VSM sodba I Cp 140/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožencev nerazdelno zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 6.700,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2012 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožniku je prav tako naložilo, da mora povrniti prvi toženki njene pravdne stroške v znesku 20,00 EUR, drugemu tožencu pa njegove pravdne stroške v znesku 765,55 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega in posledično zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni poklonilo vere tožniku, češ, da tožnik sodišča v svoji izpovedbi ni prepričal, ker njegova izpovedba in izpovedba kot priče zaslišane žene M.F. nista bili skladni glede ponovnega ogleda in fotografiranja kraja dogodka. Izpovedbi glede takšnih dogodkov tri leta po dogodku bi bili lahko skladni le, če bi bili dogovorjeni in naučeni. V zvezi s prepustnico, iz katere izhaja, da je bil tožnik odsoten iz službe med 8.36 do 9.13 ure, dogodek pa se je po navedbi tožnika in njegove žene pripetil okrog 9.00 ure, kar se glede na kraj dogodka po oceni sodišča ne izide, tožnik prav tako navaja, da tudi ure glede na časovno odmaknjenost dogodka ni mogoče izpovedati točno. V zvezi z zaključkom sodišča, da tožnik ni znal pojasniti razpleta okoliščin, zakaj hči ni vzela kar avta, ki je bil že doma, tožnik v pritožbi navaja, da bi sodišče o tem moralo zaslišati njegovo hčerko, vendar pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Sodišče prav tako ni izvedlo dokaza po ogledu na kraju samem, saj bi se tako lahko prepričalo koliko časa potrebuje normalen človek od kraja nezgode do tožnikovega doma. Sodišče tudi samo iz vpogleda v fotografije ne more sklepati o tem, da višinska razlika poškodbe cestišča bistveno ne odstopa od ostale površine, tako, da je pazljiv pešec ne bi mogel prehoditi brez težav, saj se to iz fotografije ne vidi. Vidi pa se, da cestišče ni gladko in ravno, ampak je poškodovano. Sodišče bi se zato o dejanskem stanju moralo bistveno bolj prepričati, da bi lahko prišlo do zaključkov, ki ne bi bili le sklepanje o dogodkih.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Prva toženka in drugi toženec na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako je vse dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

V obravnavani zadevi tožnik od prve toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici padca na nevzdrževanem robu asfaltiranega cestišča T.c. v Mariboru, pri hoji skozi Stražun iz smeri T. v smeri B., za vzdrževanje katere je odgovoren drugi toženec, ki je zavarovanec prve toženke.

6Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago uporabilo določilo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da, kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da tožnik, na katerem je dokazno breme, ni uspel dokazati, da se je škodni dogodek pripetil na način, kot je zatrjeval v tožbi. Razloge o tem je prvostopno sodišče izčrpno navedlo v točkah 11, 12, 13 ter neskladja med trditvami in med izvedenimi dokazi poudarilo v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so neskladja med izpovedbo tožnika in izpovedbo kot priče zaslišane žene tako očitna, da ne podpirajo trditev v tožbi (o tem, kdaj se je tožnik s hčerko dogovoril, da ji bo doma na razpolago pustil avtomobil z vinjeto, o tem kdaj, kako in kdo je na kraju dogodka posnel fotografije, glede druge poškodbe desnega gležnja), zato pritožba nima prav, da gre le za majhne razkorake oziroma glede na časovno odmaknjenost tako majhne razlike, ki v bistvu kažejo na to, da izpovedbe niso prirejene. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da celoten potek dogodkov, kot sta ga predstavila tožnik in ga je smiselno potrdila njegova žena že logično in izkustveno ni sprejemljiv in ga je tudi po oceni pritožbenega sodišča nemogoče umestiti v časovni okvir med 8.36 in 9.13 uro, kot izhaja iz prepustnice delodajalca. Že vse navedeno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da se je škodni dogodek pripetil na zatrjevan način, zato nadaljnja izvedba dokazov, katerih izvedbo je prvostopno sodišče zavrnilo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi doprinesla ničesar relevantnega.

7Prvostopno sodišče v nadaljevanju dodaja, da tudi v situaciji, kot jo je skušal prikazati tožnik, po vpogledu v fotografije med asfaltiranim delom cestišča in bankino, ni tako velikih odstopanj oziroma višinske razlike, da je normalno pazljiv pešec ne bi mogel prehoditi brez težav. Pritožbeno sodišče s takšno oceno sodišča prve stopnje soglaša in pritrjuje, da jo je ne glede na pritožbeno grajo sodišče prve stopnje lahko sprejelo le z vpogledom v predložene fotografije. V skladu z novejšo sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 85/2013, z dne 6. 2. 2014) opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja avtomatično podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi ali del, kjer si je tožnik poškodoval nogo, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter ali je poškodovani del bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje upravljalca pohodne površine. V obravnavani zadevi pa je rob asfaltne površine poškodovan v daljši razdalji in točka, ki jo je označil tožnik, bistveno ne odstopa od preostale pohodne površine ob robu asfalta, zato je pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi v delu, da bi spremembo nivoja med asfaltiranim delom cestišča in bankino normalno pazljiv pešec zmogel prehoditi brez težav. Tudi zaradi navedenega je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost drugega toženca, ki je zavarovanec prve toženke, ni podana, zato tožnik ni upravičen do odškodnine za nematerialno škodo. Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnjen .

8Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker niso bili priglašeni.