VSL sklep I Kp 1313/2014

Pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predloga zagovornikov obsojenega A. A. za nadomestitev prestajanja kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist in za izvršitev kazni zapora tako, da obsojeni med prestajanjem kazni prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, kot neutemeljena zavrnilo.

Zoper sklep so se pravočasno pritožili obsojenčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi obsojenčevemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma podrejeno, predlogu za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna, podrejeno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljena je pritožba v delu, v katerem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve načela kontradiktornosti iz 16. člena Zakona o kazenskem postopku in kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v postopku izvršitve kazni zapora, izrečene obsojenemu A. A. s pravnomočno obsodilno sodbo, prejelo predlog obsojenčevih zagovornikov za nadomestitev kazni zapora ali z delom v splošno korist ali pa z zaporom ob koncu tedna. Predlog je posredovalo specializiranemu državnemu tožilstvu, ki je v pisnem mnenju, katerega je tožilstvo obširno obrazložilo in se v njem opredelilo do vseh navedb zagovornikov v predlogih, predlagalo, da se predlogoma ne ugodi. Pritožniki uveljavljajo, da bi moralo sodišče z mnenjem tožilstva seznaniti obsojenca in njegovega zagovornika, preden je odločilo o obsojenčevem predlogu, s čimer je obsojencu kršilo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker se o mnenju tožilstva ni mogel izjaviti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS konkretizirana v 16. členu ZKP, ki v prvem odstavku določa, da imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, kolikor ta zakon ne določa drugače. Postopek alternativne izvršitve kazni zapora je urejen v 129.a členu ZKP, ki pa določa le opravo naroka, izrecno pa ne določa niti, da sodišče predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora vroči nasprotni stranki in tudi ne, da mora biti obsojencu dana možnost, da se seznani z mnenjem tožilca, kar pa ne pomeni, da je načelo kontradiktornosti v postopku izvršitve kazni zapora izključeno. Skladno z 22. členom Ustave pomeni enako varstvo pravic v kazenskem postopku med drugim tudi, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar po presoji pritožbenega sodišča vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, to pa je pogojeno z vročanjem vloge ene stranke nasprotni stranki, ki lahko nanjo odgovori.

Po povedanem se pritožbeno sodišče strinja, da je v postopku za izvršitev kazni zapora potrebno spoštovati načelo kontradiktornosti. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v tem in v vseh bodočih primerih predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora na alternativen način vročiti tožilstvu, da nanj odgovori, s tem odgovorom oziroma mnenjem tožilstva pa mora seznaniti obsojenca in zagovornika, če ga ima, ter mu postaviti rok treh dni, da lahko nanj odgovori, po poteku tega tridnevnega roka pa bo sodišče prve stopnje o predlogu lahko odločilo. Lahko pa tudi po potrebi razpiše narok skladno z določbo tretjega odstavka 129.a člena ZKP, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog in nanj povabi obe stranki ter potem odloči. Na ta način bo obema strankama omogočeno, da se seznanita s stališči in predlogi nasprotne stranke, dana pa jima je tudi možnost, da na navedbe nasprotne stranke odgovorita, z navajanjem dejstev in okoliščin ter dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča.

Ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje z mnenjem tožilca ni seznanilo obsojenca in njegovih zagovornikov, je kršilo določbo 16. člena ZKP in 22. člen Ustave RS, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje zagotovi kontradiktornost postopka ob upoštevanju zgornjih stališč pritožbenega sodišča, nato pa naj ponovno odloči. Glede na sprejeto odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo nadaljnjih pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona, torej kršitvijo določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa kriterije za odločanje o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist. Je pa v zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožniki uveljavljajo z utemeljitvijo, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker se sodišče prve stopnje v sklepu ni opredelilo do številnih (zagovorniki ne pojasnijo, katerih) okoliščin na strani obsojenca v zvezi s predlogom za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna in ki po oceni pritožnikov kažejo, da je obsojenec osebnostno urejen in mu je mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, presodilo, da ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Razlogi pritožbe so nenazadnje tudi v nasprotju sami s seboj, saj zagovorniki zatrjujejo, da izpodbijani sklep v zvezi s predlogom za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna nima razlogov, hkrati pa povsem konkretne razloge sklepa o tem predlogu v pritožbi povzemajo. Po presoji pritožbenega sodišča pritožniki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker se s presojo sodišča prve stopnje ne strinjajo in ponujajo svojo drugačno oceno dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na obsojenčevo zaposlitev, osebnostno urejenost ter se sklicujejo na mnenje centra za socialno delo.

Zaradi ugotovljene kršitve načela kontradiktornosti v postopku izvršitve kazni zapora na alternativen način je pritožbeno sodišče kot že pojasnjeno zgoraj, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.