VSL sodba VII Kp 33202/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A.

oprosti obtožbe,

da si je protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana,

s tem, da potem, ko je 19. 12. 2012 z družbo A., d. o. o. kot najemodajalcem na naslovu ... podpisal najemno pogodbo za nadomestno vozilo, št. 321/11, s katero je najel osebni avtomobil znamke Renault Clio II, reg. št. ..., do 6. 1. 2012, in mu je bilo tega dne vozilo izročeno v uporabo, navedenega avtomobila, vrednega najmanj 3.600,00 EUR, dogovorjenega dne ni vrnil najemodajalcu in si ga je tako na njegovo škodo protipravno prilastil.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Oškodovanca se na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka in 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen šest mesecev zapora. Oškodovano družbo A., d.o.o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Obdolženca je po četrtem odstavku 96. člena (prav 95. člena) ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Odločitev s pritožbo izpodbija zagovornik obdolženca. Uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je utemeljena.

4Bistveno težišče v pritožbi je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo obstoj konstitutivnega znaka kaznivega dejanja zatajitve, ki se odraža v storilčevemu namenu trajne prilastitve, skratka, da predmet, ki je bil določen v najemni pogodbi, osebni avto znamke Renault Clio II obdrži kot svojo lastnino. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja opredelilo v 10. točki obrazložitve. Sklepalo je, da ravnanje obdolženca, ko je oškodovani družbi najemodajalci po pošti poslal ključe vozila, predstavlja „zgolj prikritje obdolženčevega resničnega početja, saj je dobro vedel, da oškodovanec po vozilo ne bo šel in da bo s tem pridobil še nekaj časa, preden ga bo oškodovanec ovadil“.

5Da je obdolženi A. resnično imel namen vozilo obdržati kot svojo lastnino, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, pri čemer ugotovljena dejanska podlaga v izpodbijani sodbi utemeljeno nakazuje na pravilo iz 3. točke 358. člena ZKP. Prvo sodišče je ugotovilo, da je obdolženec prosil znanca N., da pride ponj na bencinski servis v G., ker najetega vozila oškodovancu sam ni mogel odpeljati zaradi zdravstvenega stanja. N. je v postopku dokazovanja povedal, da je bil obdolženi v slabem zdravstvenem stanju. Prav tako je nedvomno ugotovljeno, da je obdolženec prosil N., da naj ključe osebnega avtomobila, ki je bil predmet najema, vrne oškodovancu. N. je te ključe dejansko poslal po pošti, kar je prvo sodišče prav tako ugotovilo. Predstavnik oškodovanca je prejem ključev potrdil, vendar pa je A., d.o.o. ključe vrnil nazaj obdolžencu. Predstavnik oškodovanca je v dokaznem postopku pojasnil, da so ravnali zato tako, ker je bil po najemni pogodbi za nadomestno vozilo najemnik tisti, ki je bil dolžan vozilo po preteku časa za najem vrniti na sedež oškodovane družbe. Že na tej točki je zato neprepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pošiljanje ključev oškodovancu bila le krinka resničnega obdolženčevega početja, češ, da je bil obdolženi prepričan, da oškodovanec po vozilo ne bo prišel. Pri najemu osebnega avtomobila je namreč značilno, da je najemnik skupaj z osebnim avtomobilom prejme le en ključ. Ker je po tej logiki obdolženi razpolagal samo z enim ključem in ga celo s priporočeno poštno pošiljko poslal oškodovancu, je zato samo na hipotetični ravni mogoče govoriti o domnevnem „prikritju obdolženčevega resničnega početja“. Prav tako je B. povedal, da je v njihovo družbo poklical nek moški, ki je povedal, da je obdolženčev prijatelj, da je obdolženi bolan in nesposoben za vožnjo in da avta ne more sam vrniti, ampak da bo poslal avtomobilske ključe, avto pa se nahaja na bencinskem servisu oziroma pri restavraciji v G. To pa pomeni, da je izpoved B. potrditev navedb N. in obdolženca in to glede odločilnega dejstva, da so v oškodovani družbi točno vedeli, kje se vozilo nahaja, skratka na bencinskem servisu v G. in da so imeli vso možnost, da vozilo prevzamejo, najmanj s tistimi ključi, ki so jih s priporočeno pošiljko prejeli.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točki 15 ugotovilo, da je imel obdolženi vozilo v najemu od 11.11.2011 do 6.1.2012 (podlaga pogodba o najemu vozila). V nadaljevanju pa je zaključilo, da je v tem času, tedaj od 11.11.2011 do 6.1.2012 prevozil več kot 5000 km. Glede na to, da je sodišče prve stopnje vezalo prevožene kilometre s točno časovnim obdobjem, je potem nelogično sklepanje, da je obdolženi po 6.1.2012 vozilo še normalno upravljal in da naj bi bil zdravstveno sposoben, zaradi česar po oceni sodišča prve stopnje ni nobenega utemeljenega razloga, da obdolženi vozila ni vrnil oškodovancu.

7Obdolženi je po presoji pritožbenega sodišča navedel utemeljene razloge, zakaj fizično ni bil sposoben vrniti vozila in da je pravzaprav storil vse potrebno, da bi ga oškodovanec vendarle dobil nazaj v svojo posest. Sodišče se je v zvezi s tem vprašanjem ukvarjalo in na podlagi izvedenstva psihiatrične stroke ugotovilo, da bolezensko stanje obdolženca ni bila takšna ovira, da vozila ne bi mogel vrniti. Takšno dokazno oceno o sposobnosti obdolženca kot voznika pritožbeno sodišče sicer sprejema, vendar pa je zaradi ravnanja obdolženca, ko je pravzaprav razpolagal samo z enim avtomobilskim ključem, tega pa poslal s priporočeno pošiljko oškodovancu, ni mogoče z gotovostjo zaključiti o bistvenem znaku kaznivega dejanja zatajitve, da je obdolženi imel namen najeto vozilo obdržati kot svojo lastnino. Je pa seveda obdolženi nedvomno kršil pogodbo o najemu nadomestnega vozila, vendar pa upoštevaje dejansko podlago iz izpodbijane sodbe ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec izvršil vse znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Iz navedenih razlogov je zato sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

8Zaradi takšne sprejete odločitve je pravna podlaga za napotitev oškodovanca na pravdo tretji odstavek 105. člena ZKP, kar je pritožbeno sodišče v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku v tej sodbi tudi upoštevalo. Posledica oprostilne sodbe pa je posegla tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka, ki na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.