VSL sodba II Cp 9/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka sodbe spremeni tako, da se glasi:

„Tožnik J. V., roj. ..., je dolžan povrniti toženi stranki D. V. pravdne stroške v znesku 329,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvo sodišče je zavrnilo prvi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 13.742,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 do plačila in mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da sta toženca D. V. in J. V., roj. ..., solidarno dolžna plačati tožniku 5.959,49 EUR v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek po drugem tožbenem zahtevku pa je prvo sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je še naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 40,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Izpodbija ugodilni del odločitve v II. točki izreka ter odločitev o stroških postopka. Navaja, da bi moralo prvo sodišče tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka zavreči zaradi že pravnomočno razsojene stvari. Tožeča stranka je uveljavljala isti tožbeni zahtevek proti različnima pravdnima strankama. Podana je situacija iz 192. člena ZPP. O tožbenem zahtevku zoper eventualno toženo stranko lahko prvo sodišče odloči šele v primeru, če je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Prvo sodišče je zato odločalo preuranjeno, saj odločitev o prvem zahtevku še ni postala pravnomočna. Zato je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Ne strinja se s stališčem prvega sodišča, da ugovor res iudicata ni utemeljen. V zadevi P 245/2008 gre za pravnomočno razsojeno stvar. Nova tožba je dopustna le, če se opre na drug tožbeni temelj. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerem temelji tožbeni zahtevek, so z njo zajeta vsa dejstva, ki so sestavni del tega sklepa, čeprav v predhodnem postopku niso bila navedena. Dejstva o posojilni pogodbi bi morala tožeča stranka navesti že v prvi pravdi. Če je bila tožba nesklepčna zaradi odsotnosti navedb to še ne pomeni, da ni bilo razsojeno o tem tožbenem zahtevku. V tem postopku je tožeča stranka želela zgolj dopolniti navedbe, ki so bile podane v zadevi P 245/2008. Navedbe tožeče stranke v konkretnem primeru so se nanašale na historični dogodek, o katerem je sodišče že odločilo v zadevi P 245/2008. Pri pretresanju ugovora res iudicata je potrebno upoštevati sodbo kot celoto, torej poleg izreka samega tudi dejansko stanje in pravno podlago. Ugovor aktivne legitimacije je prvo sodišče napačno presodilo, saj je terjatev iz naslova posojilne pogodbe skupno premoženje tožnika in njegove žene, zato bi bila tožba vložena pravilno le v primeru, če bi kot tožeča stranka nastopala oba. Tožeča stranka ni podala trditev v zvezi z 52. in 53. členom ZZZDR. Ker je toženka plačala del posojila v znesku 7.782,51 EUR iz svojega posebnega premoženja bi morala razliko plačati druga tožena stranka iz svojega posebnega premoženja. Prvo sodišče je napačno odločilo tudi o separatnih stroških.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Prvo sodišče je sicer odločilo o tožbenem zahtevku proti tožencema kot solidarnima zavezancema in o tožbenem zahtevku proti toženki istočasno, kar ni bilo v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZPP, vendar pa toženka ne pojasni, kako bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Očitek o bistveni kršitvi določb postopka zato ni utemeljen.

6Pravilno je stališče prvega sodišča, da v zadevi P 245/2008 ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu, v njih pa je zajet tudi odgovor na obširno pritožbeno kritiko tega stališča. Bistveno je, da je bil podrejeni tožbeni zahtevek v zadevi P 245/2008 zavrnjen zaradi nesklepčnosti (tožeča stranka ni podala nobene trditvene podlage o njem), zato ne more iti za pravnomočno razsojeno stvar v razmerju med zadevo P 245/2008 in to pravdo (v kateri je tožnik uveljavljal sklepčen tožbeni zahtevek). Zato je napačno tudi stališče toženke, da bi prvo sodišče moralo glede primarnega oziroma prvega tožbenega zahtevka zavreči tožbo. Sklep VIII Ips 95/2005 ni aktualen za to pravdo, saj primerjava dejanskih stanj v zadevi P 245/2008 in v tej zadevi sploh ni mogoča zaradi odsotnosti trditvene podlage podrejenega tožbenega zahtevka v zadevi P 245/2008.

7Toženkin ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije ni bil utemeljen. Tožbeni zahtevek temelji na posojilni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko kot posojilodajalcem in toženko kot posojilojemalko. Gre za pravno poslovno razmerje med pravdnima strankama, ki ustvarja pravice in obveznosti zanju kot stranki tega obligacijskega razmerja. Toženka je dolžna vrniti posojilo tožniku na podlagi sklenjene posojilne pogodbe med njima. Ali so posojena denarna sredstva predstavljala skupno premoženje tožnika in njegove žene ali ne, ni pomembno za to pravdo (glede vprašanja tožnikove aktivne legitimacije).

8Iz katerega premoženja je toženka vrnila del posojila v znesku 7.782,51 EUR (ali iz svojega posebnega premoženja ali iz skupnega premoženja tožencev) je prav tako nepomembno za to zadevo. Prvo sodišče je ugotovilo, da je posojilo po navedeni posojilni pogodbi skupen dolg tožencev kot bivših zakoncev, ker je bila obveznost prevzeta v zvezi z njunim skupnim premoženjem, zato sta toženca solidarno dolžna vrniti preostali del posojila (drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

9Toženka utemeljeno graja odločitev prvega sodišča o nepriznanju separatnih stroškov. Tožnik je z vložitvijo pripravljalne vloge na naroku 16. 4. 2013 povzročil njegovo preložitev in s tem podaljšanje postopka, saj je bil narok preložen zaradi toženkinega odgovora na prejeto pripravljalno vlogo, ki bi jo tožnik lahko vložil toliko prej pred narokom, da bi se z njo lahko že prej seznanila tudi toženka in nanjo odgovorila, zaradi česar do preložitve naroka ne bi prišlo. Namen ZOdvT je tudi v spodbujanju strank in pooblaščencev, da se postopek izvede čim hitreje. Vložitev pripravljalne vloge šele na naroku predstavlja razlog za uporabo 156. člena ZPP. Čeprav je ZOdvT določil nagrado le za en narok, pa je glede na namen ZOdvT in 156. člen ZPP treba priznati toženki stroške preloženega naroka. Ker ZOdvT nima ustrezne določbe o nagradi za narok, ki je bil preložen po krivdi stranke, je situacija primerljiva z nagrado za narok po tar. št. 3103. Ta znaša v obravnavanem primeru 183,50 EUR, ob upoštevanju DDV ter potnih stroškov toženke (82,18 EUR) in njenega pooblaščenca (52,76 EUR) pa znašajo toženkini separatni stroški 370,42 EUR. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le potrebne stroške (155. člen ZPP). Po pobotu je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 329,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo stroškovni del sodbe prvega sodišča, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo v izpodbijanem ter nespremenjenem delu, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (358. člen in 353. člen ZPP).

11Toženka ni uspela s pritožbo v glavni stvari, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).