VSL sodba I Cpg 1265/2013

I. Pritožbi tožeče stranke zoper točki III.b in IV.b izreka sodbe sodišča prve stopnje ter pritožbi tožene stranke zoper točko III.a izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi ter se točki III.a in IV.a izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenita tako, da:

- je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki iz naslova nadomestila še znesek 38,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21,06 EUR od 30. 5. 2012 dalje in od zneska 17,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2013 do plačila,

- je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki iz naslova civilne kazni še znesek 71,40 EUR z zakonskimi zamudnimi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke zoper točke II., V. in VI. izreka in pritožba tožene stranke zoper točki I. in VI. izreka se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v teh delih potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (točka II. izreka),

- ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od dneva prejema sodbe plačati nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 422,56 EUR z zakonskimi zamudnimi od zneska 247,71 EUR od 30. 5. 2012 do plačila in od zneska 174,85 EUR od 24. 4. 2013 do plačila (točka III.a izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 550,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5 dalje in za plačilo zneska 435,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2013 dalje (točka III.b izreka),

- ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe plačati civilno kazen v znesku 389,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni, do plačila (točka IV.a izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni v znesku 1.018,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (točka IV.b izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine v znesku 86,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2012 dalje (točka V. izreka).

Prav tako je sodišče sklenilo, da se sprememba tožbe dopusti (točka I. izreka), in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od dneva prejema sodbe povrniti stroške postopka v višini 31,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (točka VI. izreka).

2Zoper točke II., III.b, IV.b, V. in VI. izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, medtem ko se je tožena stranka prav tako pritožila zoper točke I., III.a, IV.a in VI. izreka sodbe iz iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanih točkah izreka spremeni in odloči tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka je sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka je pravočasno dogovorila na pritožbo tožeče stranke in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Tudi tožeča stranka je pravočasno dogovorila na pritožbo tožene stranke in sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sprememba tožbe

5Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je slednje dopustilo spremembo tožbe. Tožena stranka svoje pritožbe v tem delu ni obrazložila, sodišče druge stopnje pa je v okviru uradnega preizkusa tega dela odločbe sodišča ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Dolžnost mesečnega poročanja

6Tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji v bodoče, do sklenitve pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, tožeča stranka pa se je zoper ta del sodbe (točka II. izreka) pritožila.

7Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v četrtem odstavku 159. člena uporabnikom del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Vendar pa določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, pa sodišče, razen v primerih drugega in tretjega odstavka 311. člena ZPP, ne sme meritorno obravnavati.

8Odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za mesečno poročanje je glede na navedeno torej pravilna.

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

9Sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo nadomestila, v preostalem delu pa je zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo (točka III. izreka). Zoper zavrnilni del sodbe se je v tem delu (točka III.b izreka izpodbijane sodbe) pritožila tožeča stranka, medtem ko se je tožena stranka pritožila zoper del sodbe, s katerim je bilo zahtevku ugodeno (točka III.a izreka izpodbijane sodbe).

10Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti v H. A. in sicer v restavraciji izmere 120 m2, recepciji in 25 sobah. Tožena stranka je navedeno ugotovitev sodišča izpodbijala z obrazložitvijo, da je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da predvajanje glasbe preko radijskih oziroma TV sprejemnikov predstavlja javno priobčitev fonogramov. Pritožbeni razlog tožene stranke v tem delu ni utemeljen.

11Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v navedenih prostorih H. A. javno priobčevala fonograme. S strani tožeče stranke zatrjevanemu dejstvu, da je tožena stranka predvajala radio v recepciji in restavraciji oziroma gostinskem lokalu, slednja nikoli ni nasprotovala. Fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo. Posnetek pomeni fiksiranje zvokov ali njihovih nadomestkov na nosilec, s katerega se ti lahko zaznajo, reproducirajo ali priobčujejo s pomočjo naprave (2. in 3. odstavek 128. člena ZASP). Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (1. odstavek 130. člena ZASP). Glede na navedene določbe ZASP namreč obveznost plačila nadomestila nastane tudi v primeru, če se posnetek uporabi za sekundarno radiodifuzno oddajanje in ne zgolj v primeru, če se glasba predvaja npr. preko CD in DVD. Pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen ZASP) je namreč ena izmed materialnih avtorskih pravic. Predvajanje radia v recepciji in restavraciji H.A. torej predstavlja javno priobčevanje fonogramov, isto pa velja tudi za 25 hotelskih sob.

12Nepravilno je stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je ona sama, oziroma da so njeni gostje uporabljali TV sprejemnike v zvezi z uporabo fonogramov. Tožena stranka je namreč s tem, ko je v hotelskih sobah namestila TV sprejemnike postala uporabnik v smislu 130. člena ZASP. TV sprejemnik je namreč naprava, preko katere je možno predvajati oziroma priobčevati fonograme. Pri tem tudi tožena stranka sama ni zatrjevala, da predvajanje fonogramov preko TV sprejemnikov, ki jih ima nameščene v sobah, ni možno. Njene trditve, kaj se običajno predvaja preko TV sprejemnika (l. št. 31, 7. točka pripravljalne vloge z dne 26. 10. 2012), ne pomenijo zanikanje s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da je predvajala fonograme v sobi (l. št. 3, 5). Prav tako za predvajanje fonogramov ne gre zgolj v primeru predvajanja posnetih fonogramov. Za javno priobčevanje fonogramov, kot je sodišče obrazložilo že zgoraj, gre namreč tudi v primeru sekundarne uporabe fonogramov. Zato zatrjevanje tožene stranke, da TV sprejemnik ni aparatura, preko katere bi bilo možno predvajati posnete fonograme (l. št. 41, prvi narok za glavno obravnavo dne 6. 5. 2013), prav tako ne predstavlja zanikanje dejstva, da so se fonogrami predvajali. Pri tem so gostje hotela javnost, saj gre za nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, pri čemer tudi gre za dovolj veliko število oseb, da se jih lahko šteje kot javnost (1).

13Glede na navedeno je za toženo stranko nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov tudi za hotelske sobe (130. člen ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju višine nadomestila za uporabo fonogramov uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (v nadaljevanju Sporazum 2006) (2).

14Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa 2005). V 2. odstavku 1. člena Tarife 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te tarife. Obrtna zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) in tožeča stranka so leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“. Sporazum 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) ter velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru s tem sporazumom določene dejavnosti (prvi odstavek 5. člena splošnega dela Sporazuma 2006). Hoteli oziroma dejavnost hotelov namreč v skladu s 5. členom Sporazuma 2006 spada med dejavnosti, za katerega pride v poštev uporaba Sporazuma 2006. To je določala tako Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Ur. l. RS, št. 2/2002), določa pa tudi od 20. 2. 2008 dalje veljavna Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti (Ur. l. RS, št. 17-559/2008). Dejavnost hotelov po obeh navedenih uredbah nosi oznako 55.1, 55.10 in 55.100.

15Ni pravilno pritožbeno materialnopravno stališče tožeče stranke, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti Tarifa 2005. V določilu 4. člena Sporazuma 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu Sporazuma 2006 še ne pomeni, da se tarifni del Sporazuma 2006 za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila, ne sme uporabiti. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko četrtega odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem, oziroma glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

16Odločitev sodišča prve stopnje o odmeri nadomestila v skladu s Sporazumom 2006 je tako pravilna in je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

17V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v delu, zoper katerega se je pritožila tudi tožeča stranka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče ugotovilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje, to je, da se fonogrami javno predvajajo tudi v recepciji, ni pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila za recepcijo, ker tega Sporazum 2006 ne predvideva (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V konkretnem primeru je potrebno uporabiti točko IV. tarifnega dela Sporazuma 2006 in za recepcijo odmeriti nadomestilo v višini 2,50 EUR oziroma v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP v višini vtoževanih 2,38 EUR na mesec. Ta del tarife se namreč uporablja za delavnico oziroma podobno obratovalnico, ki je odprta za javnost oziroma stranke. Pod to definicijo je mogoče uvrstiti tudi recepcijo tožene stranke. Glede na to je potrebno za recepcijo, odmeriti nadomestilo v višini 2,38 EUR na mesec. Tožena stranka je zato za predvajanje fonogramov v recepciji za vtoževano obdobje od decembra 2010 do maja 2013 dolžna plačati nadomestilo v skupnem znesku 71,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi glede nadomestila v znesku 40,46 EUR, katerega plačilo je tožeča stranka zahtevala že s tožbo, od vložitve tožbe, to je od 30. 5. 2012 dalje, in glede nadomestila v znesku 30,94 EUR, katerega plačilo je tožeča stranka zahtevala šele na podlagi spremenjene tožbe, od spremembe tožbe, to je od 24. 4. 2013, dalje. Sodišče je zato izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo tudi nadomestilo za recepcijo v znesku 71,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40,46 EUR od 30. 5. 2012 do plačila in od zneska 30,94 EUR od 24. 4. 2013 do plačila.

18V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe glede plačila nadomestila, zoper katerega se je pritožila tudi tožena stranka, je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila davka na dodano vrednost (DDV) od prisojenega nadomestila. V skladu s 13. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost se namreč DDV od odškodnin ne plačuje, pri čemer prav tako v obravnavanem primeru ne gre za plačilo dobave blaga ali oprave storitev, ki bi v skladu s 3. členom Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) bilo predmet obdavčitve. Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijano sodbo tožeči stranki prisodilo tudi DDV od nadomestila za javno priobčitev fonogramov, materialnega prava ni uporabilo pravilno (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), zaradi česar je v skladu s 5. alinejo 358. členom in v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo nadomestilo brez DDV.

19Tožeča stranka je tako upravičena do plačila nadomestila v skupnem znesku 460,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 268,77 EUR od 30. 5. 2012 do plačila in od zneska 192,10 EUR od 24. 4. 2013 do plačila. Glede na že prisojen znesek glavnice iz naslova nadomestila v znesku 422,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 247,71 EUR od 30. 5. 2012 dalje in od zneska 174,85 EUR od 24. 4. 2013 dalje, pa je tožeča stranka upravičena še do plačila zneska 38,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21,06 EUR od 30. 5. 2012 do plačila in od zneska 17,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2013 do plačila. Zahtevek tožeče stranke pa je neutemeljen glede plačila zneska 946,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 528,98 EUR od 30. 5. 2012 dalje in od zneska 417,94 EUR od 24. 4. 2013 dalje.

20Tako pritožba tožeče stranke, kakor tudi tožene stranke, sta v tem delu delno utemeljeni, čeprav končni izid pravde v tem delu kaže zgolj na uspeh tožeče stranke, saj se je nadomestilo povišalo iz 422,56 EUR na 460,87 EUR. Vendar v kolikor pritožbe ne bi vložila tudi tožena stranka, bi bil uspeh tožeče stranke še večji, saj sodišče glede obveznosti plačila DDV ne bi smelo spremeniti sodbe v škodo tožeče stranke, ker bi se pač pritožila samo ona (359. člen ZPP).

Civilna kazen

21Obe pravdni stranki sta se pritožili tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o civilni kazni (točka IV. izreka sodbe). Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je iz razloga, ker je kot podlago nepravilno uporabilo Sporazum 2006, tudi odmera civilne kazni nepravilna (9. točka pritožbe tožeče stranke). Tožena stranka je odločitev o civilni kazni izpodbijala iz razloga, ker pravic ni kršila namenoma ali iz hude malomarnosti, in ker je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pavšalna (drugi odstavek 3. strani pritožbe tožene stranke).

22Tretji odstavek 168. člena ZASP ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računska osnova za izračunavanje civilne kazni nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pride le, kot že na podlagi drugega odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti.

23Zakonodajalec je predpisal oziroma predvidel možnost izrekanja civilne kazni v razponu, in tako sodišču omogočil tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera (tako tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Ljubljana 1997, stran 389).

24Obrazložitev sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja, na podlagi katerega je določilo civilno kazen, je resda skopa (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa v tem primeru gre za takšno pomanjkljivost, ki jo je sodišče druge stopnje lahko odpravilo (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). V obravnavanem primeru je namreč tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka o svojih obveznostih z opominom bila obveščena, saj je tožeča stranka v dokaz teh svojih trditev (l. št. 3, predzadnji odstavek, in l. št. 41, tretji odstavek zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 6. 5. 2013) predložila dopis tožene stranke z dne 12. 1. 2011 (priloga A7), iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala k poravnavi nadomestila. V skladu z drugim odstavkom 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). V obravnavanem primeru nedvomno gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti oziroma obveznosti, ki je v zvezi s poslovno dejavnostjo tožene stranke, zaradi česar bi slednja morala ravnati bolj skrbno, še posebno po tem, ko je tožena stranka o svoji obveznosti še pred začetkom pravde bila obveščena. Tudi v kolikor je torej višina nadomestila bila sporna, bi tožena stranka lahko plačala vsaj nesporen del. Glede na navedeno je torej toženi stranki mogoče očitati hudo malomarnost. Civilna kazen v višini 100 % nadomestila, do katerega je upravičena tožeča stranka, je torej glede na navedeno primerna, vendar pa je sodišče druge stopnje glede na dejstvo, da je spremenilo izpodbijano sodbo glede višine nadomestila, ki ga je dolžna plačati tožena stranka, moralo ustrezno spremeniti tudi odločitev o višini civilne kazni, ki jo je dolžna plačati slednja.

25Tako je sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka IV. izreka) spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki civilno kazen v znesku 460,87 EUR, kar pomeni, da ji glede na že prisojen znesek 389,47 EUR pripada še razlika v znesku 71,40 EUR z zakonskimi zamudnimi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila, tožbeni zahtevek pa je v tem delu neutemeljen glede plačila civilne kazni v znesku 946,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Stroški terenske kontrole

26Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine, to je stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je odločitev sodišče prve stopnje materialnopravno pravilna. ZASP v prvem odstavku 153. člena namreč določa, da mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije. Ena izmed obveznosti tožeče stranke kot kolektivne organizacije je, da nadzoruje uporabo del iz repertoarja (5. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tovrstno obveznost pa lahko tožeča stranka izpolni bodisi sama, bodisi lahko to s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. V konkretnem primeru je tožeča stranka ta nadzor zaupala drugi gospodarski družbi, s čimer je tudi privolila v nastanek stroškov, oziroma v to, da bo te storitve drugi družbi morala tudi plačati.

Odločitev o stroških postopka

27Tožeča stranka je s pritožbo uspela v dobrih 5 %, natančneje v 5,25 % (sprememba v prisojeni glavnici glede na prvostopenjsko sodbo 109,71 EUR, pri čemer je bila vrednost izpodbijanega zahtevka 2.090,43 EUR), zaradi česar niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka na drugi strani, kar zadeva končni izid pravde, s pritožbo sploh ni uspela. Zato kljub delni spremembi sodbe, sodišče glede na majhno razliko v dosojeni glavnici ni ponovno odločalo o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na navedeno pa vsaka stranka tudi sama nosi svoje pritožbene stroške.

28Glede na navedeno je sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi tožeče stranke zoper točko III.b in IV.b izreka in pritožbi tožene stranke zoper točko III.a delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delih, ki se nanašata na obveznost plačila nadomestila (točka III.a izreka izpodbijane sodbe) in civilne kazni (točka IV.a izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu pa je sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-----------------

(1) Tako tudi Sodišče EU v zadevi Phonographic Performance (Ireland) Limited (PPL) proti Irski, C-162/10, 15. marec 2012.

(2) Ur. l. RS, št. 107/2006.