VSRS Sodba X Ips 103/2013

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 490-108/2010 z dne 28. 9. 2011, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), odpravila 1. in 2. točko izreka odločbe Republike Slovenije, Upravne enote Kočevje (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. 32101-227/93 z dne 22. 9. 2010, ter zahtevo, ki sta jo vložila tožnika (v nadaljevanju revidenta) za vrnitev v 1. in 2. točki izreka prvostopenjske odločbe navedenih podržavljenih nepremičnin, vse k.o. ..., zavrnila. Prvostopenjski organ je z izpodbijanima 1. in 2. točko izreka svoje odločbe določil denacionalizacijskima upravičencema za nepremičnine, ki so v navedenih točkah naštete, odškodnino v višini 170.496,81 DEM v obliki obveznic SOD.

2Sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom tožene stranke in ugotavlja, da sta oba revidenta (premoženje je bilo podržavljeno njunima pokojnima staršema: očetu A. A. in materi B. B., ki pa nista upravičenca, ker po 9. 5. 1945 nista pridobila jugoslovanskega državljanstva) izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine na podlagi določb Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju Finančna in izravnalna pogodba, skrajšano FIP) in na njeni podlagi sprejetih predpisov. Zato nista upravičenca do denacionalizacije po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3Revidenta vlagata zoper prvostopenjsko sodbo revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta na 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da FIP ne pokriva zahtevkov, ki jih uveljavljata v denacionalizaciji, torej njun zahtevek ne more biti zavrnjen na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Sklicujeta se na avstrijske Zakon o vojnih in pregnanskih škodah, Zakon o prijavi škode ter Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in potrdi odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 22. 9. 2010.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije zaradi njene neutemeljenosti.

5Prizadeta stranka SOD v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje kot nedovoljene oziroma zavrnitev kot neutemeljene.

6Revizija ni utemeljena.

7Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 170.496,81 DEM in tako presega znesek 20.000 EUR iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je revizija dovoljena že iz navedenega razloga, se Vrhovno sodišče do drugih razlogov za dovoljenost revizije niti ne opredeljuje.

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9Revidenti menijo, da stališče prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da sta prejšnja lastnika podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za (v nekdanji Jugoslaviji) podržavljeno premoženje od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje, nima pravne podlage v določbah FIP. Posledično tudi drugi odstavek 10. člena ZDen za ta primer ne daje pravne podlage za zavrnitev njunega denacionalizacijskega zahtevka.

10Za odločitev v obravnavani zadevi je treba odgovoriti na več pravnih vprašanj:

- ali se na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen FIP (pri čemer pri sklenitvi te pogodbe nekdanja Jugoslavija ni sodelovala) šteje za akt, na podlagi katerega so imele določene osebe pravico dobiti ali zahtevati odškodnino od tuje države;

- če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen pomembno, škodo na katerih vrstah (kategorijah) premoženja je tuja država vzela za podlago za določitev odškodnine (v povezavi z vrstami premoženja, ki je bilo tem osebam podržavljeno), ter višina oziroma obseg odškodnine v primerjavi s podržavljenim premoženjem;

- ali je za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen relevanten premoženjski prag (cenzus), ki so ga za odmero odškodnine določali izvedbeni predpisi FIP (konkretno avstrijski Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, nemški uradni list BGB, 43/1962, Nr. 177, v nadaljevanju UVEG, v povezavi z avstrijskim Zakonom o prijavi škode).

11Vrhovno sodišče se strinja s pravnimi stališči, ki jih je v izpodbijani sodbi glede teh vprašanj sprejelo prvostopenjsko sodišče in jih s to sodbo deloma dopolnjuje.

12Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

13Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za upravičenca do denacionalizacije (predpisane v 9. do 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja po ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

14Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo tudi Ustavno sodišče RS (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

15Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

16Določba drugega odstavka 10. člena ZDen kot akte, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja, ali je določena oseba imela pravico pridobiti odškodnino od tuje države, predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je nekdanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane (npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj; z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov; s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji).

17Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni (tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji; Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska; Podsdamski sporazum). S temi pogodbami se je realiziralo načelo mednarodnega javnega prava, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

18Po presoji Vrhovnega sodišča so navedeni mednarodni akti zgolj generično in primeroma navedeni, zato ni pomembno, na podlagi katerega pravnega akta tuje države je bila oseba (da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena kot upravičenka do denacionalizacije) upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje. Ključen za presojo je prvi stavek navedene določbe, ki po presoji Vrhovnega sodišča v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen: „če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države“. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen pa je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da morajo to upoštevati po uradni dolžnosti.

19Po presoji Vrhovnega sodišča določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih nekdanja Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.

20To stališče izhaja že iz dosedanje upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen že upoštevalo avstrijski UVEG, ki je bil izvedbeni predpis FIP (glej paragraf 20 UVEG). To sodbo je Vrhovno sodišče (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je Vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen.

21Po presoji Vrhovnega sodišče je tako tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

22Zvezna republika Nemčija (ZRN) in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). ZRN se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeno zakonsko ureditev s strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v II. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP).

23Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG, ki ga je Vrhovno sodišče že upoštevalo kot relevanten pravni akt za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen (glej 20. točko obrazložitve te sodbe) in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVAG). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo).

24V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6-mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Kot to že pravilno navaja sodišče prve stopnje, je iz C točke Priloge 1 FIP razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

25Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pravna prednika revidentov spadata v skupino oseb iz Priloge 1 k FIP. Prejšnja lastnika (prednika revidentov) se od 28. 8. 1945 do svoje smrti nista štela za jugoslovanska državljana, že pred 4. 12. 1948 sta prebivala v tujini, avstrijsko državljanstvo sta pridobila 27. 12. 1949, enako tudi prvi revident. Vsi so bili osebe nemške narodnosti in so bili na seznamu oseb, ki so med drugo svetovno vojno prosile za preselitev iz province Ljubljana v Nemški Reich. Vse od preselitve iz Slovenije so živeli v Republiki Avstriji, tudi na dan 1. 1. 1960. Na dan 27. 11. 1961 pa so bili avstrijski državljani. Glede na to sta prejšnja lastnika tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjevala pogoje po določbah FIP za pridobitev odškodnine od tuje države.

26Tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno pravnima prednikoma revidentov, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP („z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo“) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP („pregnanske škode ali preseljenske škode so samo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni“). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

27Pravnima prednikoma revidentov je bilo premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetje odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ), ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno, določeno pa z odločbama Okrajne zaplembne komisije v Kočevju, št. 5091 in 5092 z dne 3. 9. 1945. Takšna opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, ti. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa.

28Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, spadalo v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina.

29V zvezi z odvzetim premoženjem in kategorijami (vrstami) premoženja, za katera je na podlagi FIP obstajala možnost izplačila odškodnine (ter višina te odškodnine v primerjavi z višino podržavljenega premoženja), je treba odgovoriti na vprašanje iz druge alineje 10. točke obrazložitve te sodbe.

30Odškodnina po ZDen je urejena zlasti v določbah 2. in 16. člena, po katerih se podržavljeno premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice (kadar vrnitev v posest ni mogoča) ali z vrnitvijo lastninskega deleža (v gospodarskih družbah). Primarno se torej premoženje vrača v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen), samo če to ni mogoče, se prizna odškodnina (drugi odstavek 2. člena ZDen). ZDen ne predvideva popolnega povračila škode v civilnopravnem smislu in tudi ne natančnega ugotavljanja višine vseh oblik škode in koristi ter njihove nadomestitve. Namen ZDen je bil, da se (deloma tudi pavšalno) popravijo krivice, nastale v prejšnjem političnem sistemu, ne pa, da se nadomešča (celotna) nastala škoda.

31Namen ZDen ni bil samo v popravi krivic osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno zlasti po II. svetovni vojni, temveč je bila denacionalizacija (oziromaje še) gospodarsko politični ukrep kot sestavni del splošne privatizacije takratne družbene lastnine – po svoji naravi je to poseben ekonomsko političen ukrep, katerega politični del je tudi v popravi krivic, ki jih je takratna država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po II. svetovni vojni. Denacionalizacije tako ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah, ki so morale med drugim upoštevati načelo, da se z denacionalizacijo ne povzročajo nove krivice in da sta obseg in višina odškodnin pogojena s splošnimi družbenoekonomskimi zmožnostmi države ter da se denacionalizacija v svojem restitucijskem delu izvede predvsem iz sredstev družbene lastnine in ne v breme davkoplačevalcev.

32O tem, da presoja pogoja iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ali je imel podržavljenec pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS Up-142/00, Up-7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS U 1846/99, II Up 35/99); za izločitev iz vračanja premoženja po drugem odstavku 10. člena ZDen zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države in ni pomembno, ali jo je dejansko dobil (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 428/2004).

33ZDen tudi ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po pravnih aktih tuje države. Obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev je zakonodajalec uzakonil z ZDen v polju proste presoje in pri tem ni ravnal ne arbitrarno ne v nasprotju z načeli socialne pravičnosti (sklepi Ustavnega sodišča Up-142/00, Up-7/01, Up-584/05). V že omenjeni zadevi Vrhovnega sodišča U 1846/96 je bilo tako na podlagi UVEG (in Zakona o prijavi škode) „podržavljencema“ (glede na podatke v sodbi) izplačana odškodnina, ki je predstavljala samo 3 % vrednosti „podržavljenega“ premoženja. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi presodilo, da tudi v takem primeru obstaja podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, in to kljub temu, da se je odškodnina (po UVEG) nanašala samo na premično premoženje, nacionalizirano pa je bilo tudi nepremično premoženje.

34Na podlagi (v 30., 31., 32. in 33. točki te obrazložitve) navedenega tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „podržavljenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „podržavljeno“ premoženje.

35Morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo o denacionalizacijskih zahtevah, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (podržavljenemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi po presoji Vrhovnega sodišča presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Po presoji revizijskega sodišča namreč upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih. To bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi lahko bilo zaradi časovne odmaknjenosti tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih v internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

36Plačilo „preostale škode“ v denacionalizacijskem postopku (ki je tuja odškodnina ni zajela po višini ali ker ni upoštevala vseh kategorij podržavljenega premoženja) bi pomenilo, da je treba vračati celotno nastalo škodo, kar ni bil namen ZDen (glej 31. 32. in 33. točko obrazložitve te sodbe) in kar bi tudi nasprotovalo dosedanji sodni praksi (npr. sklep Ustavnega sodišča Up-584/05, ki je delno citiran v 33. točki te obrazložitve).

37Po oceni Vrhovnega sodišča tudi premoženjski prag (48.000 ATS oziroma 72.000 ATS letnih prihodkov, kar je bilo določeno z izvedbenimi predpisi – UVEG in Zakon o prijavi škode), ki je osebam, ki so ga prekoračile, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP, ni odločilen za (ne)uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen.

38Krog upravičencev do odškodnine je v FIP (Priloga 1) natančno določen. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel. Upravičenec ne more zahtevati niti izplačila razlike med že prejeto odškodnino in odškodnino, kakršne bi bil potencialno deležen po ZDen, saj ta zakon ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (glej sklep Ustavnega sodišča Up-584/05).

39Glede na ta izhodišča, potrjena tudi z odločitvami Ustavnega sodišča, bi bila kakršnakoli razlikovanja med osebami, ki odškodnine od tuje države niso dobile (če sploh niso zaprosile zanjo, če so presegale dohodkovni cenzus, če so zamudile rok za prijavo škode itd.), po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS).

40Upoštevanje dohodkovnega cenzusa (v primerih, ki se nanašajo na FIP) pri uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen (torej v smislu, da osebe, ki so presegale ta cenzus in dejansko niso mogle uveljavljati pravice do odškodnine od tuje države za v Sloveniji podržavljeno premoženje, na podlagi navedene določbe ZDen niso izključene iz denacionalizacije) bi pomenilo nemogočo situacijo, saj bi bili premožnejši „podržavljenci“ (ki so cenzus presegali) upravičeni do denacionalizacije, drugi upravičenci po FIP pa ne. Zato je tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je glede na dosedanjo dosledno sodno prakso prav, da osebam, ki so sodile v krog upravičencev do odškodnine po FIP, vendar jim odškodnina zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa ni bila izplačana ali je niso niti zahtevali, ne prizna upravičenje do denacionalizacije.

41Materialno pravo je bilo v obravnavanem primeru zato po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno.

42Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.