UPRS sodba I U 502/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije v ustreznih solastninskih deležih, ki so v lasti razlastitvenega zavezanca A.A., v k.o. … razlastijo parc. št. 1326/1, ki je del dosedanje parcele 1326/0 (ID ..., v deležu 30/2850, parc. št. 1326/2, ki je del dosedanje parcele 1326/0 (ID ...), v deležu 30/2850, parc. št. 1327/8, ki je del dosedanje parcele 1327/1 (ID ...), v deležu 30/2850, parc. št. 1327/10, ki je del dosedanje parcele 1327/1 (ID ...), v deležu 30/2850, parc. št. 1327/12, ki je del dosedanje parcele 1327/1 (ID ...), v deležu 30/2850, parc. št. 1316/5, ki je del dosedanje parcele 1316/1 (ID ...), v deležu 30/2850, parc. št. 1346/85, ki je del dosedanje parcele 1346/62 (ID ...), v deležu 30/2850 (1. točka izreka); da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na nepremičninah iz prejšnje točke z dnem vročitve te odločbe in lahko prevzame posest z dnem vročitve te odločbe (2. točka izreka); da mora razlastitvena upravičenka začeti z gradnjo objektov, za katere je zahtevana razlastitev, najkasneje v enem letu od vročitve te odločbe razlastitveni upravičenki (3. točka izreka); da se vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije pri nepremičninah in izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka izvedeta v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (4. točka izreka); da se stranki glede odškodnine za razlaščene nepremičnine napotita na Okrajno sodišče na Jesenicah (5. točka izreka); da vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na nepremičninah (6. točka izreka) in da stranki sami nosita stroške postopka (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Državno pravobranilstvo RS 8. 6. 2012 vložilo zahtevo za razlastitve nepremičnin, navedenih v izreku, ki so potrebne za izgradnjo Nordijskega centra Planica. Zahtevi so bile priložene priloge iz 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in sicer razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javnega interesa, javne koristi in pravne podlage, poročilom o sporazumevanju in obsegom nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev. Upravni organ je 13, 12. 2012 izvedel ustno obravnavo, na kateri je razlastitvena upravičenka vztrajala pri zahtevi za razlastitev, razlastitveni zavezanec pa ji je nasprotoval, ker se ni strinjal z opredelitvijo javne koristi po Zakonu o nordijskem centru Planica (v nadaljevanju ZNCP) in menil, da je ta zakon v nasprotju z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Upravni organ je ugotovil, da je zahtevek za razlastitev utemeljen. Pojasnjuje, da se je s sklepom z dne 14. 6. 2012 začel postopek razlastitve. Nepremičnine, ki so predmet postopka (v času izdaje odločbe v zemljiški knjigi evidentirane kot parc. št. 1326/0, 1327/1, 1316/1 in 1346/2, so bile v postopku evidentiranja parcelacije ukinjene, v tem postopku izdane odločbe so vpisane v zemljiški kataster, nove parcele pa še niso evidentirane v zemljiški knjigi), se nahajajo v ožjem območju NC Planica. Zavezanec se z zavezujočo ponudbo za odkup njegovih solastninskih deležev za kupnino 23.366,79 EUR, niti z enako novo ponudbo ni strinjal. Upravni organ se sklicuje na 4. člen ZNCP, ki opredeljuje območja NC Planica, in na 16. člen tega zakona, ki ureja razlastitev. Ugotavlja, da Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska gora v 10.b. točki 9. člena določa, da so na območju za rekreacijo dopustne med drugim naslednje vrste posegov: novogradnje objektov, ureditve rekreacijskih in športnih površin, ureditve infrastrukture, postavitve pomožnih objektov, vzdrževalna dela, adaptacije, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave in odstranitve objektov. Odlok o ureditvenem načrtu za Planico v 6. členu določa, da je Območje Planice – R/R1 namenjeno športu in rekreaciji. Območje je opredeljeno za športno rekreacijski park republiškega pomena. Prednostne športne panoge so nordijske discipline. Območje urejanja sestavljajo ureditvene enote, ki so določene glede na namembnost površin in objektov, glede na načrtovano urejanje in oblikovanje in sicer 40-metrska skakalnica, 90 metrska skakalnica, 120 metrska skakalnica, 185(200) metrska letalnica, servisni platoji, stavbe, hoteli, dostopne ceste itd. Odlok o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta za Planico je podrobneje in natančneje določil funkcije območja s pogoji za izrabo prostora, namembnost območij in površin ter merila in pogoje za posamezne ureditvene enote. Upravni organ iz razlastitvenega elaborata NC Planica povzema, da je Republika Slovenija zaradi javnega interesa na področju športa za dolgoročno ureditev in zagotovitve pogojev, da bo začeta investicija Republike Slovenije v Planico kot vrhunski trenažno-tekmovalni objekt, ki je hkrati naravna in kulturna dediščina Slovenije, sprejela ZNCP. NC Planica je projekt, ki je kompleksne narave in hkrati izjemnega pomena za Republiko Slovenijo tako z vidika promocije države kot tudi gospodarskega razvoja tega območja. V zgodovini razvoja smučarskih skokov in poletov ima Planica od leta 1934 vodilno vlogo v svetu in bo z razvojem športnega centra tudi v prihodnjih letih odigrala neprecenljivo vlogo pri prepoznavnosti države in njene obče ter športne kulture v svetu. Vlada RS je leta 2006 sprejela Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, in v predstavitev projektov za doseganje ciljev prve razvojne prioritetne strategije razvoja Slovenije „Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša rast“ uvrstila tudi projekt NC Planica. Pri tem projektu gre za nacionalni interes, katerega nerealizacija bi predstavljala nepopravljivo škodo za Republiko Slovenijo. Področni predpis, ki na področju športa opredeljuje javni interes, je Zakon o športu, ki v 3. členu nalaga državi, da uresničuje javni interes v športu med ostalim tudi tako, da načrtuje, gradi in vzdržuje javne športne objekte ter za to v državnem proračunu zagotavlja sredstva. Republika Slovenija zaradi specifičnih terenskih zahtev, potrebnih za izgradnjo smučarskih skakalnic, zgodovinskih in klimatsko pogojenih razlogov ne razpolaga z drugimi ustreznimi nepremičninami za dosego tega namena. Pridobitev izključne lastninske pravice na nepremičninah ožjega območja za potrebe izgradnje objektov in naprav NC Planica je torej v javno korist. Zaradi vsega navedenega je po oceni upravnega organa izkazana javna korist za razlastitev predmetnih nepremičnin. Postopek razlastitve je nujen že po ZNCP. Ob tem upravni organ dodaja, da časovno omejena možnost črpanja evropskih sredstev za izgradnjo in obnovo infrastrukture NC Planica zahteva hitro postopanje. Razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na nepremičninah z dnem vročitve odločbe. Ker stranki sporazuma o odškodnini nista sklenili, ju je upravni organ na odmero odškodnine napotil na nepravdni postopek. Dela, za katera se zahteva razlastitev, so že v teku, in tudi zato je upravni organ odločil, da razlastitvena upravičenka prevzame posest na nepremičninah z dnem vročitve odločbe. Izrek o stroških je oprl na prvi odstavek 118. člena ZUP.

2Tožnik izpodbija odločbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je bil Odlok o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta za Planico objavljen 8. 6. 2012 in je bil z njim v celoti spremenjen dotedanji ureditveni načrt. Isti dan je bila tudi vložena zahteva za razlastitev. Meni, da objekti v ožjem območju NC Planica niso objekti splošnega namena uporabe in dostopnosti, kar pomeni da ne gre za objekte javne infrastrukture, ki služijo vsem državljanom in občanom RS. Tu ni predvidena gradnja objektov, ki predstavljajo javno infrastrukturo, ampak gre za objekte, ki so namensko specializirani za tekmovanja, treninge in rekreativne dejavnosti v nordijskih smučarskih disciplinah. Tudi v razlastitvenem elaboratu in v odločbi se potrjuje, da RS investira v Planico kot vrhunski trenažno-tekmovalni objekt, ki je hkrati naravna in kulturna dediščina Slovenije. Javna korist je določena z zakonom, kot pravna domneva, iz česar izhaja, da tožnik že na podlagi samega zakona nima nobenega učinkovitega pravnega sredstva, da bi lahko to domnevo izpodbil. Domneva posega v njegov z ustavo zavarovan pravni položaj – v pravico do zasebne lastnine. Kolikor ni mogočega pravnega varstva v smislu izpodbijanja javne koristi, pravica do zasebne lastnine ni več zavarovana, kar je v nasprotju z ustavno zajamčenim sodnim varstvom lastninske pravice. Zakon je z določitvijo področij in razglasitvijo javne koristi de facto že razlastil zavezanca, razlastitveni postopek je postal le izvedba postopka z enim samim možnim izidom – razlastitvijo. Ekspropriacija, ki ne omogoča učinkovitega pravnega varstva, je v nasprotju z EKČP in Ustavo RS. S tem so tudi določbe ZNCP protiustavne. Ureditev po ZNCP lastnikom zemljišč v območju NCP ne daje možnosti učinkovitega sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave RS. Ureditev, ki lastniku zagotavlja le odškodnino za odvzeto nepremičnino, ne da bi do odvzema prišlo pod pogoji, ki jih za razlastitev predvideva 69. člen Ustave RS, onemogoča sodno varstvo lastninske pravice. Tako ni zagotovljena sodna kontrola izpolnjevanja pogojev za odvzem lastninske pravice v javno korist v konkretnih primerih. Na ta način je onemogočena kontrola nujnosti konkretnega ukrepa. Ustava v 69. členu omogoča poseg v pravico do zasebne lastnine, kot jo zagotavlja njen 33. člen. Ker lahko zakonodajalec v ustavne pravice poseže, če so za to podani pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, je treba presojati ustavnost posega, po stališču Ustavnega sodišča po strogi ustavnosodni presoji. Če gre za razlastitev, je ta presoja vsebovana že v 69. členu Ustave RS. Razlastitev, ki sledi zahtevam tega člena, je urejena tako, da je za konkretno zemljišče treba v ustreznem postopku ugotoviti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist. ZNCP v 16. členu določa, da se šteje, da je javna korist izkazana, če je gradnja predvidena v občinskem prostorskem izvedbenem aktu. Le-tega lahko občina spreminja po svoji volji, kar pomeni, da spreminja z vidika ZBCP blanketno normo in s tem spreminja tudi obseg nepremičnin, kjer je podana javna korist. Zato tožnik predlaga sodišču, da pretehta, ali je ZNCP protiustaven in da začne postopek za njegovo ustavnost. Upravni organ je napačno uporabil materialno pravo in posledično napačno ugotovil dejansko stanje. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4Stranka z interesom B. v odgovoru na tožbo (odgovor na tožbo je zmotno vložila pod imenom tožene stranke in na to opozorila v vlogi z dne 14. 6. 2013 ter predlagala, da se ta odgovor šteje kot njen odgovor) vztraja pri izdani odločbi. Po njenem mnenju zgolj dejstvo, da objekti v ožjem območju NC Planica v določenem obsegu v osnovi ne bodo namenjeni aktivni uporabi s strani širše javnosti, še ne pomeni odsotnost javne koristi predmetnih objektov. Ožje območje NC Planica, ki zajema vrhunski trenažno-tekmovalni center, predstavlja del širše zasnove NC Planica, ki kot celota predstavlja javno, športno vsestransko in za razpoznavnost Slovenije pomembno infrastrukturo in kot tak nedvomno zagotavlja javno korist. Javna korist NC Planica, ki izhaja iz samega ZNCP, ne predstavlja nedopustnega posega v položaj tožnika. Na podlagi 69. člena Ustave RS in skladno s petim odstavkom 93. člena ZUreP-1 ZNCP kot specialni predpis določa, da sta izgradnja in obratovanje NC Planica v javnem interesu. Opredelitev javne koristi NC Planica v ZNCP izhaja iz opredelitve javnega interesa v športu, ki ga za načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje javne športne infrastrukture določa Zakon o športu. Ne drži, da se z občinskim prostorskim izvedbenim aktom lahko spremeni obseg nepremičnin, za katere naj bi bila po ZNCP podana javna korist. Obseg ožjega območja NC Planica je določil že ZNCP, zato širitev kroga nepremičnin z občinskim prostorskim izvedbenim aktom ni mogoča. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta za Planico se meje območja urejanja niso v ničemer spremenile. Neutemeljeno je sklicevaje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-26/97, ker se ta nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo. Stranka z interesom poudarja, da tožnik v teku postopka sporazumevanja za odkup nepremičnin ni nikoli oporekal obstoju podlage za razlastitev, temveč je ponudbo zavračal zaradi po njegovem mnenju prenizko ponujene odškodnine. Ne strinja se tudi s tožnikom, da je ZNCP neustaven. Ureditev po ZNCP sicer pripelje do posega v lastninsko pravico zavezancev, vendar je ta poseg ustavno dopusten. S posegom je mogoče doseči zasledovani cilj, tj. zagotovitev javnega interesa in javne koristi, ki jo predstavlja hitra izgradnja, obnova in delovanja NC Planica. Če postopek ne bi tekel po petem odstavku 16. člena ZNCP in po 104. členu ZUreP-1, ne bi bilo mogoče doseči namena, zaradi katerega je potrebna hitra pridobitev nepremičnin ožjega območja NC Planica. Če postopek ne bi tekel po nujnem postopku, bi se pričetek gradnje NC Planica neupravičeno lahko odložil za nedoločen čas, ali bi bil celo onemogočen, s čemer bi prišlo do nedopustnega posega v javni interes in javno korist, ki jo predstavlja NC Planica. Predmetni poseg je tudi edini možen način, na katerega je v primeru izgradnje mogoče doseči zasledovani cilj. Poseg v lastninsko pravico je tudi sorazmeren v ožjem pomenu. Zgolj nekaterim lastnikom, ki bi se znašli v razlastitvenem postopku, ni mogoče priznati moćnejšega interesa za varstvo njihove lastnine v razmerju do javnega interesa, ki ga predstavlja izgradnja NC Planica. Že ob sprejetju ZNCP je bila znana razpršena lastniška struktura, tako ožjega kot širšega območja. Izrazito majhnega solastniškega deleža posamezni solastnik zaradi vpetosti njegove nepremičnine v zaključeno celoto premoženja C. nedvomno ne more uporabljati, uživati in z njim razpolagati v obsegu, kot velja za lastninsko pravico na nepremičnini, ki specifik predmetnega območja nima. Sicer pa ima ZNCP posebej razdelan postopek sporazumevanja, ki zagotavlja, da razlastitev dejansko predstavlja le skrajni ukrep.

5Tožnik v svoji nadaljnji vlogi vztraja pri svojih stališčih.

6Tožba ni utemeljena.

7Tožnik izpodbija odločbo, s katero je upravni organ odločil o razlastitvi njegovih nepremičnin, ležečih v katastrski občini ..., ki je oprta na Zakon o Nordijskem centru Planica, kateri ureja razlastitev kot specialen predpis (3. člen). Prvi odstavek 16. člena tega zakona določa, da se za namen gradnje in delovanja Nordijskega centra Planica lahko nepremičnine znotraj njegovega ožjega območja razlastijo v javno korist. Šteje se, da je javna korist za te nepremičnine izkazana, če je gradnja predvidena v občinskem prostorskem izvedbenem aktu. Nosilni tožbeni razlog, s katerim tožnik izpodbija odločitev o razlastitvi, je, da je ta določba neustavna, saj naj ne bi bila podana javna korist za razlastitev, in je posledično odločba o razlastitvi nezakonita. Po mnenju sodišča pa uporabe določb ZNCP, ki se nanašajo na razlastitev, ni mogoče odreči in zato sodišče ni začelo postopka za oceno ustavnosti 16. člena ZNCP pred Ustavnim sodiščem RS, kot je predlagal tožnik. To sodišče meni, da te določbe niso protiustavne, iz naslednjih razlogov:

8Ustava RS v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. Javna korist kot temeljni pogoj za oblasten poseg v lastninsko pravico je torej ustavna kategorija, kar mora zakonodajalec, ko ta ustavni pojem napolnjuje oziroma ga konkretizira, upoštevati.

9Pojem javne koristi ni mogoče opredeliti z enoznačno definicijo. Gre za vrednostno odprt pravno nedoločen pojem, ki ga sodoloča ekonomsko, socialno in politično stanje družbe. Zakonska opredelitev javne koristi z razlastitvenim namenom je nedvomno skladna z ustavnim pojmom javne koristi, če gre za projekte, ki prinašajo neposredno korist oziroma neposredno zadovoljujejo javne potrebe (kot npr. ceste). Ne strinja pa se sodišče s tožnikom, da je samo to dopusten razlastitveni namen. Zakonodajalec ima pri določitvi razlastitvenih namenov širše polje lastne presoje. Ker pomeni razlastitev poseg v pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave RS, je v skladu z ustavnosodno prakso zamejen s trostopenjskim testom sorazmernosti; presojo realnosti javne koristi oziroma upravičenosti cilja razlastitve, nujnosti razlastitve in sorazmernosti med javno koristjo in prizadetostjo zasebne lastnine.

10Iz ZNCP izhaja, da je Nordijski center Planica projekt državne gospodarske, prostorske in infrastrukturne politike. Pretehtanost državnega pomena tega projekta se kaže v tem, da je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023 kot nacionalni razvojni projekt uvrščen v ključno razvojno prioriteto Slovenije „Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša gospodarska rast“, in tudi z njegovo zakonsko ureditvijo z ZNCP. Določbe ZNCP po vsebini niso splošne in abstraktne, temveč konkretne (javna korist ni opredeljena abstraktno kot izgradnja športnega objekta, temveč je konkretizirana z izgradnjo prav določene športne infrastrukture - Nordijskega centra Planica, že v zakonu so določena zemljišča s parcelnimi številkami (v ožjem območju), glede katerih je razlastitev dopustna). Zato mora biti že v zakonu sorazmernost tehtana enako kot sicer v razlastitvenem postopku. Zakon pa za obstoj javne koristi postavlja še nadaljnjo zahtevo, da je gradnja predvidena v občinskem prostorskem izvedbenem aktu.

11Iz predloga zakona o Nordijskem centru Planica (Poročevalec DZ, EPA 1206-V, letnik 2010, z dne 3. 8. 2010) izhaja, da je zakonodajalec ugotovil, da je Planica smučarski skakalni center svetovnega slovesa; v tej športni panogi ima vodilno vlogo od leta 1934; pomembno je vplival na razvoj te športne discipline; izgradnja Bloudkove skakalnice je vplivala na razvoj konstruiranja drugih smučarskih skakalnic. Z dograditvijo Nordijskega centra Planica bi se ta vloga ohranjevala oziroma bi se stopnjevala. V slovenskem prostoru je Planica priljubljena destinacija nordijskih smučarskih disciplin, v zavesti Slovencev dajejo tekmovanja v Planici športnemu dogajanju pomemben športni pečat. Planica je del naravne in kulturne dediščine Slovenije. Z vidika Republike Slovenije je ta naravni kompleks z na njem izvajanimi športnimi dogajanji pomemben za promocijo države. Pomembno vpliva na razvoj turizma in s tem gospodarskega razvoja tega območja.

12Po mnenju tega sodišča navedeno kaže, da je cilj oziroma razlastitveni namen – izgradnja in delovanje Nordijskega centra Planica stvarno upravičen. Gre za obsežen športni objekt, ki presega lokalne interese in bo v lasti države, ter bo v zvezi s športnimi dogajanji, ki se bodo na njem izvajali, prispeval k njeni prepoznavnosti v svetu. Ohranjanje naravne in kulturne dediščine, k čemur tudi stremi, predvsem pa spodbujanje gospodarske iniciative, k čemu naj bi doprinesel, sta ustavni kategoriji. Javna korist, ki jo zasleduje, je realna.

13Izpodbijana ureditev prestane tudi drugo stopnjo testa sorazmernosti. Razlastitev kot sredstvo za dosego razlastitvenega namena je v obravnavanem primeru po mnenju tega sodišča primerna in nujna. Izgradnja centra za nordijske smučarske discipline je namreč pogojena s terenskimi zahtevami in klimatskimi pogoji. Zakonodajalec v predlogu zakona ugotavlja, da Slovenija nima drugih ustreznih nepremičnin za takšen projekt. K temu sodišče še dodaja, da ne gre za novo izbiro lokacije športnega centra, temveč za ohranjanje oziroma obnavljanje obstoječih športnih objektov, ki naj bi dopolnjeni z novimi športnimi infrastrukturnimi objekti predstavljali vrhunski trenažni in tekmovalni objekt. Sodišče tudi nima pomislekov, da bi bilo mogoče cilj doseči z milejšimi sredstvi kot je razlastitev. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da naj bi se gradili objekti trajne narave. To pa bi za sedanje lastnike nepremičnin pomenilo takšne omejitve lastninskih upravičenj na parcelah, kjer bi ti objekti stali, da bi bila lastninska pravica povsem izvotljena, torej bi bil tudi učinek drugih ukrepov enak.

14Zakonodajalec je v predlogu zakona tudi ocenil, da javna korist presega interese zasebnih lastnikov, torej naj bi bila podana tudi sorazmernost v ožjem smislu. Pri tem ugotavlja, da je lastniška struktura na tem območju zelo razpršena. Majhni solastniški deleži ne prestavljajo pomembne stvarne podlage za njihove lastnike. Po podatkih zakonodajalca je Republika Slovenija, glede na odkupe zemljišč v letu 2008, že sedaj lastnica večine zemljišč na ožjem območju. Ob tem po mnenju tega sodišča ni mogoče povsem prezreti, da gre za pokrajinsko celoto, zato se mora zasebni interes na posameznih zemljiščih, da se lahko uresniči funkcija te celote, umakniti javni koristi. Prizadetost zasebnega interesa pa se v posameznih primerih lahko kompenzira tudi z odškodnino (npr. če se razlašča kmetijsko zemljišče, ki za lastnika predstavlja osnovo preživljanja, odškodnina v nadomestnem zemljišču).

15Glede na vse navedeno po mnenju tega sodišča razlastitev po ZNCP ne pomeni ustavno nedopustnega posega v lastninsko pravico na zemljiščih v ožjem območju Nordijskega centra Planica. Zato sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da začne postopek za oceno ustavnosti določbe ZNCP, s katerimi je določeno, da je razlastitev zemljišč v ožjem območju, kjer bodo infrastrukturni objekti NC Planica ter objekti in naprave, ki so v osnovni funkciji namenjeni tekmovanjem, treningom in rekreativnim dejavnostim v nordijskih smučarskih disciplinah, v javno korist (prvi odstavek 16. člena v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZNCP). Bo pa tak preizkus tožnik lahko zahteval pred za to presojo pristojnim Ustavnim sodiščem RS, ko bo izčrpal pravna sredstva v tem upravnem sporu. Tožniku torej možnost, da kljub konkretni opredelitvi javnega interesa v ZNCP, pravic oziroma interesov, v katere mu je po njegovem mnenju neupravičeno poseženo, ne bi mogel varovati, ni odvzeta.

16V izpodbijani odločbi upravni organ ugotavlja, da ležijo tožnikove nepremičnine, ki so predmet razlastitve, v ožjem območju NC Planica, ter da je gradnja predvidena v občinskih prostorskih izvedbenih aktih, v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora in v Odloku o ureditvenem načrtu za Planico ter spremembah in dopolnitvah tega odloka. Kolikor tožnik navaja, da je bil Odlok o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta za Planico objavljen isti dan, kot je bila vložena zahteva za razlastitev in je bil z njim v celoti spremenjen dotedanji ureditveni načrt, sodišče odgovarja, da se s temi spremembami odloka meja območja ni spreminjala (drugi odstavek 5. člena), kot veljaven predpis v času odločanja pa ga je bil upravni organ dolžan upoštevati. Prej navedenih dejanskih ugotovitev tožnik ne izpodbija. Zato sodišče ugotavlja, da je upravni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabil določbo 16. člena ZNCP. V skladu s postopkovnimi določbami ZNCP pa je tudi izvedel postopek razlastitve. Ta se je lahko začel, ker v postopku sporazumevanja za odkup tožnikovega solastnega deleža na nepremičninah, potrebnih za izgradnjo Nordijskega centra Planica, ni prišlo do sklenitve pogodbe. Da je postopek sporazumevanja za odkup nepremičnin kot predpostavka razlastitvenega postopka bil izveden, pa tožnik tudi ne prereka.

17Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.