VSL sklep III Cp 993/2015

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74710/2011 z dne 31. 5. 2011 v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa.

2Tožena stranka se je zoper to sodbo pritožila. V pritožbi navaja, da uporabnine v višini, za katero so bili izdani računi, nikoli ni sprejela ali potrdila, med strankama o tem ni bilo soglasja. Poleg tega navaja, da je dvorano koristila v manjšem obsegu, saj ni bilo toliko ekip kot pred poplavami (prejšnjo sezono). Vztraja, da je bil med strankama dogovor, da plačilo januarja 2010 v višini 599,96 EUR pokrije tudi vso nadaljnjo uporabo v letu 2010. Poudarja, da pisne pogodbe ni bilo in da ne temelj ne višina obveznosti nista z ničemer dokazana. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, ker v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, delno pa so si podani razlogi tudi v nasprotju. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi osredotočilo na obstoj oziroma neobstoj dogovora med strankama, da plačilo v januarju 2010 zadostuje za plačilo za uporabo športne dvorane za celo sezono in ugotovilo, da tožena stranka takega dogovora ni uspela dokazati, saj naj bi bilo sicer po mnenju prvega sodišča pričakovati, da bi bil tak dogovor sklenjen v pisni obliki. Po prepričanju sodišča prve stopnje tožena stranka ni plačala zato, ker ni imela denarja, zaradi česar naj bi tudi dobila dvorano po nižji ceni kot sicer.

7Glede na navedbe tožene stranke tekom postopka (ki izhajajo tudi iz pritožbe), da stranki nista dosegli dogovora o najemni (v višini kot izhaja iz računov), bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je ta dogovor obstajal ali ne. Sodišče je v izpodbijani sodbi ta del preskočilo in sploh ni ugotavljalo obstoja dogovora med strankami, na podlagi katerega so bili izdani računi št. 60 z dne 31. 1. 2010, št. 130 z dne 28. 2. 2010 in št. 219 z dne 31. 3. 2010. Omenjeni dogovor je štelo za obstoječ, ne da bi obrazložilo, na podlagi česa je tako ocenilo. Sodišče prve stopnje je preprosto ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala športno dvorano do marca 2010 (le-ta tega niti ne prereka), ter povedalo, da je zaradi slabega finančnega stanja tožena stranka dobila dvorano po nižji najemnini kot sicer. Na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da sta se stranki dogovorili za uporabnino v višini, kot izhaja iz računov in da je bila le-ta nižja kot sicer (kakšna?), pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

8Sodišče prve stopnje je med drugim kot dokaz proti ugovoru o dogovoru o enkratnem plačilu (v mesecu januarju za celotno sezono) navedlo tudi, da ta ni bil sklenjen v pisni obliki, kar naj bi bilo sicer običajno poslovanje za tožečo stranko. Po takem sklepanju bi to dejstvo govorilo hkrati tudi proti osnovnemu dogovoru, za katerega pa sodišče očitno šteje, da je bil dosežen, čeravno ne obrazloži, kakšen (kakšne vsebine) naj bi ta dogovor bil.

9Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenega toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo (1. odst. 354. čl. ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo ugotoviti predvsem, ali je bil med strankama dosežen dogovor in kakšen je ta dogovor bil (ne kakšnega ni bilo). V primeru, da tožnica, na kateri je dokazno breme, tega ne bo dokazala, pa naj preveri, ali je v njenih navedbah dovolj podlage za zaključek, da tožena stranka za nesporno uporabo dvorane dolguje po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Za svojo odločitev na sodišče navede jasne in prepričljive razloge, ki si ne bodo nasprotovali in bodo v celoti omogočali preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve.

10Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP.