VSL Sodba V Cpg 1121/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani točki V izreka delno spremeni tako, da se ugodi še tožbenemu zahtevku, da se toženki prepove tudi skladiščenje, ponujanje na trgu, oglaševanje in prodaja mobilnih telefonov, označenih z znakoma IPHONE ali .

II. Pritožba tožene stranke zoper točke I., II., III., IV. in VI. prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 540,59 € v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je trdila, da je imetnica dveh znamk EU št. 5673884 "IPHONE" in št. 9784299. Ta znamka je slikovna in kaže stilizirano jabolko z odgrizenim grižljajem (). Toženi stranki je očitala kršitev teh dveh znamk. Tožena stranka naj bi poskusila uvoziti skupaj 228 mobilnih telefonov, označenih s tema dvema znamkama. Izdelki naj bi bili dani na trg v EU brez njenega soglasja in naj bi bili ponaredki.

2Tožena stranka se je branila tako, da je trdila, da izdelki niso ponaredki. Trdila je tudi, da so bili dani na trg s soglasjem tožeče stranke.

3Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožeča stranka imetnica obeh navedenih znamk EU. Tožena stranka je bila uvoznica in nameravana prejemnica uvoženih telefonov. Na njih sta bila uporabljena oba z znamko zavarovana znaka. Tožeča stranka ni dala soglasja za uvoz na slovenski trg ali na trg EU. Obe znamki je zato kršila.

4Prvostopenjsko sodišče je zato ugodilo zahtevkom tožeče stranke na ugotovitev kršitve obeh znamk z izdelki, ki so bili zadržani v postopku Finančnega urada Ljubljana, št. 4243-1785/2017 in 4243-1786/2017 (odstavek I izreka), na uničenje teh izdelkov pod nadzorom carinskih organov (odstavek II izreka), na prepoved uvažanja mobilnih telefonov, označenih s katero od obeh znamk (odstavek III izreka), na objavo uvoda in prvih štirih odstavkov izreka v 4 časopisih (odstavek IV izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepove v gospodarskem prometu uporabljati oba znaka za označevanje mobilnih telefonov, vključno z izdelavo, izvozom, skladiščenjem, ponujanjem na trgu, oglaševanjem in prodajo (odstavek V izreka).

5S popravnim sklepom je prvostopenjsko sodišče popravilo številko ene od obeh znamk.

6Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

7Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper del odločitve v odstavku V izreka, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo izdajo prepovedi skladiščenja, ponujanja na trgu, oglaševanja in prodaje mobilnih telefonov, označenih s katerim od obeh znakov. Menila je, da je v tej zadevi dejansko stanje drugačno, kot je bilo v zadevi z opr. št. VS RS III Ips 21/2008. V tej zadevi je VS RS prepoved omejilo na določene vrste izdelkov, čeprav je tožeča stranka zahtevala prepoved uporabe znamke na vseh vrstah izdelkov. VS RS ni omejilo prepovedi na določene vrste ravnanj, temveč je prepovedi omejilo na določene vrste izdelkov. V tej zadevi pa je tožeča stranka zahtevala prepoved različnih kršitvenih dejanj v zvezi z mobilnimi telefoni, prav ti naj bi bili predmet kršitev. Tožeča stranka meni, da bi morala biti prepovedana vsa tista ravnanja, za katera obstaja realna nevarnost, da se bodo dogodila v prihodnosti. To naj bi še posebej veljalo za primere carinskih zadržanj. V primerih carinskih zadržanj naj bi obstajala očitna nevarnost, da bo tožena stranka storila nadaljnja kršitvena dejanja, kot je na primer prodaja kršečih izdelkov. Dogodila se naj ne bi zato, ker so bila preprečena s strani carine. Pritožba v nadaljevanju natančneje opiše, kakšna kršitvena dejanja bi bilo mogoče pričakovati v tej zadevi. Ker je tožena stranka poskušala uvoziti v Slovenijo 228 kosov kršečih mobilnih telefonov naj bi bilo očitno, da ji je glede na veliko količino nameravala skladiščiti. Tožena stranka naj bi v odgovoru na tožbo izrecno izjavila, da je izdelke že prodala naprej. Glede na to, da se prodaja opravi na temelju ponudbe in da naj bi tožena stranka prodala ali bo prodala izdelke naprej, bi bilo mogoče sklepati, da je tožena stranka ponujala ali nameravala ponujati kršeče izdelke na trgu. Za uspešno prodajo pa je treba izdelke tudi oglaševati. Obstajala naj bi nevarnost, da bi tožena stranka kršeče izdelke oglaševala na trgu.

8Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v vseh odstavkih izreka, razen zoper odločitev v njegovem V. odstavku. Kot pritožbenega razloge je navedla, da naj bi tožeča stranka ne imela pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Ugotovljeno naj ne bi bilo, da je tožeča stranka uvažala telefone z namenom trgovanja. Telefoni naj ne bi bili ponaredki. Priča H. S. naj bi celo potrdila, da je bil eden telefon prepuščen v promet na trgu EU, in sicer v Franciji. Zato je bil utemeljen dokazni predlog tožeče stranke, da se postavi izvedenec, ki naj bi ugotovil, kateri telefoni so že bili prepuščeni v promet na ozemlju EU. Sodišče naj bi tudi ne odločilo o ugovoru tožene stranke, da je pravica iz znamke prenehala takrat, ko je tožeča stranka dala telefone na trg.

9Vsaka od obeh strank je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

10Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, s pritožbo tožene stranke izpodbijani del prvostopenjske sodbe pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

11Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka s skupaj 228 prenosnimi telefoni, ki so bili zadržani v postopku Finančnega urada Ljubljana, kršila blagovni znamki v imetništvu tožeče stranke. O tem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo v odstavku I izreka.

12Materialnopravne pravice tožeče stranke se opirajo na Uredbo sveta EU št. 207/2009 o blagovni znamki, spremenjeni z Uredbo (EU) 2015/2424. Prvostopenjska sodba sicer temelji na uporabi različnih določb ZIL-1, nanje se sklicuje tudi pritožba tožene stranke. Oboje je nepravilno. Nepravilen pravni temelj, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče pa sicer na pravilnost odločitve ni mogel vplivati, kolikor se je ta nanašala na tiste tožbene zahtevke, katerim je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Za odločitev ključne določbe ZIL-1 o znamki in določbe navedene uredbe so si namreč tako podobne, da je pravilna ne le odločitev sama, temveč tudi razlogovanje prvostopenjskega sodišča. Prav tako je mogoče razumeti navedbe v pritožbi tožene stranke, kolikor so pravne narave.

13Tožeča stranka je imetnica dveh znamk EU. Kot takšna ima tožeča stranka pravico zahtevati tudi ugotovitev, da je bila njena pravica kršena. Razloge je že navedlo prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi (prvostopenjska sodba, r. št. 5), pri tem pa se je sklicevalo na odločbo VSL, opr. št. I Cpg 1184/2013. Imetnik znamke ima pravni interes, da se v izreku sodbe ugotovi kršitev že zato, da je jasno, da se je kršitev dogodila. Ugotovitev je tudi pripomoček za to, da se javnost obvesti o kršitvi (enako že odločitev VSL, opr. št. I Cpg 1184/2013). Pritožbeno sodišče k temu nima kaj dodati. Odločitev prvostopenjskega sodišča, s katerim je ugotovilo kršitev, je tudi pravilna, kot bo v nadaljevanju še obrazloženo.

14Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke tudi, kolikor se nanaša na utemeljenost zahtevkov pod I, II, III, IV in VI. Prvostopenjsko sodišče je pravilo ugotovilo kršitev obeh znamk v imetništvu tožeče stranke, naložilo uničenje izdelkov, prepovedalo uvoz, naložilo objavo uvoda in prvih štirih točk izreka in odločilo o stroških postopka. Prepovedni zahtevek je bil oprt na člen 9 odstavek 2 in 3 Uredbe o blagovni znamki EU št. 207/2009. Pravni temelj za zahtevka na uničenje in objavo sodbe pa je v črki d) in g) 1. odstavka 121. člena ZIL-1, ki se na temelju člena 14 odstavek 1 Uredbe o blagovni znamki EU št. 207/2009 uporablja tudi v zvezi z zahtevki na temelju znamke EU.

15Kot imetnica obeh znamk je imela tožeča stranka izključne pravice. Ena takšnih izključnih pravic je tudi pravica prepovedati uvoz blaga pod katerim od obeh zavarovanih znakov (člen 9 odstavek 3 c) Uredbe sveta EU št. 207/2009). Imetnik znamke uživa varstvo ne glede na to, ali obstaja namena trgovanja pri kršitelju, za dosego varstva zadošča že uvoz ali poskus uvoza blaga. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožena stranka uvoznik in nameravani prejemnik prenosnih telefonov (prvostopenjska sodba, r. št. 1 in 2). Da je tožena stranka nameravala uvoziti blago, pritožba ne izpodbija. Uvoz toženi stranki ni uspel izključno zato, ker so bili prenosni telefoni zadržani v carinskem postopku.

16Nerazumljivo pa je, da je tožena stranka v pritožbi sploh postavila trditve, da ni imela namena trgovanja s telefoni. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo pod 4 sama navedla, da ima tožena stranke telefone že prodane. Zatrjevala je še, da ji zaradi ravnanja tožeče stranke nastaja škoda, ker vrednost telefonov pada. Celo trditve tožene stranke torej niso kazale zgolj na namen trgovanja, temveč celo že kar na to, da je trgovanje opravila.

17Pravico prepovedati uvoz blaga izgubi imetnica znamke le, če je imetnik znamke dal blago na trg Evropskega gospodarskega prostora ali pa je za to dal soglasje (člen 13 odstavek 1 Uredbe sveta EU št. 207/2009). Četudi so bili izdelki dani na trg zunaj Evropskega gospodarskega prostora, pravica iz znamke EU na trgu Evropskega gospodarskega prostora torej še ni izčrpana. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi imela soglasje specifično za slovenski in evropski trg. Te ugotovitve tožena stranka v pritožbi celo niti ne izpodbija.

18Okoliščina, da je tožeča stranka nemara sama dala na trg blago, v državi, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru sicer lahko pripelje do tega, da kupec iz področja Evropskega gospodarskega prostora veljavno kupi z znamko označene izdelke. Na področje Evropskega gospodarskega prostora pa jih bo lahko uvozil le, če bo trdil in v primeru prerekanja dokazal, da je tožeča stranka sama dala na trg Evropskega gospodarskega prostora blago pod blagovno znamko ali je za to dala soglasje. O tem se je prvostopenjsko sodišče izreklo (prvostopenjska sodba, r. št. 4). Sicer je svojo odločitev nepravilno utemeljevalo s 47. členom ZIL-1, enako kot sicer tudi pritožba, vendar je njegova obrazložitev v stvari sami pravilna.

19To pravico iz znamke je tožena stranka tudi uveljavljala, ker še ni bila izčrpana.

20Ali so bili telefoni pristni ali ponaredki, je za varstvo pravic nepomembno. Tožeča stranka namreč uživa varstvo svojih dveh znamk ne glede na to, ali so izdelki pristni, ali ne, in tudi ne glede na to, ali so pokrovčki telefonov z odtisi (napisov) bistven ali nebistven del telefona. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ker ni postavilo izvedenca, da bi ugotovil, ali so bili pokrovi telefonov bistveni del telefonov, ali ne.

21Pravilno je ravnalo sodišče tudi, ker ni postavilo izvedenca, da bi raziskoval katera od IMEI številk uvoženih telefonov se nanaša na telefone, ki so bili puščeni v promet v EU. Tožena stranka je namreč skupaj z odgovorom na tožbo sama predložila seznam IMEI številk telefonov, ki jih je poskušala uvoziti. Tožeča stranka je številke s seznama preizkusila. Za nekatere številke je trdila, da so fiktivne. Za druge je trdila, da so se nanašale na telefone, dane na trg v ZDA in Kanadi. Še naprej je trdila, da telefoni niso bili dani na trg EU z njenim soglasjem (pripravljalna vloga z dne 29. 9. 2017, str. 3 = l. št. 53 in str. 6 = l. št. 56). S tem je trditveno in dokazno breme glede nasprotnega prešlo na toženo stranko. Prerekala pa je tudi, da bi se predloženi seznam IMEI številk nanašal na v carinskem postopku zadržane telefone (pripravljalna vloga z dne 29. 9. 2017, str. 6 = l. št. 56). Le za eno samo IMEI številko je tožena stranka trdila, da se je nanašala na telefon, ki naj bi bil dan na trg v Franciji, vendar očitno brez njenega dovoljenja, saj je njegov obstoj prerekala.

22Tožena stranka je nato zgolj trdila "da je zagotovo vsaj ... 199 [telefonov] bilo na trg danih s strani tožeče stranke ali z njenim soglasjem (IMEI številke v bazi družbe), nekateri pa celo na trg EU" (pripravljalna vloga z dne 12. 10. 2017, str. 2 = l. št. 69). Tožena stranka bi lahko uspela s svojo obrambo le, če bi določno trdila, katere telefone je tožeča stranka sama dala na trg Evropskega gospodarskega prostora ali pa se je to dogodilo z njenim soglasjem. Tega pa tožena stranka ni določno trdila, ne glede na to, da bi takšne telefone lahko opredelila prav z njihovimi IMEI številkami; seznam IMEI številk je končno predložila sama. Tudi na samem naroku za glavno obravnavo (na katerem je sicer vložila navedeno pripravljalno vlogo) je zgolj trdila, da so bili telefoni dani na trg s soglasjem tožeče stranke. Ni pa trdila, da so bili dani s soglasjem tožeče stranke na trg Evropskega gospodarskega prostora. Trdila je tudi, da je izdelke legalno kupila (l. št. 65). To ni zadoščalo. Veljavno sklenjena prodajna pogodba sama po sebi ne zadostuje za to, da lahko kupec uvozi z evropsko znamko označeno blago na trg Evropskega gospodarskega prostora.

23Ne le, da tožena stranka ni določno trdila, kateri telefoni so bili dani na trg EU s soglasjem tožeče stranke, glede obstoja soglasja ni dala niti dokaznega predloga. Tožena stranka je namreč predlagala postavitev izvedenca, ki naj bi pojasnil zgodovino izvora telefonov, vendar le za tiste telefone, za katere je tožeča stranke trdila, da jih ni v bazi podatkov. Ta izvedenec naj bi tudi potrdil, da so ti telefoni izvirniki (pripravljalna vloga z dne 12. 10. 2017, str. 3 = l. št. 70). Kaj več ali drugače od tega pa tožena stranka ni predlagala. Dokaz z izvedencem bi kvečjemu lahko pripeljal do ugotovitve, da telefoni niso ponaredki. Za dokazovanje obstoja soglasja pa je to neprimeren dokazni predlog.

24Po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo še pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v odstavkih II do IV. Izid preizkusa je, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

25Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo še tožbenim zahtevkom tožeče stranke na prepoved skladiščenja, prodaje, ponujanja na trgu in oglaševanja mobilnih telefonov (358. člen ZPP).

26Tožeča stranka je v tožbi predlagala prepoved uporabljanje znaka IPHONE ali znaka v obliki odgriznjenega jabolka za označevanje mobilnih telefonov, vključno z izdelavo, uvozom, izvozom, skladiščenjem, ponujanjem na trgu, oglaševanjem in prodajo brez soglasje tožeče stranke.

27Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zgolj zahtevku na prepoved uvoza. Zahtevek na prepoved ostalih ravnanj je zavrnilo. Pritožba se ne nanaša na vsa ravnanja, glede katerih je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Ne nanaša se na prepoved izdelave in izvoza. Vložena je torej le zoper pretežni del V. točke izreka, in sicer kolikor se nanaša na skladiščenje, ponujanje na trgu, oglaševanje in prodajo.

28Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da se mora prepoved prilegati kršitvi, ne more pa se zahtevati prepoved kršitev, ki še niso bile storjene. Tako je bilo odločeno že v odločbah VS RS, opr. št. III Ips 21/2008 (Cynar/Činarino) in III Ips 36/2008 (Hugo Boss). Mogoče pa je zahtevati prepoved kršitev, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati. Oporo za takšno stališče je našlo pritožbeno sodišče tudi v odločbi VS RS, opr. št. III Ips 21/2008. Glavno pravno vprašanje je v tej odločbi sicer bilo, ali je mogoče zahtevati prepoved uporabe "vsakršnega znaka, ki posnema v R Sloveniji registrirane znamke CYNAR tožeče stranke ..." (navedena sodba, r. št. 15). Odločilo VS RS je bila, da ne. Vendar pa je navedena sodba VS RS posredno odločila tudi o tem, kako širok je lahko krog prepovedanih ravnanj. Iz opisa dejanskega stanja v navedeni sodbi izhaja, da je kršiteljica na slovenskem trgu uporabljala kršeči znak ČINARINO za označevanje svoje alkoholne pijače. Ne glede na to je tožeča stranka dosegla prepoved prodaje, oglaševanja, ponujanje blaga na trgu, uvoz in izvoz izdelkov z etiketo ČINARINO, in je odločitev glede takšne prepovedi VS RS potrdilo. Prepoved se je torej raztezala tudi vsaj na uvoz in izvoz, čeprav v ugotovljenem dejanskem stanju ni bilo opore za to, da se je kršiteljica ukvarjala z enim ali drugim.

29Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je tožeča stranka utemeljeno zahtevala še prepoved skladiščenja, ponujanja na trgu, oglaševanja in prodaje. Ne le zato, ker takšna ravnanja izrecno omenja Uredba št. 207/2009 o blagovni znamki EU, temveč zato, ker je obstajala stvarna nevarnost takšnih ravnanj. Tožeča stranka je utemeljeno opozorila na to, da je tožena stranka sama trdila, da je prenosne telefone že prodala naprej. Ne glede na to, ali je takšna trditev pravilna ali pa ni, je glede na količino verjetno, da bi jih v vmesnem času do izročitve kupcu morala skladiščiti, pred prodajo pa bi jih morala ponujati in oglaševati. Zadnje pač zato, da je prišla ali bi prišla v stik s kupcem. V vsakem primeru pa takšne količine telefonov ni uvozila za drugačen namen kot za namen prodaje, kar pa tudi ustreza njenim v teku postopka danim trditvam.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

30Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožb obeh strank (1. odstavek 165. člena ZPP).

31Ker pritožba tožene stranke ni bila uspešna, tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

32Tožeča stranka je s pritožbo uspela. Tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper celotno točko V izreka, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo prepoved šestih ravnanj v zvezi z uporabo znamke. S svojo pritožbo je izpodbijala le del zavrnitvenega zahtevka, namreč tisti del, ki se nanaša na prepoved skladiščenja, ponujanja na trgu, oglaševanja in prodaje. Odločitve glede izdelave in izvoza mobilnih telefonov ni izpodbijala.

33V teku prvostopenjskega postopka je tožeča stranka zahtevala prepoved skupaj 7 različnih ravnanj. Vrednost spornega predmeta glede prepovedi (vseh) ravnanj je sama ocenila na 20.000,00 EUR na naroku za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče o vrednosti spornega predmeta v zvezi s posameznimi zahtevki ni izdalo sklepa. Takšen sklep niti ni bil potreben, ker je plačilo vseh stroškov prvostopenjskega postopka naložilo toženi stranki, ne glede na to, da je prepovedalo le uvoz, zahtevek na prepoved drugih šestih ravnanj pa je zavrnilo.

34Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča tožeča stranka nima pritožbe. Tožena stranka bi jo sicer lahko vložila, vendar tega ni storila. Posebnih določb ZPP, kako ravnati v takšnem primeru, ni. Pritožbeno sodišče je zato samo ocenilo, ali je navedena vrednost pritožbenega predmeta primerno visoka.

35Vrednost dela, s katerim tožeča stranka ni uspela, je pa zoper njega vložila pritožbo, je v pritožbi ocenila na 5.000,00 EUR. Takšna ocena ni očitno previsoka, glede na to, da je tožeča stranka uveljavljala pravice iz dveh dobro znanih znamk. Glede na to vrednost spornega predmeta bo pritožbeno sodišče odmerilo tudi nagrado za pritožbo in stroške.

36Tožeča stranka ima pravico do povrnitve stroškov le na temelju tarife družbe Item d. o. o., Ljubljana. Ta je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 16/2004 in se ravna po Odvetniški tarifi.

37Nagrada za delo pooblaščencev tožeče stranke znaša 229,50 EUR (tar. št. 21 (1) v zvezi s tar. št. 18 OdvT. Tožeča stranka pa je upravičena tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 4,59 EUR, do DDV od vsote prejšnjih dveh postavk in do povrnitve sodne takse za pritožbo. Skupaj je upravičena do povrnitve 540,59 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

38Tožeča stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Ta strošek za odločitev v tej zadevi ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).