VSL sodba I Cpg 772/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe pravdnih strank o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina, z dnem pravnomočnosti sodbe in zahtevek za plačilo 12.000,00 EUR mesečno za obdobje od vložitve tožbe do pravnomočnosti, kolikor znaša razlika med ceno za zakup prenosne zmogljivosti prenosnega omrežja po pogodbi o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina in dejansko dobavljeno količino zemeljskega plina ter za naložitev pravdnih stroškov tožnice (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih strokov toženke v višini 2.361,00 EUR (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 42/2014 z dne 8. 1. 2014 se je nad tožnico začel stečajni postopek. S tem je po samem zakonu prišlo do prekinitve postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je do prekinitve postopka prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, oziroma so potekli roki zanje, je pritožbeno sodišče, ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP, po seji senata izdalo odločbo.

6V obravnavanem primeru je tožnica zahtevala razvezo pogodbe po 112. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), sklicujoč se na okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti v takšni meri, da pogodba ne ustreza pričakovanjem pravdnih strank. Meni, da spremenjeno okoliščino predstavlja gospodarska kriza, zaradi katere je prišlo do manjšega obsega proizvodnje in posledično do upada porabe zemeljskega plina, ki se je zmanjšala iz 4.604.328 Sm3/dan v letu 2007 na 2.772.751 Sm3/dan v letu 2009.

7Nesporno je bilo, da: 1. sta pravdni stranki sklenili pogodbo o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina, s katero je tožnica zakupila prenosno zmogljivost 36.000 Sm3/dan za obdobje od 1. 4. 2009 do 1. 1. 2018, 2. je tožnica sklenila dolgoročno kupoprodajno pogodbo za zemeljski plin z dobaviteljem G. za prevzem 36.000 Sm3 zemeljskega plina na dan za obdobje od leta 2008 do 2017 ter aneks k pogodbi, s katerim je zmanjšala dnevni odjem zemeljskega plina na 25.000 Sm3/dan, 3. je tožnica predlagala spremembo pogodbe toženki, ki nanjo ni pristala. Tožnica je zato zahtevala razvezo pogodbe, vtoževala pa je tudi razliko med preveč zaračunano ceno za zakup prenosne zmogljivosti in ceno za dejansko dobavljeno količino iz naslova neupravičene obogatitve, kar znaša 12.000,00 EUR mesečno. Sporno je bilo, ali lahko tožnica zahteva razvezo zaradi gospodarske krize kot spremenjene okoliščine.

8Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe tožnice in pojasnilo, da se slednja sklicuje na svetovno gospodarsko krizo, zaradi katere se je zmanjšal obseg proizvodnje. Pritožbeni očitek protispisnosti torej ni utemeljen, saj prvostopenjsko sodišče kot spremenjeno okoliščino ni štelo izgube v poslovanju, temveč je v obrazložitvi zgolj dodatno pojasnilo, da tudi izguba v poslovanju ne predstavlja spremenjene okoliščine v smislu prvega odstavka 112. člena OZ.

9Po drugem odstavku 112. člena OZ se prizadeta stranka ne more sklicevati na spremenjene okoliščine in ne more zahtevati razveze pogodbe, če bi morala ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognila oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Tožnica je navajala, da ni mogla predvidevati posledic gospodarske krize, ki je povzročila upad proizvodnje in porabe plina, saj je do znatnega padca porabe plina prišlo šele aprila 2009, pogodba pa je bila sklenjena že 9. 3. 2009.

10Pritožbeno sodišče ocenjuje, da nižji obseg proizvodnje zaradi gospodarske krize in posledično manjša poraba zemeljskega plina v obravnavanem primeru ne predstavlja okoliščine, ki je pravdna stranka ni mogla pričakovati oziroma upoštevati ob sklenitvi pogodbe dne 9. 3. 2009. Splošno znano dejstvo je, da je kriza nastopila sredi leta 2008. Da se je gospodarske krize tožnica zavedala že pred podpisom sporne pogodbe izhaja tudi iz njenega dopisa toženki z dne 1. 4. 2010, kjer navaja, da se je zmanjševala letna poraba zemeljskega plina zaradi velike recesije tekstilne industrije, ki je nastopila že leta 2007, se podaljšala v letu 2008 in kumulirala v letu 2009 (priloga B6). Toženka je torej že leta 2007, še pred sklenitvijo sporne pogodbe marca 2009, vedela za hudo krizo tekstilna industrije. V celoti gre torej pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica kot dober gospodarstvenik morala prilagoditi količino zakupljene prenosne zmogljivosti posledicam gospodarske krize ali skleniti pogodbo za krajše časovno obdobje. Nenazadnje je tudi iz predloženih listin tožnice razviden upad porabe zemeljskega plina od leta 2007 naprej, na kar bi morala biti tožnica pozorna pri sklepanju dolgoročnih pogodb. S trditvami, da je do znatnega padca porabe zemeljskega plina prišlo šele aprila 2009, medtem ko je šlo med letoma 2007 in 2008 zgolj za običajno letno odstopanje, pritožnica ne more vzbuditi dvoma v pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je učinkov gospodarske krize zavedala že pred podpisom pogodbe, kar nenazadnje potrjuje tudi omenjeni dopis toženki. Jasno je namreč, da se je tožnica mogla in morala zavedati zmanjšanja obsega proizvodnje že pred obsežnejšim padcem v porabi zemeljskega plina, saj je do upada prišlo šele v posledici manjšega prometa. Glede na to, da se je že leta 2007 zavedala gospodarske krize, bi morala tožnica na manjšo proizvodnjo in nižjo porabo zemeljskega plina kot pravna oseba, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, računati. Tožnica v obravnavanem primeru ni zadostila svoji dolžni skrbnosti dobrega strokovnjaka, v skladu s katerim bi morala računati z dejstvom, da so razmere na trgu po naravi stvari spremenljive ter da pogodba za določen čas njeni stranki praviloma zavezuje do izteka dogovorjenega obdobja veljavnosti. Odločitev, da je sklenila pogodbo o zakupu prenosnih zmogljivosti za daljše časovno obdobje, čeprav se je že zavedala gospodarske krize in postopnega padca porabe zemeljskega plina, tako predstavlja normalni poslovni riziko, ki ga je tožnica prevzela s sklenitvijo dolgoročne pogodbe.

11Dodati velja, da je uveljavljanje gospodarske krize kot spremenjene okoliščine lahko uspešno le v primeru, da je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, pri kateri bi morala tožnica razkriti in obrazložiti: 1. spremembo dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. kako se je doslej odzvala na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine nepričakovane, zunanje, 3. kako spremenjene okoliščine vplivajo na pogodbo in splošni položaj tožnice, 4. kako je ocenjevala tveganje, 5. kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti in kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sunt servanda.(1) Tožničina opredelitev „spremenjenih okoliščin“ pa je bila povsem splošna in pavšalna, brez vsebine, ki bi jo bilo mogoče v dokaznem postopku preizkusiti, saj je navajale le, da se je zaradi svetovne gospodarske krize zmanjšala njena proizvodnja in s tem poraba zemeljskega plina. Pri tem pa ni podala nobenih nobenih konkretnih podatkov o zatrjevanem zmanjšanjem obsegu proizvodnje (ni zatrjevala kdaj je prišlo do upada proizvodnje, ni podala nobenih številk o obsegu proizvodnje pred in po nastopu krize oziroma o zmanjšanju prometa, niti ni pojasnila za koliko se je zmanjšal njen prihodek zaradi krize) in prav ničesar o tem, kako je manjši obseg proizvodnje vplival na nižjo porabo zemeljskega plina. Toženka je v zvezi s tem povedala le, da je prišlo do znatnega padca porabe zemeljskega plina, vendar pa ni podala nobenih pravnorelevantnih dejstev o vplivu gospodarske krize na poslovanje tožnice in posledičen upad porabe plina. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnica, to je da je zaradi gospodarske krize prišlo do padca proizvodnje in zato do manjše porabe zemeljskega plina, so zgolj prazne floskule, katere bi v enaki meri in z isto težo lahko v recesijskih časih uveljavljal kdorkoli.

12Ker zmanjšanje proizvodnje (in posledično nižja poraba zemeljskega plina) zaradi gospodarske krize torej ni predstavljalo nepričakovanega dogodka v trenutku podpisa pogodbe dne 9. 3. 2009, za odločitev v tem sporu ni relevantno, ali je bila pogodba o dostopu do prenosnega omrežja zemeljskega plina, sklenjena med pravdnima strankama, v neposredni povezavi s kupoprodajno pogodbo za zemeljski plin, med tožnico in dobaviteljem G., d.o.o. Kljub temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča v 5. točki sodbe, da pogodbi glede dogovorjenih količin zemeljskega plina nista v neposredni povezavi, in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

13Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

------------------

(1) dr. Peter Grilc, Gospodarska/finančna kriza kot spremenjena okoliščina, Pravni letopis 2011 str. 33.