZVPot pa takšnega pravnega učinka ne zagotavlja.

13Kljub dejstvu, da direktive EU načeloma niso neposredno uporabne in zahtevajo še t.i. izvedbeni ukrep, s katerim njene določbe preidejo v nacionalno zakonodajo države članice, pa v primerih kot je obravnavani, ko je bil glede na zgoraj obrazloženo prenos Direktive v domače pravo izveden nepravilno, določbe prvega in drugega odstavka 5. člena Direktive so po svoji vsebini brezpogojne ter dovolj jasne in natančne, posameznikom pa podeljujejo pravice, določbe Direktive skladno s sodno prakso Sodišča ES lahko neposredno učinkujejo. V zadevi C-355/96 S.I.S GmbH & Co. KG proti H.H. mbH z dne 16. 7. 1998 je Sodišče ES namreč zavzelo stališče, da neposredno sklicevanje na določbe direktive v razmerju do drugega posameznika sicer ni možno, vendar pa posameznik pred nacionalnim sodiščem (to je v razmerju do države članice) lahko zahteva, da to določbe nacionalnega prava razlaga in uporabi tako, da bo v največji možni meri uresničen cilj, katerega zasleduje relevantna direktiva.(3) Postopanja v luči navedenega pa uporaba drugega odstavka 892. člena OZ ne zagotavlja. Določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot je zato potrebno uporabiti tako, da napotitev na pravila OZ uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja izvzema, s čemer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode, ki tudi po dikciji Direktive ne sme biti prizadeta, organizator potovanja pri tem skladno z določbo četrtega odstavka 892. člena OZ seveda ohranja. Takšna uporaba materialnega prava je tudi v luči zasledovanja ciljev Direktive, ki se odražajo v težnji po harmonizaciji nacionalnih zakonodaj na področju organiziranih paketnih potovanj, ki naj zagotavlja predvsem visoko raven varstva interesov potrošnika, sploh ko turistični paket ponavadi zahteva vnaprejšnje plačilo precejšnjega denarnega znesek in dobavo storitev v državi, v kateri potrošnik nima stalnega prebivališča, hkrati pa spoštuje načela varstva konkurence, enakosti pred zakonom in svobode gospodarske pobude ter s tem krepitev notranjega trga, bistveni del katerega je izhajajoč iz Direktive tudi turistični sektor.

14Ob tem, ko je po zgoraj obrazloženem po prepričanju naslovnega sodišča odškodninska odgovornost tožene stranke kot organizatorja potovanja v razmerju do tožeče stranke, ki ima položaj potrošnika, podana, pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na sodbo Sodišča ES C-168/00 z dne 12. 3. 2002 v zadevi S.L. proti T Deutschland GmbH & Co. KG. V tej je Sodišče ES namreč izpostavilo, da je bila Direktiva sprejeta z namenom varstva potrošnikov, zanje pa na področju turističnih paketnih počitnic odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zaradi izgube užitka na počitnicah predstavlja pomembno vrednoto. Glede na dikcijo četrtega pododstavka drugega odstavka 5. člena Direktive, ki določa, da države članice v primeru škode, razen telesne poškodbe, ki je posledica neizvajanja ali nepravilnega izvajanja storitev vključenih v turistični paket, lahko dovolijo, da se nadomestilo škode lahko omeji s pogodbo, pri čemer takšna omejitev ne sme biti nerazumna, pa je zavzelo stališče, da 5. člen Direktive potrošniku omogoča pravico do odškodnine za nematerialno škodo, ki kakor tudi obravnavana, izvira iz neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve storitev, ki predstavljajo paketne počitnice. Na tem mestu zato velja opozoriti, da interpretacija določila direktive, ki jo Sodišče ES poda v okviru nanj naslovljenega predhodnega vprašanja po 234. členu Pogodbe o Evropski skupnosti - PES (sedaj 267. člen PEU), kakor je to storilo tudi v zgoraj citirani zadevi, postane del pravne norme in je njena avtentična razlaga. Četudi je sodba Sodišča ES ugotovitvena in ni izvršljiva, pa je, ker Sodišče ES z njo odloči o interpretaciji in/ali veljavi prava Skupnosti z učinkom erga omens, obvezna za vse organe in sodišča držav članic. Če tudi nepremoženjska škoda iz naslova izgube užitka na počitnicah skladno z določbo 179. člena OZ v zvezi s 132. členom tega zakona v našem pravnem prostoru ni pravno priznana škoda, je pravni temelj te obveznosti potrebno črpati iz že zgoraj citirane predhodne odločitve Sodišča ES. Ta je za naša nacionalna sodišča po zgoraj obrazloženem namreč zavezujoča in odškodnino za nepremoženjsko škodo iz tega naslova priznava.

15Z ozirom, da sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve odškodninskega zahtevka tega po višini še ni presojalo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke skladno s 355. členom ZPP ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

17V okviru novega sojenja naj sodišče prve stopnje izhaja iz že zgoraj nakazanih materialnopravnih izhodišč ter po morebitni dopolnitvi dokaznega postopka v luči določb prava EU in upoštevajoč zavezujoče učinke odločitev Sodišča ES za nacionalna sodišča držav članic znova pretehta utemeljenost spornega zahtevka. V vidu pa naj ima pri tem tudi, da je glede v zgornji obrazložitvi obravnavanih pravnih vprašanj Vrhovno sodišče RS s sklepom II DoR 16/2013 z dne 14. 3. 2013 (zadeva N.F. kot tožeče stranke) ter s sklepom II DoR 397/2012 z dne 21. 2. 2013 dopustilo reviziji, o katerih pa ob pritožbenem obravnavanju v predmetni zadevi še ni bilo odločeno.

--- . ---

Op. št. (1) : Poročevalec Državnega zbora RS, letnik 2007, št. 105, str. 2, z dne 19. 10. 2007.

Op. št. (2) : 890. člen OZ: »Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in s tem zakonikom določene obveznosti, ki se nanašajo na organiziranje potovanja.«

Op. št. (3) : Enako Sodišče ES v zadevi C-106/89 Marleasing SA proti La Comercial International de Alimentacion SA z dne 13. 11. 1990 (6. in 8. točka obrazložitve) in v zadevi C-91/92 Paola Faccini Dori proti Recreb Srl z dne 14. 7. 1994 (20. in 26. točka obrazložitve).