VDSS sodba Pdp 866/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku dosodi odškodnina v višini 8.000,00 EUR, ki jo je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 687,50 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tožbi natančno opisal vsa diskriminatorna dejanja tožene stranke in njeno trpinčenje. Diskriminatorna ravnanja so se dogajala v času od 5. 8. 2008 do takrat, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožena stranka mu ni omogočila delovanja kot edinemu sindikalnemu zaupniku pri toženi stranki, temveč je proti njemu izvajala šikanozne ukrepe, ki so se končali v odpovedi delovnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz potrdil kliničnega psihologa in psihiatra ne izhajajo resne zdravstvene težave tožnika, da poizvedba o možnosti prisilne privedbe pritožnika na zdravstveni pregled ne predstavlja šikaniranja in da so izpovedi prič A.A. in B.B. pavšalne. Zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dogodki, o katerih sta izpovedali priči, ne predstavljajo mobbinga v smislu določb ZDR. Štelo je, da so trditve tožnika presplošne, dogodki, ki jih pritožnik izpostavlja, pa večinoma že sami po sebi ne ustrezajo definiciji trpinčenja, saj iz njih izhaja, da je imel tožnik posamezne konflikte z različnimi osebami, ki jih je sam doživljal kot šikaniranje, pri čemer pa tožnik ni bil v podrejenem položaju in iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka nad pritožnikom izvajala mobbing. Kot sindikalni zaupnik ni smel toženi stranki razkrivati podatkov oseb, ki jih je zastopal v postopkih varstva pravic. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik, ko je opravljal funkcijo sindikalnega zaupnika, odsoten z dela po svoji volji, saj je o vsaki odsotnosti pred tem obvestil toženo stranko, prav tako pa ji je predložil ustrezna dokazila, s čimer je opravičil svojo odsotnost. Vodja pravne službe pri toženi stranki C.C. je zaradi neodobravanja pritožnikovega dela nanj izvajala pritiske. Sodišče prve stopnje napačno ugotovi, da je tožnik kršil linijo poveljevanja in kontrole (D.), ko je 2. 9. 2011 hotel po telefonu posredovati za članico sindikata pri poveljniku bataljona E.E., saj so vojaške osebe dolžne spoštovati določila Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV), česar pa sodišče ni upoštevalo. Tožnik izpostavlja, da ni hotel posredovati zase kot pripadnik Slovenske vojske (SV), temveč kot sindikalni zaupnik, torej ni kršil linije D.. Tudi ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da takrat E.E. sploh ni bil obveščen o tožnikovem statusu sindikalnega zaupnika. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni bil prisiljen podpisati izjave v knjigi uradnih zaznamkov, zaradi česar ni mogel na misijo, pri čemer pa F.F. ni ukrepala v skladu s G. glede šikaniranja. Svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo le na izpoved priče F.F., ni pa izvedlo nobenega drugega dokaza, ki ga je predlagal tožnik oziroma ni sledilo njegovi izpovedbi ali izpovedbam prič. Priča B.B. je jasno izpovedala, da je bil nalog poveljnice oziroma njena usmeritev, da visokih ocen ne smejo dajati. Nadrejeni H.H. je tožniku v službenem času prepovedal posedovanje oziroma branje strokovne literature za študij prava, medtem ko so lahko ostali zaposleni brali različne revije (Playboy, rumeni tisk, itd.), kar pomeni diskriminacijo, ki je opredeljena kot dejanje, s katerim delodajalec postavlja delavca v neenakopraven položaj ali pa mu prizna manj pravic in ugodnosti v primerjavi s sodelavci. Prav tako predstavlja diskriminacijo dejstvo, da je nadrejena F.F. zaradi objave satiričnega filma na portalu Youtube poklicala na zagovor le tožnika. Priča A.A. je potrdila, da se je J.J., potem ko je tožnika poklical na uradni razgovor, nanj drl, ga žalil da je slab vojak in podobno. Prav tako je nad tožnikom nadrejeni K.K. izvajal psihični pritisk, ko mu je raztrgal beležko. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe prič B.B., da so se nadrejeni delali norca iz tožnika s tem, da so mu rekli: „ali tebi delo danes smrdi?“, ko je čistil stranišče. Večkratne izjave tožniku, da ne dela dobro, da je slab vojak, da ima predolg jezik, da vtika svoj nos kamor ne bi smel, so pomenile hud pritisk na pritožnika oziroma sistematično slabo ravnanje s podrejenim, ki se kontinuirano ponavlja. Žrtvam pa takšno ravnanje povzroča večje in manjše socialne, psihične in zdravstvene težave, kar je v predmetnem postopku izkazano. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da če je bil pritožnik razporejen na delovno mesto, za katerega ni izpolnjeval pogojev, to ni šikaniranje, saj na tem delovnem mestu ni opravljal zahtevanih nalog, ker so mu nadrejeni to onemogočali. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 831/2011, iz katere izhaja, da nezagotavljanje dela v takem primeru pomeni verbalni in psihični pritisk, zaradi katerega je bila delavcu priznana odškodnina v višini 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje neobrazloženo zaključi, da izdan ukaz za začasno delovno skupino ne dokazuje šikaniranja, saj takšno dejanje ni naperjeno proti posameznemu delavcu. V sodbi in sklepu opr. št. Pdp 945/2008 je višje sodišče obrazložilo, da ni potrebno, da bi bilo psihično ravnovesje tožnice porušeno do te mere, da bi potrebovala pomoč psihiatra. Dogajanje v službi je bilo vzrok za tožnikovo duševno stanje, ko je obiskal psihologa in psihiatra ter tožnik ne ve, kaj je sodišče prve stopnje s tem hotelo povedati. Ne strinja se tudi z zaključkom, da so tožbene trditve v pretežni meri presplošne, pri čemer se ne opredeli do tistih, ki pa niso presplošne, saj bi lahko prvostopno sodišče naložilo v plačilo odškodnine toženi stranki v določenem procentu za tista dejanja, ki so bila nedvomno ugotovljena kot šikaniranje. Tudi za tožnika kot sindikalnega zaupnika veljajo določbe ZDR o prepovedi diskriminiranja, pri čemer se sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 96/2010, pri čemer natančneje opredeljuje mobbing ter opozarja, da gre pri mobbingu za proces povezanega dogajanja na delovnem mestu, v katerem se proti posamezniku izvajajo različna destruktivna dejanja, ki se ponavljajo dalj časa in jih prizadeti občuti kot oviranje in oškodovanje osebnosti. Meni, da je v takem primeru podana odškodninska odgovornost delodajalca po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Dokazno breme glede obstoja trpinčenja je na strani delodajalca v skladu s 45. členom ZDSS-1, kar pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati, da tožnik ni bil trpinčen, kar pa v predmetnem sporu ni bilo dokazano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninski zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR zaradi kršitve prepovedi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu. Ker je tožnik dne 23. 1. 2007 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za poklicno opravljanje vojaške službe, pri čemer je bil najprej razporejen na dolžnost pripravnika s srednjo strokovno izobrazbo, kasneje z ukazom z dne 24. 7. 2007 (B11) na formacijsko dolžnost voznika vzorčevalca, in bil imenovan v naziv vojak I, ter bil z ukazom z dne 25. 8. 2008 (B16) preveden na dolžnost vojak specialist voznik vzorčevalec, ki se opravlja v nazivu vojak I specialist, se glede pravic in obveznosti tožnika uporabljajo predpisi, ki se uporabljajo za delavce na obrambnem področju (enako določa tudi 13. člen pogodbe o zaposlitvi za tožnika). Zato je treba pri presoji odškodninske obveznosti tožene stranke izhajati iz prvega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994 s spremembami; ZObr) ki določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU) pa nadalje v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače.

Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke so torej bistvene določbe ZJU, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca ter določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), kolikor ZJU ne določa drugače, saj ZObr nima posebnih določb o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi prepovedi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu.

ZJU v prvem odstavku 140. člena določa, da mora delodajalec javnemu uslužbencu povrniti škodo po splošnih načelih civilnega prava, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Po drugem odstavku 140. člena ZJU se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

ZJU v prvem odstavku 15. člena določa, da mora delodajalec javnega uslužbenca varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela. V skladu s 15.a členom ZJU pa je prepovedano vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Ker tožnik zatrjuje diskriminacijo in mobbing na delovnem mestu, sta za pritožbeno rešitev zadeve relevantni tudi določbi 6. in 6.a člena ZDR, saj bolj podrobno kot ZJU opredeljujeta prepoved diskriminacije in prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu.

Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZDR sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora v skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je po določbi sedmega odstavka 6. člena ZDR delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

ZDR nadalje v 6.a členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Nadlegovanje se po drugem odstavku 6.a člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 6.a člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki je po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je po vsebini natančno obravnavalo vsakega izmed očitkov, ki jih je tožnik očital toženi stranki v zvezi z zatrjevanim mobbingom oziroma šikaniranjem ter kršitvijo pravice do enakosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik dne 13. 10. 2011 imenovan za sindikalnega zaupnika oziroma, da je bil takrat izvoljen za sindikalnega zaupnika v L.. Tožena stranka je bila o tem obveščena dne 14. 10. 2011. Tožnik je bil član nereprezentativnega sindikata, sindikata M., glede katerega je tožena stranka predsedniku sindikata N.N. omogočila, da v okviru službe sodeluje v postopku individualne zaščite pravic članov sindikata ter mu na leto omogočila 50 ur priznanega in plačanega delovnega časa za sindikalno delo. Tožena stranka ni bila dolžna tožniku po izvolitvi omogočiti aktivnosti, ki odstopajo od tistih, ki so bile dogovorjene v že prej doseženem dogovoru s sindikatom, torej glede prenosa dogovorjene kvote 50 ur za delo sindikata na druge člane sindikata M.. Poleg tega je predsednik sindikata M. v letu 2011 že prekoračil kvoto odobrenih ur za sindikalno delo, zato njegova nadaljnja odsotnost z dela v okviru delovanja sindikata ni bila več upravičena.

Na podlagi takšnih ugotovitev je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v zvezi s tožnikovem sindikalnem delovanju ni ravnala diskriminatorno, temveč je le zahtevala, da tožnik v primeru sodelovanja v postopkih zaščite individualnih pravic delavcev, članov sindikata M., toženi stranki posreduje ustrezna dokazila. Ni ga omejevala do strokovnega izobraževanja in ga je napotila na vsa usposabljanja, ki so bila zahtevana za njegovo delovno mesto. Glede sindikalne dejavnosti tožnik neutemeljeno izpostavlja, da tožene stranke ni mogel obveščati o tajnih osebnih podatkih posameznih članov sindikata, ki jih je zastopal v postopkih varstva pravic pri toženi stranki. Tožena stranka takšnih podatkov ni zahtevala, zahtevala je le podatke o odsotnosti. V tem delu je tudi bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik imenovan za sindikalnega zaupnika 13. 10. 2011, zato pred tem časom tožnik neutemeljeno zase uveljavlja pravice sindikalnega zaupnika. Po imenovanju za sindikalnega zaupnika pa tožena stranka tožniku sploh ni bila dolžna omogočati odsotnosti z dela zaradi sindikalnega delovanja. Zato so še toliko manj utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je bil zaradi sindikalnega delovanja šikaniran, saj mu je tožena stranka kljub temu v letu 2011 omogočila odsotnost z dela in sicer dne 17. 11., od 21. do 23. 11, od 30. 11. do 2. 12., od 7. 12. do 9. 12. ter 15. 12.. Glede na navedeno ravnanje tožnikovega nadrejenega, podpolkovnika E.E., ki je od tožnika zahteval ustrezna dokazila o tem, za kakšen postopek gre v primerih, ko naj bi tožnik zastopal pripadnike Slovenske vojske v postopkih varstva pravic, ne predstavlja mobbinga. Toženo stranko je glede obsega pravic in dolžnosti tožnika vezala le pogodba o zaposlitvi za tožnika. Tožnik si zato zmotno razlaga funkcijo sindikalnega zaupnika kot razlog za to, da bi bil po svoji volji odsoten z dela, tudi po več dni, na da bi tožena stranka to odsotnost ustrezno preverjala. Posledično tudi neutemeljeno v pritožbi navaja, da je šikaniranje rezultiralo v prenehanju delovnega razmerja, saj je pogodbo o zaposlitvi sklenil za določen čas, ki je prenehala zaradi poteka časa. Neutemeljene in povsem nedokazane so tudi navedbe, da naj bi se tožnik zameril vodji pravne službe C.C. zaradi udeležbe na sestanku pri tedanji ministrici.

Tožniku je bilo v zvezi s telefonskim klicem z dne 2. 9. 2011, ko je hotel neposredno govoriti s poveljnikom bataljona E.E., utemeljeno očitano, da je kršil oziroma ni upošteval pravil o liniji poveljevanja in kontrole (D.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takrat tožena stranka sploh ni bila obveščena o tem, da je tožnik sindikalni zaupnik (niti ni mogla biti, saj je bil imenovan kasneje), tožnik pa se po telefonu tudi ni predstavil kot predstavnik sindikata M.. Posledično je neutemeljeno sklicevanje tožnika na to, da je le želel posredovati za drugega delavca in je v tej funkciji klical poveljnika bataljona.

Glede podpisa izjave dne 5. 8. 2008 v knjigi uradnih razgovorov (B13), ki naj bi jo bil tožnik prisiljen podpisati, zaradi česar ni mogel na misijo na O., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stotnik P.P. in višji vodnik R.R. nista tožnika z grožnjami prisilila k podpisu izjave. Tudi sicer tožnik sploh ni bil na seznamu pripadnikov za napotitev na misijo na O., temveč je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje le na seznamu možnih rezerv ter je bil zaradi tega napoten na usposabljanje v S.. Tožena stranka je na usposabljanju ugotovila, da se tožnik ni vključil v delo svojega oddelka in je zahteval premestitev v drugi oddelek. Ker to ni bilo mogoče, je tožena stranka soglašala, da se vrne v matično enoto. Tožnik je na usposabljanju v S. opozoril, da bi bilo pametno vse težave urediti doma, da ne bodo tega počeli na O., saj so se tam pripadniki že medsebojno pretepali, z noži „rezali“, nekateri delali samomore. Tožnik je torej izpostavil slabe odnose na usposabljanju ter se je zavedal, da če ne bo uvrščen niti med rezervo za misijo na O., je toliko manj možnosti, da bi sploh šel na misijo. Zato so povsem protispisne navedbe tožnika, da zaradi podpisa izjave ni mogel iti na misijo. Tožnik je namreč dne 5. 8. 2008 štabnemu vodniku T.T. dejal „ali bi radi kakšen samomor,“ v tem smislu, ker še ni bil zamenjan, torej ker še ni šel iz S. v svojo enoto. Posledično sta P.P. in R.R. na uradnem razgovoru to zapisala. Tudi po stališču pritožbenega sodišča takšna tožnikova izjava utemeljuje ravnanje tožene stranke, ki je to ustrezno protokolirala v knjigi uradnih razgovorov. Tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni pojasnil, na kakšen način naj bi ga k temu prisilila. Torej je mogoče njegove trditve razumeti le tako, da si je potem, ko je bila izjava podpisana, premislil ter trdil nasprotno. Vendar pa tega v sodnem postopku ni uspel dokazati, čeprav je bilo dokazno breme na njem. Če je poveljnik čete vztrajal, da izjavo podpiše, sam pa se z zapisom ni strinjal, pa je kljub temu podpisal, ne gre za prisilo, temveč le za kasnejše tožnikovo obžalovanje nekega ravnanja, kar pa še ne pomeni, da je dokazana (pri)sila pri podpisu izjave.

Tudi delavki F.F. ni mogoče očitati, kar navaja pritožba, da ni ukrepala v skladu s G. glede šikaniranja. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na pisno izjavo F.F. (B139), da je tožnik 5. 8. 2008, po vrnitvi v matično enoto, zahteval uradni razgovor, ki je bil izveden. Povedal je svoje stališče glede dogodkov v času priprav ter pojasnil, zakaj ni mogel izvesti razporeditve, odklonil pa je podpis zaznamka. F.F. je preverila navedbe tožnika, torej postopala tako, da je preverila trditve o šikaniranju ter na podlagi informacij, ki jih je dobila s strani stotnika P.P., da tožnika ni silil k podpisu. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili potrebni nadaljnji ukrepi F.F., ki je ugotovila, da mobbinga ni bilo.

V zvezi z oceno tožnikovega dela, kjer tožnik v pritožbi navaja, da je bil nalog poveljnice oziroma njena usmeritev, da se visokih ocen ne sme dajati, sodišče ugotavlja, da so službene ocene lahko predmet izpodbijanja in sodnega postopka, v kolikor pripadnik slovenske vojske meni, da je ocenjen nepravilno. Tožnik po podatkih v spisu ni uveljavljal sodnega varstva, ocena, s katero tožnik ni zadovoljen, pa sama zase še ne pomeni trpinčenja.

Tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu morala tožena stranka omogočiti študij pravne literature v času opravljanja dela, ker naj bi ostalim zaposlenim dovoljevala branje različnih revij. Branje študijske literature ni primerljivo z branjem rumenega tiska, tožena stranka pa mu tudi ni bila dolžna omogočati branja na delovnem mestu. Tožnik tudi ne navaja, da bi študij pravne literature njemu vzel toliko časa kot ostalim delavcem branje rumenega tiska, Playboya, itd.. Branje oziroma prelistanje časopisov v delovnem času tudi po stališču pritožbenega sodišča ni primerljivo z resnim študijem literature v delovnem času, kot si je za to prizadeval tožnik. Le v kolikor bi tožnik dokazal, da je tožena stranka kakšnemu drugemu delavcu omogočala branje strokovne literature za študij v službenem času, bi bilo možno sklepati o diskriminaciji.

Glede na to, da je bil na portalu Youtube objavljen satirični film, katerega nesporni avtor je tožnik, je najmanj logično, da je tožena stranka glede tega opravila razgovor s tožnikom. Tudi če je kdo drug naložil film na ta internetni portal, bi bil tožnik kot avtor filma prvi, ki bi ga morala tožena stranka zaslišati v zvezi, kako se je ta film znašel na Youtube. Tožnik ne pojasni, da bi bilo utemeljeno zaslišati še koga drugega. Glede na to, da je avtor filma, pa je bil po naravi stvari najbolj suspektna oseba, ki jo lahko delodajalec šteje za odgovorno za takšno protipravno ravnanje.

V zvezi z dogodkom, ko naj bi se J.J. drl na tožnika, ga žalil, da je slab vojak, ter nad tožnikom izvajal psihični pritisk s tem, ko mu je raztrgal beležko, je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno razlogovalo, da tožniku sicer ni bilo omogočeno beleženje pogovora v beležko, da pa to še ne pomeni šikanoznega dolgotrajnega trpinčenja v smislu določb ZDR, ki opredeljujejo mobbing. Možnost, da bo nadrejeni uvedel disciplinski postopek, pa tožnik že a priori označuje kot grožnjo ter iz tega izvaja zaključek o mobbingu, kar ni utemeljeno, saj gre za zakonit postopek oziroma ravnanje, ki ga lahko tožena stranka kadarkoli uvede.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove očitke, da je bil s strani poveljstva ... bataljona posmehovan, ko je poročal o analizah vzorcev s stranišč. Tožnik je sicer moral po ugotovitvi sodišča prve stopnje čistiti stranišča ter stati poleg stranišč oziroma nadzorovati delo, ko je zunanja služba čistila stranišča. Vendar je šlo za zadolžitev, ki je v skladu z njegovimi delovnimi obveznostmi, kar je ugotovilo tudi sodišče oziroma je sprejemljivo, da je nekdo to moral opraviti in je bila naloga odrejena tožniku, poleg tega pa je tudi ugotovljeno, da je šlo za enkratni dogodek in ne za ponavljajoče dogajanje.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na to, da je bil izpostavljen grdemu ravnanju in sovražni neetični komunikaciji, žaljivim opazkam, zasmehovanjem in podcenjevanjem, neutemeljenim kritiziranjem, čeprav natančna analiza vseh očitkov, ki jih tožnik naslavlja na toženo stranko, pokaže, da je bilo v vsakem posameznem primeru ravnanje tožene stranke utemeljeno, ter z akumuliranjem vseh kršitev neutemeljeno dokazuje, da vse skupaj pomeni trpinčenje. Posamična enkratna dejanja, ki niso v vsebinski povezavi z ostalimi dogodki, ne pomenijo trpinčenja, zato je sklicevanje na vsako situacijo, ki jo je tožnik dojemal kot maltretiranje in trpinčenje, neutemeljeno v smislu očitkov o kršitvi enakosti, prepovedi šikaniranja in maltretiranja na delovnem mestu.

Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 831/2011, ko je bila delavcu prisojena odškodnina, ker mu tožena stranka ni zagotavljala dela. Gre za povsem drugačen primer, za nezagotavljanje delovnega prostora, kar pa ni izkazano v tožnikovem primeru. V zvezi s tožnikovimi očitki o nezagotavljanju dela je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da je bil premik laboratorijev v pristojnosti poveljnice bataljona, tožnik pa takrat ni bil razporejen na stražarsko dolžnost. Tožnik je menil, da laboratorij ne more biti pripeljan na teren, če njega ne bo zraven in ni razumel dejstva, da gre za laboratorij, ki je v lasti tožene stranke, ter da poveljnica lahko odredi kdaj, kam in za koliko časa bodo sredstva premeščena. Ni šlo za odstranitev tožnika z dela, kot je to nepravilno subjektivno razumel tožnik, temveč za dejstvo, da je bil izveden premik laboratorija brez njegove navzočnosti, oziroma da je bilo delo zaupano drugim vojakom, pri čemer tožnik tudi ni pojasnil, zakaj naj ne bi bili neusposobljeni za delo. Tožnik je bil razporejen na dolžnost vojak, bolničar, voznik, čeprav formalnih pogojev ni izpolnjeval, zato mu je delavec U.U. dodeljeval naloge, ki niso neposredno vezane za zagotavljanje zdravstvene oskrbe in prve pomoči. Navedeni delavec je v svoji izpovedi pojasnil, da ni bilo pritiskov nadrejenih v smislu, da ne sme tožnika razporejati na zdravstvene dolžnosti, temveč mu je že osnovno poznavanje zakonodaje narekovalo, da ne sme tožniku dodeljevati dela, za katerega ni strokovno usposobljen.

V zvezi z očitkom tožnika v pritožbi, da ni bil obravnavan njegov ugovor zoper ukaz za razporeditev v V., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni prerekal trditev tožene stranke, da je imel za to dolžnost vsa zahtevana znanja in izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Glede neobravnavanja njegovega ugovora zoper ta ukaz, je sodišče pojasnilo, da začasni ukazi niso bili vročani ter da so bila obdobja tudi brez ukazov. To ne predstavlja trpinčenja, tudi sicer pa iz izvedenih dokazov po ugotovitvi sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil zgolj tožnik razporejen v začasno skupino, temveč je bil razporejen skupaj s sodelavci.

Tožnikove navedbe o slabem psihičnem stanju, kar naj bi izhajalo iz potrdil kliničnega psihologa in psihiatra, ne dokazujejo šikaniranja. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da potrdila o tožnikovih težavah niso povezana z ravnanji tožene stranke oziroma ta ravnanja niso v relevantni vzročni zvezi. Tožnik je torej svoje zdravstveno stanje, kot je izhajalo iz dopisa specialista klinične psihologije Z.Z. z dne 21. 6. 2010, neutemeljeno povezoval s službo, ter si s tem prizadeval doseči premestitev na dela, ki bi ustrezala njegovi izobrazbi in zanimanju. Tožnik bi moral upoštevati, da je za ravnanje tožene stranke bistvena vsebina pogodbe o zaposlitvi. Zato tožena stranka ni bila dolžna upoštevati tožnikovih želja in ga premestiti, tudi če je tožnik menil, da bi lahko s premestitvijo dosegel boljše rezultate. V kolikor je tožnik to doživljal kot šikaniranje, gre za neutemeljeno razumevanje in doživljanje ravnanja tožene stranke. Ugotovitve, ki izhajajo iz potrdila, da gre pri tožniku za čustven in vedenjski odziv na realno manj ugodno delovno in življenjsko situacijo, ne utemeljujejo šikaniranja, saj tožnikov psihični odziv ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, temveč tožnikovega neupoštevanja objektivnih danosti, torej vsebine pogodbe o zaposlitvi.

Toženi stranki torej ni mogoče očitati ničesar od tega, kar tožnik v pritožbi obširno povezuje z varovanjem delavčeve osebnosti, prepovedi destruktivnih dejanj delodajalca oziroma prepovedi diskriminacije in trpinčenja. Tožena stranka je ravnala le tako, kot ji nalaga pogodba o zaposlitvi, zato je sklicevanje na odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava povsem neizkazano, saj niso podani elementi protipravnosti. Tožnik tudi ni bil izključen iz delovnega razmerja oziroma iz delovnega okolja, dogodki, ki jih prikazuje, pa niso takšni, ki bi ustrezali definiciji mobbinga. S tem v zvezi je tudi neutemeljeno sklicevanje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 96/2010, ko je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica kljub funkciji sindikalne zaupnice v podrejenem položaju, čeprav tudi zanjo veljajo določbe ZDR. Glede na obrazloženo tožena stranka tožniku ni bila dolžna zagotavljati odsotnosti z dela niti pred tem, ko je bila seznanjena z njegovo funkcijo zaupnika, kar je pretežni del od leta 2008, ko tožnik navaja protipravno ravnanje tožene stranke niti kasneje, ko je bil imenovan za sindikalnega zaupnika.

Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je veliko tožnikovih navedb presplošnih in neizkazanih. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh očitkov, tudi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj sodišče prisodi odškodnino (vsaj) za tiste primere, ko tožnik ni presplošno navajal kršitev tožene stranke.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ne morejo vplivati na pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih stališč sodišča prve stopnje.