UPRS sklep III U 222/2014

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da se odredba Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 0600-11/2014-6 z dne 6. 6. 2014 v 1. točki izreka spremeni tako, da je javna družba A. d.d. - v likvidaciji dolžna najkasneje v roku 45 dni od dokončnosti te odredbe odpraviti kršitev drugega in tretjega odstavka 110. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI), s tem da objavi revidirano letno poročilo za leto 2013 ter revizorjevo poročilo, ki ga podpiše revizor odgovoren za revidiranje letnega poročila družbe. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana odločba nezakonita, ker temelji na napačni uporabi predpisov, to je določb ZTFI, Zakona o gospodarskih družbah in Slovenskih računovodskih standardov.

Skupaj s tožbo tožnik sodišču predlaga še odložitev izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tako da odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Izpodbijani akt tožniku namreč nalaga, da za nekaj let nazaj (upoštevaje drugi odstavek 62. člena Zakona o gospodarskih družbah) dopolni računovodske izkaze oziroma popravlja kontni okvir in angažira revizorja, da bo izvedel revizijo računovodskega poročila. Ti stroški bodo znašali najmanj 10.000 EUR, kar v primeru, če je pravilna taka razlaga predpisov, kot jo razume tožeča stranka, zanjo predstavlja škodo. Teh stroškov tožeča stranka v nobenem primeru ne bo mogla terjati nazaj. Revizor bo svoje delo opravil in bo zato upravičen do plačila, četudi bo sodišče kasneje ugotovilo, da je tožba utemeljena in bo odredbo odpravilo. Zato je po mnenju tožnika odlog izvršitve nujen. Pri tem javni interes ne bo v ničemer prizadet. Tožeča stranka je v likvidaciji in nihče že leta ne trguje z njenimi delnicami, družba pa je v zakonskem roku objavila letno poročilo za leto 2013 na SEOnet. Zato koristi tretjih oseb sploh ne morejo biti prizadete.

Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je na podlagi ugovora tožnice spremenila 1. točko izreka odredbe, in sicer tako, da je tožnica po tej odločbi dolžna najkasneje v roku 45 dni od dokončnosti te odredbe odpraviti kršitev drugega in tretjega odstavka 110. člena ZTFI, s tem da objavi revidirano letno poročilo za leto 2013 ter revizorjevo poročilo, ki ga podpiše revizor, odgovoren za revidiranje letnega poročila družbe. Ta rok še ni iztekel in je v skladu s tretjim odstavkom 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku na prošnjo tožnice iz opravičenih razlogov tudi podaljšljiv. Tožena stranka še meni, da je tožnica nesporno javna družba iz 99. člena ZTFI. Obveznosti javnih družb iz tretjega poglavja ZTFI, med njimi zadevna obveznost, veljajo za vse javne družbe ne glede na razvrščanje družb po 55. členu Zakona o gospodarskih družbah ali dejstvo, da je javna družba v redni likvidaciji, torej veljajo tudi zanjo. Sklepno tožena stranka sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javnega koristi in koristi nasprotnih strank. Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode s tem, da je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku nastala takšna škoda in jih z ustreznimi dokazili tudi utemeljiti.

Teh pogojev pa vloga tožeče stranke ne izpolnjuje, saj v njej ni na zahtevani (konkretni) način navedena ne škoda, ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo, oziroma ki bi tožniku lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Tožnikovo utemeljevanje potrebnosti izdaje začasne odredbe temelji na zatrjevanju, da mu bodo nastali stroški najmanj v višini 10.000,00 EUR zaradi izvedene revizije, razen tega bo revizor upravičen tudi do plačila. Na ta način pa pravzaprav meri na to, da bi sodišče odločilo o stvari, kar pa v upravnem sporu v postopku za izdajo začasne odredbe ni mogoče. Zato tožnikovo zatrjevanje nastanka škode z ozirom na citirano zakonsko ureditev ni dovolj.

Poleg vložene tožbe, ki predstavlja procesni pogoj za odločanje o zahtevi in ki je v konkretnem primeru izpolnjen, morajo biti izpolnjeni tudi že navedeni vsebinski pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki narekujejo ukrepanje sodišča za izdajo začasne odredbe. Izpolnjevanja teh pogojev pa tožeča stranka s svojimi navedbami v zahtevi kot že rečeno ne izkazuje.