VSL sodba II Kp 14324/2012

Pritožba pooblaščenca zasebne tožilke N. N. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso v višini 360,00 EUR.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Krškem obdolženega A. A. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, ki naj bi ga storil na škodo zasebne tožilke N. N.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke. Uveljavljal je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja obrekovanja oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

.

Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal zavrnitev pritožbe. Zagovornikov odgovor je bil vročen zasebni tožilki, ki je nanj podala pisne pripombe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona in v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Prvostopno sodišče je na podlagi zaslišanja priče M. M. obdolženega utemeljeno oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje obrekovanja, ki naj bi ga storil ob podaji zagovora v kazenskem postopku. Obdolženi je v kazenskem postopku, v katerem je bila zasebna tožilka oškodovanka, povedal, da je zasebna tožilka zato, da bi mu škodovala, klicala njegovega bivšega direktorja in mu povedala, da ima obdolženi odprte zadeve na sodišču. Priča M. M. je potrdil, da je tovrsten telefonski klic prejel in da je z vsebino razgovora seznanil obdolženega.

Dokazni postopek je z gotovostjo potrdil, da je priča M. prejel telefonski klic s strani obdolženčevih sosedov, pri čemer se res ni spomnil, ali ga je klicala zasebna tožilka ali njen partner. V razgovoru je „šlo za to, ali obdolženi še lahko opravlja isto delo, če bi bil v kazenskem postopku oziroma se neprimerno obnašal“. Sama okoliščina, ali je pričo M. klicala zasebna tožilka, ki navedeno zanika, ali pa eventualno njen izvenzakonski partner, ki sicer potrdi, da je pričo M. klical, vendar govori o povsem drugi vsebini razgovora, kot je izpovedal M., za ugotavljanje dejanskega stanja v tem kazenskem postopku ni odločilno. Odločilno je, da je priča tudi potrdil, da je v zvezi s tem klicem opravil razgovor z obdolžencem, katerega je seznanil z vsebino klica in kdo ga je klical. Bistveno je, kakšno informacijo v zvezi z vsebino klica je priča posredoval obdolženemu, saj obdolženi pri razgovoru ni bil navzoč. Obdolženčevo razumevanje, da je njegovega takratnega direktorja klicala zasebna tožilka, v dokaznem postopku ni bilo izpodbito. Zato okoliščina, ki jo sicer pravilno izpostavlja pritožnik, da se priča M. bolj nagiba k temu, da ga je klical partner zasebne tožilke, na pravilnost in zakonitost sodbe ne more vplivati. Navedeno bi bilo pravno relevantno zgolj v primeru, ko bi priča M. z gotovostjo potrdil, da je obdolženemu povedal, da ga je klical Š. in ne zasebna tožilka. Tega pa priča ni navajal, zato pritožbene navedbe, da je priča M. obdolženega zagotovo seznanil, da ga je klical Š. in ne zasebna tožilka in da je obdolženi vedel, da ga ni klicala zasebna tožilka, v spisovnih podatkih nimajo podlage. Ob tem je brezuspešno tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče J., ki je nasledil pričo M. na delovnem mestu obdolženčevega nadrejenega. Priča J. je potrdil, da ga je zasebna tožilka v telefonskem razgovoru seznanila, da zoper obdolženega teče kazenski postopek. Navedeno nikakor ne izključuje, kot to zmotno razlaga pritožnik, da zasebna tožilka ni podoben telefonski razgovor imela tudi z njegovim predhodnikom, to je pričo M. Opisano ravnanje zasebne tožilke bi kvečjemu lahko kazalo na obraten zaključek. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik komentira izpovedbo priče J., niso relevantne, zato se do njih pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, je za odločitev o obstoju kaznivega dejanja odločilno, kako je priča M. obdolženemu predstavil vsebino telefonskega razgovora. Samo v kolikor bi priča potrdil, da telefonskega razgovora sploh ni bilo oziroma da je bila njegova vsebina povsem drugačna in jo je obdolženemu tudi povsem drugače predstavil, bi obdolženi lahko bil spoznan za krivega kaznivega dejanja obrekovanja. Pritrditi je sicer pritožniku, da je priča M. povedal, da v razgovoru ni bilo izrecno govora o sporih na sodišču. Vendar je priča povedal, da je bil v telefonskem razgovoru omenjen tudi kazenski postopek, za katerega je splošno znano, da teče na sodišču, zato ni mogoče šteti, da je izpodbit obdolženčev zagovor, da je razumel, da je zasebna tožilka pričo seznanila s tem, da ima obdolženi „neke odprte zadeve na sodišču“, kot je to v nadaljevanju povedal v svojem zagovoru, ki je predmet tega kazenskega postopka.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da dokazni postopek ni z gotovostjo, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe, potrdil, da je obdolženi v zagovoru v kazenski zadevi o zasebni tožilki, trdil ali raznašal kaj neresničnega. Obdolženi je v zagovoru povzel razgovor, ki ga je imel s svojim nadrejenim, to je pričo M. Slednji je zaslišan kot priča potrdil, da je v zvezi z obdolženčevimi medsoseskimi spori prejel telefonski klic, v katerem je bil omenjen tudi kazenski postopek in je z vsebino tega klica obdolženega seznanil. Obdolženi je lahko razumel, da je pričo klicala zasebna tožilka, ki je pričo seznanila s tem, da zoper obdolženega tečejo postopki na sodišču, zato je bil utemeljen obdolženčev zaključek, da mu je hotela zasebna tožilka s tem klicem škodovati. Obdolženemu zato ni mogoče očitati, da je s tem, ko je o tem razgovoru povedal v zagovoru izpovedoval o objektivno neresničnemu dejstvu, pri čemer bi se moral obdolženi tudi zavedati, da gre za objektivno neresnično dejstvo.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da obdolženi s podajo takšnega zagovora v kazenskem postopku tudi ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu in razžalitve po 158. členu KZ-1, ki jih pritožnik niti ne izpodbija.

Pritožbene navedbe, v katerih pritožnik razlaga, da se medsoseski spori med obdolžencem in njegovo družino ter zasebno tožilko in njenim partnerjem rešujejo na sodišču v več civilnih in kazenskih postopkih in za katerega od njiju bi neugoden izid postopkov na sodišču lahko imel negativen vpliv na njegovo zaposlitev, za odločitev o krivdi obdolženega A. A. v tej kazenski zadevi niso pravno relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pripomb zasebne tožilke, ki jih je le-ta podala na odgovor obdolženčevega zagovornika, ki ga je le-ta podal na pritožbo zasebne tožilke. Pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti sodbe preizkuša zgolj navedbe, ki jih pritožnik poda v roku, ko lahko vloži pritožbo zoper sodbo, kasnejših pripomb in pritožbenih navedb pa sodišče ne more upoštevati.

Ker pritožnik s pritožbenimi navedbami, s katerimi ponuja zgolj drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopno sodišče, pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ni uspel omajati, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pooblaščenec zasebne tožilke s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP zasebni tožilki naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in plačilo sodne takse, ki je bila določena skladno s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah.