VSRS Sodba XI Ips 45721/2014-263

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora se v delu, ki se nanaša na osumljenega D. E., razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v 24 urah od prejema te sodbe.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom

I Kpd 45721/2014 z dne 28. 1. 2015

zoper osumljenega D. E. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil pet kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem, petem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks

45721/2014 z dne 30. 1. 2015

pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevi zagovorniki, ki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi. Poudarjajo, da je preiskovalni sodnik pri odločanju o priporu vezan na vsebino tožilčevega predloga ter da je 12. točka sklepa senata, ki se uvodoma dotakne tega vprašanja, nerazumljiva. Menijo tudi, da pripora zaradi kaznivega dejanja po tretjem, petem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1 ni mogoče odrediti, če ni podano neposredno ogrožanje varnosti ljudi. Pri tem se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up 71/99 in Up 116/99 ter sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 57/2008 z dne 21. 2. 2008, iz katere izhaja, da morajo biti pri odreditvi pripora zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 izkazane in obrazložene konkretne okoliščine, zaradi katerih je ogrožena varnost ljudi (način transporta, neustrezni higienski pogoji ipd.). Zagovorniki prav tako uveljavljajo, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje obrazložitve nevarnosti zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 ter razlogov o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora.

3Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po stališču vrhovne državne tožilke se je sodišče v izpodbijanem sklepu opredelilo tako do vprašanja, ali je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitana mu kazniva dejanja, kot tudi do obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sodišče je prav tako izpostavilo, kaj je objekt varstva pri vsakem od očitanih kaznivih dejanj. Meni, da navedbe v izpodbijanem sklepu niso v nasprotju s podatki spisa ter da so za to fazo postopka tudi ustrezno utemeljene.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovim zagovornikom. Slednji so v izjavi vztrajali pri vloženi zahtevi in v njej podanih argumentih.

B.

5Vrhovno sodišče uvodoma zavrača navedbe vlagateljev, da naj bi sodišče pri odreditvi pripora prekoračilo predlog državnega tožilca. Kot izhaja iz zapisnika

o zaslišanju osumljenca z dne 28. 1. 2015, je državni tožilec v okviru predloga za odreditev pripora navedel dejstva in dokaze, iz katerih izhaja utemeljen sum, obrazložil pa je tudi, zakaj meni, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

6Utemeljeno pa zagovorniki opozarjajo, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, iz katerih bi izhajalo, da je zaradi ponovitve kaznivega dejanja po tretjem, petem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1 ogrožena varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

7Zgolj obstoj verjetnosti, da bo storilec v prihodnosti ponovil določeno kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, (ponovitvena nevarnost) za odreditev pripora ne zadostuje. Dejanje, ki ga utegne osumljenec ponoviti ali dokončati, mora biti takšno, da je z njegovo izvršitvijo neposredno ogrožena varnost ljudi, in to do te mere, da to odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode (tako npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-75/95 z dne 7. 7. 1995, Up-71/99 in Up 116/99 z dne 13. 5. 1999 in številne druge). Sodišče mora zato vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, najprej presoditi, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko neposredno ogrožena varnost ljudi.

8Primarni objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1 je javni red in mir. Namen inkriminacije je preprečiti vstop na ozemlje Republike Slovenije osebam, ki za to nimajo dovoljenja. Storitev tega kaznivega dejanja v temeljni obliki odreditve pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne omogoča. Zgolj (potencialna) prisotnost ljudi na ozemlju Republike Slovenije, ki nimajo dovoljenja za prebivanje, namreč neposredno ne ogroža nobene izmed dobrin, ki bi jih lahko uvrstili pod pojem „varnost ljudi“ v smislu 20. člena Ustave. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da zaščitena dobrina pri kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države ni le javni red in mir, temveč tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo (tako sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 238/2001 z dne 29. 8. 2001 in XI Ips 48477/2012-239 z dne 10. 1. 2013). Na to kaže tudi (v obravnavanem primeru očitana) kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki je (med drugim) podana, če storilec z dejanjem sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi. Obstoj teh okoliščin lahko pod določenimi pogoji utemeljuje sklep, da je osumljenec s kaznivim dejanjem po 308. členu KZ-1 ogrozil varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave ter da utegne s ponovitvijo kaznivega dejanja varnost ljudi ponovno ogroziti. Vendar, kot pravilno opozarjajo zagovorniki, morajo biti te okoliščine v konkretnem primeru izkazane z zadostno stopnjo verjetnosti, varnost ljudi pa mora biti ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 57/2008 z dne 21. 2. 2008).

9Iz prvostopenjskega sklepa ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo kakršnekoli okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da utegne osumljenec s ponovitvijo kaznivega dejanja ogroziti ekonomski položaj ali zdravje in življenje tujcev. Sodišče prve stopnje je navedlo, da kazniva dejanja po 308. členu KZ-1 glede na način izvršitve ne pomenijo neposredne nevarnosti za zdravje in varnost ljudi, da pa „lahko v določenih primerih pomenijo nevarnost za varnost ljudi, ki bi zaradi finančne stiske prevzeli določen del pri izvrševanju teh kaznivih dejanj v osumljenčevi organizaciji […], kot na primer ženske, ki so zaradi finančne stiske potovale na Kosovo, kjer so sklepale fiktivne poroke z neznanci, jih prijavljale na svoja bivališča in urejale druge ugodnosti.“ S tem je sodišče prve stopnje na mesto „varnost ljudi“ iz 20. člena Ustave postavilo varnost sostorilk, pri čemer pa se osumljencu ne očita kakšno drugo kaznivo dejanje proti navedenim ženskam oziroma sostorilkam, ki bi zaradi zaščite njihove varnosti utemeljevalo odreditev pripora.

10Da bi osumljenec z očitanimi kaznivimi dejanji ogrozil zdravje ali življenje oseb, katerih nezakonito preseljevanje je organiziral oziroma da bi te osebe ekonomsko izkoriščal, ne izhaja niti iz drugostopnega sklepa. Senat sicer poudarja, da so tujci morali plačevati visoke zneske (3.000 oziroma 5.000 EUR), da so te zneske stežka plačali ter da so denar zanje zbirale še druge osebe, vendar zgolj te ugotovitve še ne omogočajo zaključka, da je bil zaradi ravnanja osumljenca ekonomski položaj teh ljudi prizadet do te mere, da bi to utemeljevalo odreditev pripora. V položaju, ko osebe v plačilo denarnih zneskov privolijo, je o ogroženi varnosti ljudi v smislu 20. člena Ustave moč govoriti le, če je ugotovljeno, da so se te osebe znašle v hudi stiski, ki jo je storilec izkoristil tako, da si je od njih pridobil očitno nesorazmerno premoženjsko korist. Takšne ugotovitve pa iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo.

11Pravilno pa zagovorniki opozarjajo tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do vprašanja, zakaj naj bi bila varnost ljudi ogrožena zaradi nevarnosti ponavljanja očitanih kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1. Prav tako pa sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje, da je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu) ter zakaj te nevarnosti ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (neogibnost pripora). Prvostopenjski sklep o teh pogojih za odreditev pripora ne vsebuje niti enega razloga. N

avedene kršitve pa tudi ni bilo moč odpraviti z razlogi drugostopenjskega sklepa. Če namreč vsi razlogi za odreditev pripora niso obrazloženi že v prvostopenjskem sklepu, obrambi ni omogočena pravica do pravnega sredstva.

12Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da izpodbijani sklep o odreditvi pripora nima razlogov o temeljnih pogojih za odreditev pripora, s čimer je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

13Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevama zagovornikov ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP).