VSRS Sodba VIII Ips 57/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prve toženke tožniku. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje primarne tožbene zahtevke (za ugotovitev, da delovno razmerje med strankama na podlagi izpodbijane odpovedi ni prenehalo in še traja ter da je prva toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, vključno z obračunom bruto plače v višini 3.500 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter neto plače tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Nadalje je zavrnilo tudi tožnikov podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi druge toženke tožniku in posledično tudi nadaljnje tožbene zahtevke (za ugotovitev, da delovno razmerje med njim in prvo toženko na podlagi izpodbijane odpovedi ni prenehalo in še traja ter da ga je prva toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, vključno z obračunom bruto plače v višini 3.500 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter neto plače tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prve toženke tožniku in trajanja delovnega razmerja ter s tem vseh pravic iz tega razmerja do izdaje sodbe in za plačilo odškodnine v višini 63.000 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala pristojna oseba. Podala jo je namreč druga toženka, ki ni bila tožnikov delodajalec. Tožnikov delodajalec je bila prva toženka, katere lastnik je bila sicer druga toženka, vendar pa to na legitimacijo za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more imeti nikakršnega vpliva. Pogodbo lahko veljavno odpove le tisti subjekt, ki je v razmerju z drugo pogodbeno stranko. Določba tretjega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) velja le za primer sklenitve pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, ne pa za njeno odpoved, zato v obravnavanem primeru že iz tega razloga ne pride v poštev. Poleg tega je tožnikov delodajalec v času podaje izpodbijane odpovedi imel osebe, ki so imele veljavno sposobnost zastopati družbo, in posledično ni mogla nastopiti situacija, ki jo ZDR v določbi tretjega odstavka 18. člena predvideva za primer odsotnosti teh oseb, ko družbo zastopa lastnik. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana pred razrešitvijo s položaja direktorja, zato bi mu morala prva toženka odpoved (pred razrešitvijo) podati po prokuristki, lahko pa bi ga tudi najprej odpoklicala in mu pogodbo o zaposlitvi odpovedala za tem (kot v primerih, ki se pojavljajo v sodni praksi). Ob odsotnosti drugačnih zakonskih določil ni podlage, da bi sodišče štelo, da je za enostransko izjave volje, s katero se doseže učinek prenehanja pogodbenega razmerja, pristojen lastnik. Nadalje zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po drugi alineji 111. člena ZDR v zvezi z očitkom neupoštevanja standardov prodaje rabljenih vozil ter glede očitka prekomernega inventurnega manjka zalog trgovskega blaga, ker niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje, čeprav je to bistveno kršitev določb postopka uveljavljal že v pritožbi, ne obrazložita, katero obveznost iz delovnega razmerja je tožnik kršil in v čem se kaže njegova kvalificirana oblika krivde. V izpodbijani odpovedi tožniku očitane kršitve niso opredeljene dovolj določno (niti časovno niti glede ravnanj tožnika, na podlagi katerih bi mu bilo mogoče pripisati odgovornost), zato je le-ta nezakonita. Ponavlja pritožbene navedbe o tem, da izpodbijana izredna odpoved ni bila podana pravočasno, in sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni opredelilo. V zvezi z ugotovitvijo, da naj bi se „ugotavljanje inventurnih razlik nadaljevalo še v januarju 2011“, sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Toženki v odgovoru na revizijo prerekata revizijske navedbe in predlagata zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7V zvezi z vprašanjem, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba, je v prvi vrsti odločilno dejstvo, da je bila tožniku izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podana 17. 2. 2011, torej v času, ko je bil še direktor prve toženke. S funkcije direktorja prve toženke, ki je bila enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d.o.o.), je bil namreč razrešen 22. 2. 2011. Ker je bil tožnik v času podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodna oseba prve toženke, ni mogoče uporabiti splošne ureditve iz prvega odstavka 18. člena ZDR, ki določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba, pač pa specialno ureditev, kot izhaja iz tretjega odstavka 18. člena ZDR. V skladu s to določbo pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa lastnik. Določba res izrecno govori le o tem, kdo nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, vendar pa jo je tudi po stališču revizijskega sodišča treba razlagati tako, da ureja zastopanje delodajalca v razmerju do poslovodne osebe tudi sicer (1). Poslovodna oseba, ki je praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu. V primeru d.o.o., ki nima nadzornega sveta (niti posebne ureditve v aktu o ustanovitvi ali statutu), je „organ, določen z zakonom,“ iz tretjega odstavka 18. člena ZDR skupščina družbenikov (505. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) (2), razen v primeru enoosebne d.o.o., pri kateri je edini družbenik tisti, ki sam sprejme vse sklepe, ki bi jih sicer sprejeli družbeniki na skupščini (3).

8Tožniku je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po svojem pooblaščencu podala druga toženka, ki je bila edini družbenik enoosebne d.o.o. - tožnikovega delodajalca, to je prve toženke. Upoštevaje gornja izhodišča je zaključiti, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba. Pri tem je brezpredmetno revizijsko zatrjevanje, da bi prva toženka lahko postopala tudi tako, da bi tožnika najprej odpoklicala, nato pa bi mu v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena ZDR pogodbo o zaposlitvi podal novoimenovani direktor. Seveda bi lahko - tudi ta možnost bi bila zakonita, vendar to na odločitev v tej zadevi nima nobenega vpliva. Ne držijo pa revizijske navedbe, da bi prva toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko že pred odpoklicem tožnika z mesta direktorja podala tudi po prokuristki. Prokurist namreč ne more predstavljati organa v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZDR. Prokurist je (poslovni) pooblaščenec družbe in ne organ odločanja niti organ vodenja v družbi (4).

9V zvezi z ostalimi revizijskimi navedbami revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni moglo upoštevati vseh tistih revizijskih navedb o (procesnih in materialnopravnih) kršitvah v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, in nanje tudi ne odgovarja. Prav tako revizijsko sodišče ne odgovarja na revizijske navedbe, ki predstavljajo ponovitev pritožbenih in na katere je v celoti ter po vsebini pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pri tem je treba zavrniti tudi revizijski očitek, da le-to ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se je sodišče druge stopnje s pritožbeno kritiko sodbe sodišča prve stopnje seznanilo ter nanjo tudi obširno in argumentirano odgovorilo. Z vidika tožniku očitanih kršitev in drugih pogojev za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih navedb. Revizijsko sodišče v obsegu revizijskega preizkusa soglaša z obrazložitvijo izpodbijane sodbe in glede na vsebino revizijskih navedb k njenim razlogom nima kaj dodati.

10Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih krijeta toženki sami svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče zastopa tudi Darja Senčur Peček v Darja Senčur Peček, Nataša Belopavlovič, Miran Kalčič (red.), Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 108.

Op. št. (2): Ibidem.

Op. št. (3): Več o tem Bojan Zabel v Marijan Kocbek (red.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 225-226.

Op. št. (4): Več o tem Aleš Perko, Pravni položaj prokurista, Podjetje in delo, št. 4/2012, stran 490 in nadaljnje.