VSL sodba II Cp 2575/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. tako spremeni, da se znesek 5.200,00 EUR nadomesti z zneskom 200,00 EUR in v točki III. tako, da se znesek 1.799,32 EUR nadomesti z zneskom 1.167,53 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 496,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 5.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2008 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.799,32 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka sodbe).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da zniža višino odškodnine, glede stroškov pa tako, da pri odločitvi o višini upošteva le kriterij po višini, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Toženca se pritožujeta zoper priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR in zoper odločitev o stroških. Ne pritožujeta se zoper odločitev, s katero je sodišče tožniku priznalo 200,00 EUR stroškov iz naslova materialne škode. Sodišče je pri določanju odškodnine nekritično sledilo izpovedi tožnika ne glede na to, da iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja dr. M. izhaja drugače. Ugotovitve glede delovnih zmožnosti v točki 11 so v nasprotju z ugotovitvami o delazmožnosti v točki 12. Na podlagi česa sodišče sklepa, da naj bi tožnikove težave z duševnim zdravjem vplivale na njegovo delovno sposobnost. Ugotovitev sodišča je brez podlage v izvedenem dokaznem postopku, kar je bistvena kršitev določb postopka. V nadaljevanju očita sodišču, da verjame le tožniku, da naj vzročna zveza ne bi bila pretrgana, kar je v nasprotju z listinami in izvedenskim mnenjem z dne 12. 12. 2012, ki ga je izdelal dr. M. Sklicuje se na mnenje Invalidske komisije z dne 1. 10. 2008. Meni, da je bila tožniku neupravičeno priznana težja kategorija invalidnosti zaradi postkomocijskega sindroma, ki pa ga sploh ni utrpel, kot je nesporno ugotovil izvedenec dr. M. Tožnik kot dokaz ni predlagal izvedenca psihiatra. Če bi bile psihične težave tožnika take, da bi zmanjševale njegove življenjske aktivnosti, bi nedvomno predlagal tudi izvedenca psihiatra. Sodišče je v točki 13 le deloma povzelo mnenje izvedenca M., kljub temu, da bi ga moralo oceniti kot celoto. Opozarja na dopolnitev mnenja z dne 3. 2. 2013, ko izvedenec M. pravi, da se bodo težave z nespečnostjo, strahovi in razdražljivostjo postopno umerjale v mesecih po poškodbi. Motnje so se podaljšale še v naslednja leta in ponovno je izvedenec poudaril, da na nepoškodbeni (nevrotični osnovi). Zadnje mnenje psihiatra je z dne 16. 5. 2008. Na invalidski komisiji je bil tožnik pregledan 1. 10. 2008, pa težav s psihičnim zdravjem ni navajal. Zaključek sodišča v točki 16, da je dogodek porušil duševno ravnovesje tožnika za trajno, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je kot glavni razlog težav navajal glavobole in ne psihične težave, kar pa ne zmanjšuje ne življenjskih ne delovnih aktivnosti. Tudi v točki 17 gre za nasprotja. Iz zaslišanja tožnika dne 12. 6. 2014 izhaja, da je šlo za začasne težave. Pritožnika menita, da tožniku odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne pripada. Tudi če sodišče ne bi storilo opisanih kršitev, pa je odločitev glede višine odškodnine glede na obstoječo sodno prakso materialnopravno napačna, ker je odmerjena previsoko. Pri tem se sklicuje na več zadev in v vseh naštetih primerih so oškodovanci utrpeli hujše poškodbe od poškodb tožnika, odškodnina pa je bila določena v nižjih zneskih. Pritožba pa nadalje tudi meni, da sodišče ni utemeljeno odločilo o stroških postopka upoštevaje temelj in višino. Pritožnika pa, ne glede na sodno prakso glede teka zamudnih obresti od odškodnine za nematerialno škodo menita, da je takšna praksa napačna. Toženca sta prišla v zamudo šele po izvršljivosti sodbe, s katero je pravnomočno določena višina nematerialne škode.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Nedvomno je sodišče ugotovilo, da tožnik v pretepu ni utrpel poškodbe možganov – ne pretresa, ne udarnine. Izvedenec nevrolog A. M. je v mnenju kot trajne posledice navedel zgolj tožnikovo povečano dovzetnost za občasne glavobole, ki pa ne zmanjšujejo tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ostale težave temeljijo na nepoškodbenih ozadjih. Tožnik je kot dokaz, da duševno trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predlagal svoje zaslišanje. Prvo sodišče je sledilo njegovi izpovedbi, ko je zaslišan kot stranka govoril o tesnobi, ki jo doživlja, če sliši kričanje, prepir, zaradi česar se prične tresti, da ima strah pred množicami, zaradi česar je opustil svoj konjiček zbiranja starih vozil, da ne hodi na balinanje. Ima težave z nespečnostjo, strahovi in je razburljiv. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da so opisane težave po nekaj letih po dogodku že praktično izzvenele (to izhaja tudi iz mnenja izvedenca dr. M.). Na plan so ponovno prišle v letu 2011, ko je tožnik skozi okno videl rop. To je pri njem sprožilo slabe občutke v zvezi s pretepom.

5Dokazno breme izkaza duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je na tožniku. On bi moral zatrjevati in dokazati kaj vse v posledici škodnega dogodka ne zmore, kar je pred dogodkom lahko. Za te trditve bi moral predložiti tudi dokaze. Na vprašanje ali bi se pozdravil, če ne bi videl ropa v letu 2011 je povedal, da na to vprašanje ne more odgovoriti, saj je od tega preteklo že veliko časa. Izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom, ki bi kot strokovnjak lahko povedal in razmejil posledice, ki jih je zatrjeval tožnik in izvirajo iz pretepa v letu 2007 od tistih, ki so posledica dogodka v letu 2011, tožnik ni predlagal. Toženca sta odgovorna le za posledice prvega dogodka – pretepa, ne pa tudi za druge dogodke (videnja ropa).

6Tožnik je po pretepu imel težave, ki pa so z leti zbledele. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa gre le v primeru, če so življenjske aktivnosti trajno zmanjšanje in ne tudi za tiste, ki trajajo določen čas, tudi če gre za nekajletno trajanje. Ker po povedanem tožniku ni uspelo dokazati, da so prav v posledici pretepa (2007) zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti in zaradi tega trpi psihične bolečine, ni pravne podlage, da se mu prisodi odškodnina za to vrsto škode. Prvo sodišče, ki je tožniku prisodilo odškodnino za to vrsto škode je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek za plačilo odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo.

7Toženca se zoper dosojeno odškodnino za materialno škodo v višini 200,00 EUR nista pritožila, zato je prvostopna sodba ostala v tem delu nespremenjena.

8Sodišče pa je tudi pravilno priznalo začetek teka zakonitih zamudnih obresti in to od vložitve tožbe dalje. Pritožba se sklicuje na to, da je bila višina odškodnine sporna tudi v primeru, če toženca ne bi ugovarjala temelju. Bistvo je, da je tožnik dal zahtevek in izkazal škodo že ob vložitvi tožbe. Sodna praksa o tem, kdaj pričnejo teči zamudne obresti je enotna. Dejstvo, da pritožnika menita, da je odločitev sodišča v tem delu materialnopravno napačna, odločitve ne more spremeniti.

9Ni dvoma, da sta toženca ugovarjala tako temelju kot višini odškodnine. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča, ki je pri odločanju o stroških postopka upoštevalo kriterij po temelju in višini. Po spremembi je uspeh tožnika 54 % (100 % po temelju in 8 % po višini). Stroške tožnika je sodišče odmerilo na 8.657,70 EUR, 54 % pa predstavlja znesek 4.675,15 EUR. Pravdne stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na 7.625,28 EUR, 46 % pa je znesek 3.507,62 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.167,53 EUR pravdnih stroškov.

10Tožeča stranka je s pritožbo delno (glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) uspela. S pritožbo pa ni uspela glede teka zakonitih zamudnih obresti in načina izračuna pravdnih stroškov. Sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v višini 993,11 EUR (1375 točk sestava pritožbe, 10 % povišanje za zastopanje dveh strank, 2% materialni stroški, sodna taksa v višini 285,00 EUR). Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki, glede na uspeh, 496,55 EUR (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).