VSRS sklep II DoR 393/2013

Revizija se dopusti glede vprašanja ustrezne obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje.

1Tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njenem tožbenem zahtevku in zahtevku toženca v združeni pravdni zadevi. Oba zahtevka se tičeta ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, bivših izvenzakonskih partnerjev. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj:

1ali je mogoče, da obstaja na isti nepremičnini del, ki predstavlja posebno premoženje enega izvenzakonskega partnerja, in drugi del, ki predstavlja skupno premoženje obeh partnerjev;

2ali zavrnitev dokaznih predlogov oziroma neizvedba predlaganih dokazov vedno pomeni relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ali ima dejstvo, da pravdna stranka na zapisnik pri sodišču ni navedla, da opozarja na kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo nekatere dokazne predloge oziroma ni izvedlo nekaterih dokazov, za posledico, da se zoper neresnični očitek sodišča, da ni predlagala dokazov, ne more več braniti z navedbo, da je dokaze predlagala, sodišče pa jih ni izvedlo;

3vprašanje odstopa od načela pravne celovitosti skupnega premoženja, kadar gre za vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja (zatrjuje odstop od II Ips 399/1999) oziroma kakšna je posledica vložka pomembnega dela posebnega premoženja v skupno premoženje, tj. povečanje deleža na skupnem premoženju (odstop od II Ips 41/2012);

4pravno vprašanje obrazloženosti sodne odločbe oziroma ali je odločba pritožbenega sodišča obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka.

2Vrhovno sodišče ocenjuje, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku podani glede vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa. Zato je v tem obsegu revizijo dopustilo, medtem ko so druga vprašanja bodisi povezana z dopuščenim bodisi niso relevantna, ker na njih ne temelji izpodbijana odločitev.