VSL sodba II Cpg 1220/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, t.j. v prvem odstavku I. točke izreka glede zneska 9,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje do plačila, potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25467/2013 z dne 26. 2. 2013 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka Zavarovalnica X. d. d., dolžna plačati tožeči stranki M. G. znesek 32,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 9,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo (prvi odstavek I. točke izreka), v preostalem delu - za znesek 91,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje in za izvršilne stroške z obrestmi v presežku priznanih, pa je sklep v 1. in 3. odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 37,24 EUR, v roku 8-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po izteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka, in sicer delno v obsegu zneska 9,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je v skladu s prvim odstavkom I. točke izreka izpodbijane sodbe dolžna plačati tožena stranka v okviru dosojenega zneska 32,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek 32,24 EUR v prvem odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje zniža za 9,36 EUR ter tožbeni zahtevek tako zavrne še za 9,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, hkrati pa naloži tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V predmetni zadevi je med pravdnima strankama nastal spor zaradi doplačila iz naslova kritja dopolnilnega zavarovanja. Tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke plačilo dveh dodatnih lekarniških storitev v zvezi z obdelavo obnovljivih receptov s šifro 70018 - Dodatek k vročitvi zdravil za izdajo na obnovljivi recept in s šifro 71012 - Dodatek k obdelavi recepta pri izdaji zdravil na obnovljiv recept, ki sta bila (po soglasni odločitvi arbitraže) določena v 49. členu Aneksa št. 1 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2012 v prilogi LEK II/c-1 (v nadaljevanju, Aneks št. 1, priloga A7). Ta aneks je bil sklenjen s strani partnerjev na državni ravni na podlagi 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), potrjen na Vladi RS in sprejet dne 27. 6. 2012 ter objavljen dne 13. 7. 2012 z okrožnico ZAE 14/12 (priloga B2). Iz določbe 61. člena Aneksa št. 1 izhaja, da velja ta aneks od dneva sprejetja s strani partnerjev, odločitve arbitraže oziroma dneva sprejetja sklepov Vlade RS, uporablja pa se od 1. 5. 2012, v kolikor posamezen člen ne določa drugače. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji stala na stališču, da je upravičena do plačila za omenjeni dodatni storitvi od dne 1. 5. 2012, medtem ko je tožena stranka menila, da aneks ne more imeti učinka za nazaj in posledično ne obstaja njena obveznost po doplačilu že od 1. 5. 2012.

Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je, od kdaj naprej je tožeča stranka upravičena zahtevati doplačilo omenjenih storitev od tožene stranke.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da obveznost tožene stranke po doplačilu dodatnih lekarniških storitev na podlagi Aneksa št. 1 že od 1. 5. 2012 dalje ni obstajala. Pojasnilo je, da se glede trenutka nastanka obveznosti tožena stranka sicer ni opredelila, da pa se je sodišče prve stopnje v zvezi s tem oprlo na določbo 61. člena Aneksa št. 1 in štelo, da je tožena stranka zavezana k doplačilu za dodatni storitvi od njegovega sprejetja, to je od dne 27. 6. 2012 dalje. Tožeča stranka je za storitve opravljene po tem datumu izdala tri bremepise, pri čemer se pritožba tožene stranke nanaša na bremepis za mesec julij 2012, t. j. bremepis št. 1220927 z dne 26. 11. 2012 za obdobje od 1. 7. 2012 do 10. 7. 2012 v znesku 9,36 EUR (priloga A17).

Tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da pred objavo Aneksa št. 1 slednji ni mogel imeti, ne glede na njegove določbe, nikakršnih pravnih učinkov za nastanek obveznosti - terjatev, upoštevaje odločilni trenutek, t. j. uveljavljanje pravic s strani zavarovancev. Pritožbeni očitek utemeljuje s tem, da v kolikor so se slednji oglasili v lekarni in pred dnevom objave konkretnega Aneksa št. 1 pridobili zdravila na obnovljiv recept, pa niso imeli sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, plačila za te storitve z njihove strani ni bilo možno zahtevati. V kolikor bi ga posamezni lekarnarji zahtevali, bi ga po prepričanju tožene stranke zahtevali na podlagi akta, ki sploh še ni bil objavljen, zavarovancem zato ni mogel biti znan in v skladu s temeljnimi pravnimi načeli ni mogel imeti nobenih pravnih učinkov. Tožena stranka sklepno meni, da tožeča stranka najmanj do 13. 7. 2012 ni bila upravičena zahtevati doplačila od tožene stranke in bi zato ob pravilni uporabi materialnega prava moral biti s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjen zahtevek tožeče stranke za bremepis izdan za obdobje od 1. 7. do 10. 7. 2012 v znesku 9,36 EUR s pripadki.

Po presoji višjega sodišča je pritožbeni očitek neutemeljen. Višje sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje in na katerega je vezano, soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje glede časovne veljavnosti Aneksa št. 1, saj ima le-to podlago v določilu 61. člena Aneksa št. 1, ki veže svojo veljavnost na dan sprejema s strani partnerjev, odločitve arbitraže oziroma na dan sprejetja sklepov na Vladi RS. Višje sodišče pojasnjuje, da ima odločitev podlago v pogodbenem (materialnem) pravu. Glede na jasno določilo 61. člena Aneksa št. 1 ter prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavezana k doplačilu za dodatni storitvi od sprejetja Aneksa št. 1, t. j. od dne 27. 6. 2012, za materialnopravno pravilno. S pogodbo namreč stranki določita svoje pravice in obveznosti, zato pogodbene določbe zanju pomenijo avtonomno materialno pravo, po katerem mora sodišče v primeru spora odločiti o njunih zahtevkih. Da bi bil trenutek obveznosti doplačila dodatnih lekarniških storitev na podlagi Aneksa št. 1 časovno vezan (šele) na njegovo objavo, za kar si pritožbeno zavzema tožena stranka, višje sodišče ne vidi podlage niti v 63. člena ZZVZZ niti v Splošnem dogovoru za pogodbeno leto 2012 niti v Aneksu št. 1 niti v Pogodbi o sodelovanju (priloga A2). Višje sodišče ob tem dodaja, da pritožnik svojega pritožbenega očitka ne konkretizira, saj niti ne pojasni na kakšni podlagi utemeljuje svoje stališče, da naj bi bila veljavnost Aneksa št. 1 vezana (šele) na njegovo objavo in ne na trenutek njegovega sprejema, kot to določa 61. člena Aneksa št. 1, niti ne konkretizira zakaj Aneks št. 1 ne bi imel pogodbene narave med pravdnima strankama.

Višje sodišče dodatno utemeljuje svoje stališče, da predstavlja določilo 61. člena Aneksa št. 1 avtonomno materialno pravo, po katerem mora sodišče v primeru spora med strankama odločiti o njunih zahtevkih, tudi s stališčem Ustavnega sodišča RS, ki je izraženo v odločbi U-I-264/09 z dne 8. 7. 2010, v kateri je sicer Ustavno sodišče RS presojalo pobudo za začetek postopka ustavnosti sklepov Vlade RS, sprejetih na podlagi določbe 63. člena ZZVZZ. V njej je (med drugim) zapisalo, da na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ Vlada odloči o spornih vprašanjih (...), ter na tej podlagi Vlada s svojo odločitvijo nadomesti voljo strank iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, ki niso uspele skleniti Dogovora, ter da to pomeni, da je z navedeno odločitvijo Vlade mogoče urediti le vprašanja iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, in to le v obliki, ki je za to predpisana. Nadalje je navedlo, da sklepi Vlade po vsebini dopolnjujejo Dogovor, vendar niti po vsebini niti po obliki ne pomenijo izvršilnega predpisa Vlade, ki bi kot takšen določal pravice in obveznosti pobudnikov, ter da Vlada po ZZVZZ nima posebnega pooblastila, da bi tak predpis (lahko) izdala in da je zakon tudi ne pooblašča za izdajo enostranskih oblastvenih aktov, s katerimi bi lahko posegla v pravice ali obveznosti subjektov iz 63. člena ZZVZZ oziroma v pravno urejena razmerja med subjekti iz 65. člena ZZVZZ. Ustavno sodišče RS je (kar je za predmetno zadevo bistveno) še pojasnilo, da lahko stranke svoje pravice iz pogodbenih razmerij uveljavljajo s pravnimi sredstvi pred pristojnimi sodišči, ki bodo morala presoditi, kakšen učinek, če sploh, imajo sklepi Vlade na njihova pogodbeno urejena razmerja. Navedeno stališče potrjuje stališče višjega sodišča, da je za trenutek časovne veljavnosti Aneksa št. 1 treba šteti dan njegovega sprejema (27. 6. 2012), kot to določa 61. člen Aneksa št. 1, ki v obravnavani zadevi predstavlja avtonomno materialno pravo strank, in da ne gre za predpis oziroma drug splošen pravni akt, za katerega veljavnost je sicer potrebna predhodna objava (kot to določa 154. člen Ustave RS, ki ureja veljavnost predpisov in njihovo objavljanje). Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v izpodbijanem delu, t. j. glede bremepisa izdanega za obdobje od 1. 7. do 10. 7. 2012 (torej po začetku sprejema oziroma veljavnosti Aneksa št. 1 z dne 27. 6. 2012) v znesku 9,36 EUR s pripadki je glede na pojasnjeno pravilna.

Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).