VSL sodba II Cp 2139/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno, da so pravdne stranke stanovalci iste večstanovanjske stavbe. Tožnika sta trdila, da sta toženca podala pravnoposlovno izjavo, s katero sta dovolila montažo dveh zunanjih enot klima naprave. Zahtevala sta, naj sodišče ugotovi obstoj te pravnoposlovne izjave. Podredno sta uveljavljala plačilo denarne odškodnine zaradi protipravnega ravnanja tožencev (protipravnost naj bi bila v zanikanju podanega soglasja).

2Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni zahtevek zavrnilo.

3Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1). Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in ugodi njenemu primarnemu zahtevku. Če ne, naj zadevo vsaj razveljavi. Ko pritožnika sodišču očitata, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede podanega soglasja, trdita, da se sodišče ni opredelilo do izjav in navedb tožnikov. Opozarjata na, kot rečeta, logično dejstvo, da sta toženca pred sodiščem zanikala, da bi dala ustno soglasje. Trdita, da sta si premislila, kar materialnopravno označujeta tudi kot prevaro. Sodišču očitata, da ni dokazno ocenjevalo nobenega dokumenta, predvsem zapisa zbora lastnikov z dne 23. maj 2012. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnikoma ne verjame, ko pa njune navedbe in izpovedbe potrjujejo listinski dokazi. V zvezi s procesnimi kršitvami sodišču očitata nasprotje med listinami v spisu. Posledično uveljavljata tudi pritožbeni razlog nasprotja med odločilnimi dejstvi. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava se sklicujeta na temeljne določbe OZ(2).

4Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnika v pritožbi razmeroma nekompleksno dejansko stanje prepletata z nizom procesnih očitkov; svobodno, neformalno in življenjsko običajno ravnanje ljudi pa izrazito prisilno vpenjata v kontekst pravnoposlovnega ravnanja ter s tem v pozitivnopravni okvir obligacijskega prava s poudarkom na nekaterih temeljnih načelih obligacijskega prava. Pri tem tožnika spregledata bistveno temeljno načelo – prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ). V skladu s tem načelom, na katerem sloni civilno-pravno urejanje razmerij, načelno nikogar ni mogoče siliti, naj vstopi v civilno-pravno zavezujoče razmerje.

7Zakaj v obravnavani zadevi pravzaprav gre? Uvodoma je treba poudariti, da sta tožnika tista, ki sta to sodno zadevo zasnovala kot pravdni postopek s tožbo, ki temelji na čisti (skrajni) pravnoposlovni podlagi. Ob tako izrecnih trditvah jima takšnega sodnega varstva sodišče seveda ne sme odreči. A to hkrati nujno pomeni, da se mora sodišče zamejiti na tako zasnovan okvir sodnega varstva. Iz tega razloga ne pride v poštev pretresanje tega življenjskega primera v luči pravil, ki urejajo razmerja med solastniki ali etažnimi lastniki. V tem primeru ne gre namreč le za dve različni pravni podlagi, marveč za dve različni, ločeni obliki sodnega varstva. Čim je tako, je zadeva zelo preprosta. Tožnika trdita, da je bilo med strankama sklenjeno pravnoposlovno razmerje, katerega edina vsebina je, da sta se toženca zavezala za rovaš svoje stvarne pravice nekaj trpeti.

8Ali je to res ali ne, je dejansko vprašanje. To dejansko vprašanje je sodišče v dokaznem postopku tudi razrešilo. Pri tem ni zagrešilo nobene izmed procesnih kršitev, ki jih razmeroma splošno očitata pritožnika. Iz nobene listine v spisu ne izhaja, da bi toženca podala soglasje, temveč izhaja zgolj to, da je bilo to vprašanje predmet pogovora.

9Z očitkom o protispisnosti pritožnika v resnici ne utemeljujeta obstoja procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, marveč po svoji vsebini napadata dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ne trdita namreč, da bi sodišče vsebino kakšne listine ali zapisnika povzelo napačno, marveč trdita, da so med zapisniki o izpovedbah in listinami podana nasprotja. Razrešitev takšnih nasprotij je predmet dokazne ocene.

10Zelo podobno velja glede sicer nejasno zasnovanega očitka o obstoju bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter očitka o tem, da se sodišče ni opredelilo do njune izjave.

11Z vsemi temi procesnimi očitki se pritožnika namreč zoperstavljata bistvu dokazne ocene in osrednji dejanski ugotovitvi. To pa je, da sta tožnika res prosila toženca za soglasje (neformalno) ob priliki, ko so se srečali in da toženca sprva nista povsem natančno vedela, za kaj sploh gre. Zato sta si izgovorila čas, kar pomeni, da nista rekla ne da, ne ne. Gre za tipičen predpraven življenjski položaj, s katerim posameznik drugemu posamezniku morda sicer pušča odprto upanje, da bo do zavezujočega položaja v prihodnje prišlo, a je hkrati povsem jasno, da se to zaenkrat še ni zgodilo. Meja med nezavezujočim (svobodnim) življenjskim položajem na eni in med zavezujočim (pravno vzpostavljenim) položajem na drugi strani, pa je v civilnopravnih razmerjih skladno ravno z načelom iz 3. člena OZ. Ta posamezniku prepušča odločitev, ali bo v pravno zavezujoče civilno pravno razmerje vstopil ali ne.

12Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta si tožnika za takšen prehod iz svobodnega, pravno nezavezujočega položaja v pravno zavezujoč civilnopravni položaj prizadevala, da je bilo vprašanje tega prehoda nekaj časa odprto, a da se toženca zanj nazadnje nista odločila, je tudi za pritožbeno sodišče prepričljiva.

13Sodišče prve stopnje je takšne dejanske ugotovitve tudi razumno obrazložilo. Čim je tako, da civilnopravno razmerje ni bilo vzpostavljeno, je v zvezi s primarnim zahtevkom odveč sleherno razpravljanje o kršitvi temeljnih načel v neobstoječem civilnopravnem razmerju. Golo svobodno ravnanje tožencev, svobodno namreč v tem smislu, da ne prestopita ločnice med nezavezujočim položajem na eni in zavezujočim položajem na drugi strani, pa ob okoliščini, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja nikakršno fraudulozno pravdolozno ravnanje tožencev, že samo po sebi zavrača tezo o njunem protipravnem (nedopustnem) ravnanju, ki bi lahko utemeljevalo vsaj podredni zahtevek.

14Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča tako o primarnem kot o podrednem zahtevku pravilna. Pritožba ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V takšnem položaju je pritožbeno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

--------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS; št. 83/2001).