VSL sklep I Cp 251/2015

I. Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanih delih (točka II. in III.) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločanje o pritožbenih stroških nasprotne udeleženke se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I. zavrglo predlog glede vseh predlagateljev, razen D. L. in S. I., oba ... Predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom ..., ID znak 000, stoječi na parc. št. 744/7 k. o. X, v obsegu parcel št. 200/90, 200/91, 200/92 in 200/93, iste k. o. je zavrnilo (točka II.). O stroških je odločilo, da nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka (točka III.).

2Pritožbo vlagajo predlagatelji in nasprotna udeleženka.

3Predlagatelji sklep izpodbijajo v zavrnilnem delu, uveljavljajo vse zakonsko predvidene pritožbene razloge ter predlagajo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma v nadaljevanje postopka določitve pripadajočega zemljišča. Pritrjujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo grajeno javno dobro z ugotovitveno odločbo na predlog nasprotnega udeleženca zaznamovano na nekdaj enotnih parcelnih številkah, ki ga danes predstavljajo med drugim tudi zemljišča, na katerih je bila predlagana določitev pripadajočega zemljišča k stavbi. V letu 2010 je nasprotna udeleženka že poskrbela za odmero grajenega dobra s statusom kategorizirane ceste, ni pa izpeljala tudi ustreznih postopkov za uskladitev zaznambe javnega dobra. Status grajenega javnega dobra na celotnih obravnavanih površinah nima ustrezne podlage. To bi moralo ugotoviti sodišče z izvedencem v okviru tega postopka, v katerem je udeleženka tudi MOL. O pripadajočem zemljišču bi tako moralo sodišče samo odločati ali pa vsaj napotiti predlagatelje na sprožitev upravnega postopka, nepravdni postopek pa prekiniti. Ne bi smelo zavrniti predloga, saj bi pravnomočna zavrnilna odločba predstavljala oviro za ponovno odločanje v nepravdnem postopku (res iudicata). MOL sodeluje v nepravdnem postopku prav z namenom varovanja javnega interesa. Z obravnavanimi zemljišči ne bi smela razpolagati, kot je razpolagala, še manj vztrajati pri trditvah, da gre za javno dobro na celotnem zemljišču. Napotki sodišča, kako bi morali predlagatelji ravnati za izbris javnega dobra, predstavljajo neustrezno zavlačevanje in povečevanje stroškov z urejanjem določitve pripadajočega zemljišča k stavbi. Osnovni cilj ZVEtL je pospešiti in olajšati rešitev neurejenih razmerij glede pripadajočega zemljišča k stavbi, ki so očitno posledica neustreznih predpisov in njihovega izvajanja v času od izgradnje stavbe do danes. Pričakujejo, da bo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi sprejelo ustrezno stališče, ki bo omogočalo nemoteno in učinkovito zavarovanje interesov predlagateljev za dokončno ureditev pripadajočega zemljišča k stavbi.

4Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagateljev. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje o vezanosti nepravdnega sodišča na pravnomočno upravno odločbo. Dejansko stanje o obsegu grajenega javnega dobra je nerelevantno. V nadaljevanju utemeljuje, da je pravnomočna upravna odločba pravilna in zatrjuje, da so postale obravnavane nepremičnine javna cesta in javna infrastruktura že ob uveljavitvi Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS).

5V svoji pritožbi zoper sklep nasprotna udeleženka izpodbija odločitev o stroških (izrek pod točko III.). Uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo tako, da se plačilo stroškov postopka nasprotne udeleženke naloži predlagateljem. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je postopek tekel le v interesu predlagateljev, ki je stroške povzročil po svoji krivdi, saj je vedel, da gre za javno dobro.

6Predlagatelji na pritožbo nasprotne udeleženke niso odgovorili.

7Pritožbi sta utemeljeni.

8Predlagatelji so 8. 11. 2013 vložili predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v etažni lastnini, ki stoji na parc. št. 744/7 k. o. X, in ki je bilo zgolj kot stavbišče odmerjeno za potrebe vzpostavitve etažne lastnine na stavbi.

9Sodišče je ugotovilo:

- da je bila večstanovanjska stavba zgrajena 1975,

- da k stavbi še ni bilo določeno funkcionalno zemljišče oziroma gradbena parcela,

- da je na vseh zemljiščih, za katere je podan predlog za določitev pripadajočega zemljišča, v zemljiški knjigi na podlagi odločbe o parcelaciji in ukinitvi nekdanjih parcel (odločba GURS z dne 30. 7. 2010) vpisana zaznamba javnega dobra (cesta) na podlagi ugotovitvene odločbe MOL št. 358 – 5/2006 z dne 9. 3. 2006, izdane na podlagi zakonske domneve iz 212. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zvezi z Zakonom o javnih cestah (ZJC),

- da predlagatelji kot etažni lastniki kljub nadaljnji domnevi iz 217. člena ZGO-1 (preoblikovanje funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb oziroma stavb v etažni lastnini v eno ali več gradbenih parcel) v upravnem postopku izdaje ugotovitvene odločbe o pridobljenem statusu javnega dobra niso sodelovali.

10Presodilo je, da zaradi vezanosti na pravnomočno odločbo organa lokalne skupnosti v okviru nepravdnega postopka ne more ugotoviti oziroma določiti pripadajočega zemljišča k stavbi. Poseglo bi na področje upravne pristojnosti. Samo nima pooblastil za ugotavljanje, določanje ali odvzem statusa javnega dobra. Nadalje je presodilo, da ni podlage za prekinitev nepravdnega postopka in napotitev na upravni postopek, ker je o statusu javnega dobra že pravnomočno odločeno. Predlagatelje je napotilo, da sprožijo nov upravni postopek zaradi izdaje ugotovitvene odločbe, da določene od sedanjih parcel ne predstavljajo javnega dobra, ali oblikovalne upravne odločbe, po kateri se določenemu delu zemljišča odvzame status javnega dobra. Predlog za določitev pripadajočega zemljišča v nepravdnem postopku je zavrnilo.

11Predlagatelji trdijo, da uporabljajo predlagana zemljišča v okviru redne rabe stvari kot skupne dostopne poti do javne infrastrukture, kot parkirne površine, prostor za igro, za smetnjake itd. Mestna občina Ljubljana kot nasprotna udeleženka se je predlogu uprla z navedbami, da celotne nepremičnine niso namenjene redni rabi stvari in so v naravi zelene površine ter javna infrastruktura (dostopne poti, poti, pločniki, parkirišča in deli cest oziroma obcestnega sveta), kar mora ostati dostopno vsem pod enakimi pogoji. V odgovoru na pritožbo dodaja, da je sporna upravna odločba pravilna. Pojasnjuje, da je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin v lastninjenju družbene lastnine po Zakonu o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/1993; ZGJS) in ne po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL; Ur. l. RS, št. 44/1997).

12Iz trditvene podlage udeležencev in ugotovitev sodišča torej izhaja, da med udeleženci obstaja spor o tem, katere zemljiške parcele so pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini, zgrajeni pred 1. 1. 2003, in katere javne površine. Gre za spor o pravici, povezani z lastninjenjem družbene lastnine oziroma s preoblikovanjem pravnih upravičenj na premoženju nekdanje družbene lastnine v klasična lastninska razmerja. Na nekdanjem zemljišču v družbeni lastnini, ki ni bilo razdeljeno na več parcel glede na način uporabe, si konkurirata (so)lastninska pravica etažnih lastnikov stanovanjske stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na nekdanjem funkcionalnem zemljišču (pridobitev lastninske pravice na podlagi pretvorbe pravice uporabe na podlagi 217. člena ZGO-1 in prvega odstavka 190. člena SZ-1; določata, da etažnim lastnikom večstanovanjske hiše pripada solastninska pravica na zemljiščih, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča že določena kot funkcionalna ali ne) in pridobljeni status grajenega javnega dobra na nekdanjih dobrinah v splošni rabi na premoženju v družbeni lastnini (pridobljen na podlagi 212. člena ZGO-1 v zvezi z ZJC; določa, da ima zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, ki se ga po ZJC lahko šteje za grajeno javno dobro, pridobljen status grajenega javnega dobra, če je z dnem uveljavitve ZLNDL imela na njem pravico uporabe lokalna skupnost ali če je z dnem uveljavitve tega zakona za takšno nepremičnino v zemljiški knjigi vpisano, da je splošno ljudsko premoženje ali družbena lastnina).

13Odločanje o lastninski pravici etažnih lastnikov na pripadajočih zemljiščih k stavbi ni upravna stvar, pač pa civilna zadeva. Svoje pravice lahko zavarujejo v ustreznem sodnem postopku. Eno od (dodatnih) oziroma novih možnosti za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč ponuja ZVEtL (primerjaj: dr. Ana Božič Penko: ZVEtL, Pravosodni bilten št. 4/2013, stran 129). Sprejet je bil prav z namenom uskladitve zemljiškoknjižnega in dejanskega pravnega stanja in zaradi reševanja sporov o obsegu in lastništvu nekdanjih funkcionalnih zemljišč.

14Gre za ugotovitev – rekonstrukcijo pravnega stanja, ki je načeloma že obstajalo ali bilo vsaj določljivo na podlagi v preteklosti sprejetih aktov, ki je ostalo katastrsko neodmerjeno in zemljiškoknjižno neurejeno. Po stališčih teorije izvedba postopkov po ZVEtL omogoča tudi izvedbo razmejitve med zemljišči, namenjenimi zasebni rabi posamezne stanovanjske zgradbe, skupni rabi več zgradb in splošni javni rabi, ne glede na to, kdo je v zemljiški knjigi vpisani lastnik celotnega zemljišča (primerjaj: dr. Matija Damjan: Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanje sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011, stran 142 in 145). Zaradi zagotavljanja varstva javnega dobra in javnega interesa je občina formalna udeleženka postopka. V okviru postopka določitve pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, zato sodišče lahko oziroma mora obravnavati tudi vse njene ugovore, povezane z lastninjenjem javnega dobra, ki vplivajo na ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi.

15Vprašanje ugotovitve pripadajočega zemljišča in lastninske pravice na njem je glavno in ne predhodno vprašanje tega postopka. Rešiti ga mora nepravdno sodišče samo. Najprej mora ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča, nato pa presoditi še, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem (sklep VS RS II Ips 322/2013). To vključuje odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča v odnosu do zemljišč v javni rabi, kot tudi o obstoju (lastninske) pravice udeležencev na njem, če je ta sporna.

16Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, za odločanje o tem ne more biti ovira. Upravna odločba, ki (lahko) posega v na podlagi zakona pridobljena lastninskopravna upravičenja predlagateljev, ne more vezati ne sodišča ne predlagateljev, ker niso imeli možnosti sodelovati v postopku za njeno izdajo. Izdana je bila po uradni dolžnosti na podlagi zakonske domneve in zemljiškoknjižnega stanja ob uveljavitvi ZLNDL (drugi odstavek 212. člena ZGO-1), in sicer brez ugotovitvenega postopka o dejanskem obsegu (katastrska odmera) javnega dobra in funkcionalnih zemljišč k stavbam v stanovanjski soseski in o dejanskih subjektih pravice uporabe na (celotnem) spornem zemljišču. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve organa, ki je izdal odločbo, rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseb ni bila stranka (odločbi ustavnega sodišča RS Up 39/95 z dne 16. 1. 21997 in Up 280/05-19 z dne 9. 2. 2006). Ustavno nedopustno bi bilo, če bi tako sprejeta predhodna odločitev, ki je prejudicialnega pomena za odločanje o pravici predlagateljev, slednje zavezovala, čeprav pri njeni izdaji niso imeli možnosti sodelovati. Tudi starejša pravna teorija je vezanost na upravne akte v civilnih postopkih pogojevala z udeležbo pravdnih strank v predhodnem upravnem postopku (V. Rijavec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2005, stran 13).

17To pomeni, da za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi v obravnavanem postopku ni treba čakati na morebitni izid novega upravnega postopka, na katerega nakazuje sodišče ob zavrnitvi predloga predlagateljev. Vsi nosilci materialnopravnih upravičenj, pridobljenih na podlagi lastninjenja družbene lastnine oziroma ZLNDL, so udeleženci nepravdnega postopka po 30. členu ZVEtL. Torej bo sodišče že v tem postopku lahko z vsemi prizadetimi udeleženci obravnavalo vprašanja pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi in ga rešilo dokončno z učinki materialne pravnomočnosti za vse sodelujoče. Po ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča k stavbi po merilih iz 7. in 30. člena ZVEtL bo moralo poskrbeti za odmero tega zemljišča v novo parcelo (če po že izvedeni parcelaciji iz leta 2010 še ni ustrezna). Ta odločba, ki je deklaratorne oziroma ugotovitvene narave (saj bo sodišče le ugotovilo, katero zemljišče je postalo last etažnih lastnikov stavbe po pravilih, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ), bo osnova za nadaljnje postopke, ki bodo potrebni za izbris zaznambe javnega dobra na tistih nepremičninah, ki so pripadajoče zemljišče k stavbi.

18Predlagana upravna pot je glede na okoliščine primera nepotrebna, glede na določila ZUP in 23. člena ZGO-1 negotova (predlagatelji niso legitimirani za predlog za ukinitev statusa grajenega javnega dobra), zlasti pa dolgotrajna. Vnovično odločanje o istih parcelah (nekdaj skupno zemljišče je bilo po podatkih spisa razparcelirano leta 2010 in je po posameznih parc. št. predlagano za obravnavo v tem postopku) odpira tudi vprašanje prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (res iudicata), če bi po navedenem upravnem postopku moralo nepravdno sodišče ponovno odločati o pripadajočem zemljišču k stavbi na istih parcelah, za katere je z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo.

19Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je sodišče presodilo, da ne more samo odločati o obsegu pripadajočega zemljišča, se še ni lotilo ugotavljanja dejanskega stanja. Zato je bilo treba obema pritožbama ugoditi in sklep v izpodbijanem zavrnilnem – posledično pa tudi v stroškovnem – delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje, da bo samo nadaljevalo s postopkom (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

20Odločitev o pritožbenih stroških nasprotne udeleženke je pridržana za končno odločbo.