VSL sodba I Cp 489/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine 15.000,00 EUR ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker se je pri odločanju popolnoma oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, čeprav ta ni odgovoril na bistveno vprašanje, ali bi do padca prišlo v primeru, če bi tožnik na kritičnem odseku ceste peljal v skladu s cestnoprometnimi predpisi (točno 90 km/h). Navaja, da ni peljal s hitrostjo, kot jo je ugotovil izvedenec, saj izvedenec pri svojih ugotovitvah ni upošteval pravil o toleranci in ni ugotovil točnega mesta padca, posledično tudi ni mogel ugotoviti natančne začetne hitrosti. Zato je predlagal postavitev novega izvedenca, kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Nadalje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri ugotavljanju vzročne zveze med ravnanjem tožnika in tožene stranke ter škodo. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da bi tožnik lahko preprečil prometno nesrečo, če bi vozil 70 km/h (kar je kar 20 km/h manj, kot je omejitev na kritičnem odseku). Torej četudi bi tožnik vozil 90 km/h (kot je omejitev), ne bi preprečil padca, ugotovitev, da bi moral voziti 20 km/h manj, kot je omejitev, pa ni tisto ravnanje, ki bi se od povprečnega motorista na sončen dan pričakovalo kljub postavljenemu znaku poškodbe vozišča (saj to opozarja, da naj bodo pri vožnji previdni, ne pa, naj zmanjšajo hitrost). Vzročna zveza med tožnikovo, četudi prehitro vožnjo in padcem je ter je vzrok za prometno nesrečo poškodovano cestišče. Predlaga razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da so za odločitev v tej zadevi najpomembnejše ugotovitve izvedenca, a je končno odločitev sprejelo na podlagi izvedenega celotnega dokaznega postopka (zaslišanj policista Kovačeviča in tožnika, policijski zapisnik, ogled kraja ...). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki sprejema izvedeniško mnenje kot popolno, jasno in strokovno, ter ugotavlja, da je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Iz izvedeniškega mnenja namreč jasno izhaja, da bi tožnik preprečil prometno nesrečo, če bi na kritičnem cestnem odseku vozil s hitrostjo, ki ne bi smela biti višja od 70 km/h (priporočljiva hitrost). Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec ni odgovoril na bistveno vprašanje, ali bi do padca prišlo v primeru, če bi tožnik na kritičnem cestnem odseku peljal v skladu s cestnimi predpisi. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da “voziti skladno s cestnimi predpisi” v obravnavani prometni situaciji ni isto kot “voziti 90 km/h, kot je predpisana hitrost”, saj je bilo treba v dani situaciji hitrost prilagoditi razmeram na cestišču (jo ustrezno zmanjšati) – v konkretnem primeru so prometni znaki zelo konkretno opozarjali na poškodbe na cestišču. Očitno je torej, da je izvedenec v svojem mnenju odgovoril na vsa vprašanja, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi (v dopolnitvi izvedeniškega mnenja in ob zaslišanju je argumentirano zavrnil vse tožnikove pripombe in podrobneje obrazložil svoj zaključek, da je vzrok za prometno nesrečo neprilagojena hitrost tožnika glede na stanje in potek vozišča ter priložil tudi izsledke Crash testov), zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo in obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da postavljeni prometni znaki (“nevarno vozišče” z dopolnilnima tablama “v dolžini 1500 m” in “poškodbe na vozišču”) zgolj opozarjajo voznike, da morajo biti previdni, ni pa jim potrebno zaradi tega zmanjšati hitrosti (predvsem pa ne za 20 km/h). V 45. členu ZP rCP je jasno določeno, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju na cesti, vidljivosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Osnovno pravilo voznika je, da prilagodi vožnjo razmeram na cestišču. Predpisana hitrost na določeni cesti je samo zgornja meja, prek katere ni dovoljeno voziti, ni pa bistvena, kadar druge okoliščine na cestišču narekujejo nižjo hitrost. V obravnavanem primeru je bil vzrok za prilagoditev hitrosti jasno naveden: poškodbe na cestišču v dolžni 1500 m, zato je vožnja nevarna. Od skrbnega in povprečnega voznika je vsekakor mogoče terjati, da ob takem konkretnem opozorilu nevarnosti svojo hitrost prilagodi najmanj tako, da jo zmanjša za 20 km/h. Če bi tožnik to storil, do prometne nesreče sploh ne bi prišlo.

Čeprav se po naravni vzročnosti nakazujeta dva vzroka za nastalo prometno nezgodo (obstoj luknje v cestišču, zaradi katere je tožnik zavil, in tožnikova prehitra vožnja), je pravno relevanten zgolj en vzrok – tožnikova neprilagojena hitrost. Iz izvedeniškega mnenja jasno in nedvoumno izhaja, da je vzrok za prometno nesrečo v neprilagojeni hitrosti tožnika razmeram na cestišču. Ne le, da tožnik ni dokazal, da bi vožnjo prilagodil razmeram na cesti in ravnal v skladu s cestnimi opozorili, temveč je celo prekoračil hitrost, dovoljeno v normalnih razmerah (vozil je 97 km/h). Tožnik je torej ravnal protipravno in njegovo ravnanje je izključni vzrok za nastalo prometno nezgodo. Po drugi strani je tožena stranka storila vse, kar je morala in mogla – opozorila je na konkretno nevarnost na cestišču, zato se je razbremenila svoje odgovornosti. Povedano drugače: če bi tožnik sledil njenim opozorilom in vožnjo prilagodil razmeram na cesti (kot to od njega terja 45. člen ZPrCP) bi do prometne nesreče po ugotovitvah izvedenca ne prišlo. Konkretna prilagoditev razmeram na cesti (zmanjšanje hitrosti z 90 na 70 km/h) tudi ni nerazumna in vožnja s takšno hitrostjo (ob postavljenih opozorilnih znakih) ni nekaj nenormalnega in neživljenjskega. Znaki so jasno opozarjali na poškodbe na vozišču, zato so bile povsem pričakovana ovira, ob kateri bi tožnik moral biti sposoben varno ustaviti in bi tudi ustavil, če bi vozil skladno s prometnimi predpisi.

Tožnik je bil dolžan v skladu z dokaznim bremenom izkazati, da je (izključni ali vsaj delni) vzrok za prometno nezgodo, v kateri je utrpel škodo, v nedopustnih opustitvah zavarovanca tožene stranke. Tega ni dokazal, tožena stranka pa je dokazala, da je izključni vzrok v tožnikovem protipravnem ravnanju, zato tožnik z zahtevkom ne more uspeti. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).