VSL sodba I Cp 2003/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati avtorski honorar v višini 264,35 EUR s pripadki (I) v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II) in tožeči naložilo, da toženi plača 172,55 EUR stroškov postopka s pripadki (III).

2Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da tožena stranka izvaja prireditve brez sklenjene pogodbe, na katerih uporablja glasbo brez kakršnegakoli dovoljenja. Kot sledi iz Pravilnika iz leta 1998 za izdajo dovoljenja ne zadošča le obvestilo o uporabi glasbe, pač pa popoln seznam bruto avtorskih honorarjev nastopajočih, kar je osnova za obračun. V primerih, ko je bruto honorar nastopajočih višji od prihodkov od vstopnine, je treba kot osnovo za izračun avtorskega honorarja vzeti bruto honorar. Čeprav je tožena stranka s podatki o bruto honorarjih razpolagala, se je zavestno odločila, da te podatke tožeči ne bo sporočila. Odločitev o zavrnitvi civilne kazni po mnenju pritožbe odstopa od uveljavljene sodne prakse (II Cp 65/2012, I Cp 787/2011).

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo tudi določila materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni zagrešilo. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi, očitana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešena.

6V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali tožeča stranka utemeljeno vztraja pri zahtevi za plačilo civilne kazni v smislu določila tretjega odstavka 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je tožena stranka tožeči pravočasno prijavila vse prireditve, na katerih se je izvajala glasba iz repertoarja, za katerega male avtorske pravice upravlja tožeča stranka in da ji ni posredovala podatkov o bruto honorarjih nastopajočih, kar je ena od osnov za obračun avtorskega honorarja.

7Jedro spora v tej zadevi je pravzaprav vprašanje uporabe starega ali novega pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. Novemu, iz leta 2006, ki je uvedel višje tarife, je tožena stranka odrekala veljavnost, kar se je izkazalo za utemeljeno (II Ips 160/2011), zato ni dvoma, da še vedno velja pravilnik iz leta 1998, po katerem je bil sporni honorar obračunan in tudi plačan. Pritožbeno sodišče je doslej že večkrat, predvsem pa po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2011, zavzelo tako rekoč enotno stališče, da opustitev posredovanja podatka o bruto honorarjih ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Tožena stranka ni zamolčala, niti zanikala, uporabe avtorskih del in se plačilu honorarja tudi ni upirala. Pritožba ima sicer prav, ko vztraja, da mora uporabnik poslati S. točne finančne podatke, ki so osnova za delitev avtorskega honorarja, najkasneje petnajst dni po izvedbi (14. člen Pravilnika) in da mora uporabnik evidentirat podatke o prihodkih, ki so osnova za obračun avtorskega honorarja na tak način, da je mogoče ugotoviti, kakšen prihodek je bil ustvarjen pri uporabi avtorskih del (15. člen Pravilnika). Vendar tarifa za izračun ustreznega honorarja predvideva tudi drugo metodo, oziroma izračun omogoča na drug način, zato plačilo avtorskega honorarja za uporabo glasbe ni bilo ogroženo. Navedenih kršitev določb Pravilnika zato ni mogoče izenačiti s hudo malomarno ali namerno kršitvijo avtorskih pravic.

8Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže kot pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

9Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato mora svoje stroške kriti sama, tožena stranka pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo.