UPRS sodba IV U 7/2014

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 423-561/2013-2 z dne 17. 10. 2013 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Ljubljana, kot prvostopenjski upravni organ, je z izpodbijano odločbo A.A. odmerila višino letne dajatve za vozilo ..., za obdobje od 28. 5. 2008 do 28. 5. 2009, v znesku 926,72 EUR in za vozilo … za obdobje od 8. 9. 2008 do 8. 9. 2009 v znesku 926,72 EUR. Odločitev je utemeljila z določbo sedmega odstavka 9. člena Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu (v nadaljevanju ZLDUVCP) in ugotovitvijo, ki temelji na dopisu Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direkcije Republike Slovenije za ceste, ki ga je prvostopenjski organ prejel 3. 10. 2013, da letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu, ki se nanašajo na vozila A.A. ni v evidenci plačil.

2Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je pritožbo zavrnilo. Odločitev je drugostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da pritožnik ni plačal letne dajatve v skupnem znesku 1.853,44 EUR, kljub temu, da je bil upravnemu organu predložen dokaz (potrjeni plačilni nalogi o plačilu navedenega skupnega zneska pri določeni banki), ki ni verodostojen dokaz o plačilu potrebne letne dajatve za vozila, ker na vplačilni račun letnih dajatev to nakazilo ni prispelo. Direkcija Republike Slovenije je skladno z obveznostmi iz 145. člena ZKP naznanila sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja dokumentov pri Generalni policijski upravi v Ljubljani, zato je bil kot neutemeljen zavrnjen tudi ugovor, da so terjatve že zastarale. Po določbi 365. člena Obligacijskega zakonika je namreč takšna naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zastaranje pretrgala.

3Tožnik odločitvi obeh upravnih organov oporeka in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Bistveno kršitev določb postopka zatrjuje s trditvijo, da je letni dajatvi za obe vozili plačal in ob registraciji predložil veljavna potrdila o plačilih, s katerimi ne razpolaga več. Dokazila je bil skladno z zakonom dolžan hraniti 5 let, zato zaradi prepozne izdaje izpodbijane odločbe tega dokaza nima več. V nadaljevanju uveljavlja ugovor zastaranja pravice zahtevati plačilo letnih dajatev za obdobja navedena v izpodbijani odločbi. Terjatev zastara v splošnem 5 letnem zastaralnem roku, zato je v tej zadevi zastaranje nastopilo še pred vročitvijo izpodbijane odločbe. Kot materialno pravno zmotno ocenjuje tudi razlago drugostopenjskega upravnega organa, da je bilo zastaranje pretrgano z zatrjevanimi naznanitvami sumov storitve kaznivih dejanja pri GPU v Ljubljani. Določba 365. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in novejša sodna praksa potrjujeta, da vložitev kazenske ovadbe ne pretrga zastaranja. Iz navedenih razlogov zahteva, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavanem primeru odločitev obeh upravnih organov, ki se nanaša na odmero višine letne dajatve za vozila, temelji na določbi 9. člena ZLDUVCP, ki v prvem odstavku določa, da se letna dajatev plača pred registracijo vozila oziroma podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja, v enkratnem znesku za dvanajst mesecev vnaprej, oziroma za obdobje določeno v 10. členu tega zakona oziroma določbi sedmega odstavka istega člena, po kateri upravna enota, če znesek obračunane letne dajatve ni plačan v pravilnem znesku, zavezancu z odločbo odmeri višino letne dajatve.

7Med strankama upravnega spora je sporno dejstvo, ali je bila letna dajatev za vozili … in ..., ob registraciji vozil dne 28. 5. 2008 in 8. 9. 2008, plačana. Tožena stranka zatrjuje, da je bilo pri pregledu evidence plačil na Upravi Republike Slovenije za javna plačila ugotovljeno, da tožeča stranka letne dajatve ni plačala in da predloženi dokaz o plačilu ni verodostojen dokaz o plačilu. Sodišče v to ugotovitev, ki jo je drugostopenjski organ utemeljil z navedbo, da je bil v tej zvezi Generalni policijski upravi v Ljubljani naznanjen sum storitve kaznivega dejanja, kar potrjuje tudi listina vložena v upravni spis, št. 42301-100/2011/9 (300) z dne 12. 12. 2011, ne dvomi, vendar za odločitev v tej zadevi ta ugotovitev ne zadošča. Med strankama upravnega spora je namreč sporno vprašanje zastaranja odmere letne dajatve, ki je po zatrjevanju tožeče stranke, glede na datum nastanka obveznosti plačila in glede na datum izdaje izpodbijane odločbe, že nastopilo.

8Sodišče pojasnjuje, da 14. člen ZLDUVCP, z naslovom „Subsidiarna uporaba davčnih predpisov“, izrecno določa, da se glede obračunavanja zamudnih obresti, pravnih sredstev, postopka prisilne izterjave ter vseh drugih vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Tako mora v obravnavanem primeru upravni organ za vprašanja zastaranja uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Slednji predpis v določbi 125. člena ureja zastaranje in v določbi 126. člena pretrganje in zadržanje zastaranja.

9Po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, po določbi tretjega odstavka istega člena pa pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Med strankama upravnega spora ni sporno, da je obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila, sporno pa je, ali je Direkcija Republike Slovenije, ki je v zvezi s predloženimi dokazilom o plačilu, na podlagi določbe 145. člena ZKP, pri Generalni policijski upravi v Ljubljani, naznanila sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja dokumentov, pretrgala tek zastaralnega roka.

10Sodišče opozarja na določbo 126. člena ZDavP-2, po kateri tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Sodišče pritrjuje tožniku, da naznanitev storitve kaznivega dejanja, ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, oziroma izpolnjevanja tega pogoja ne potrjujejo upravnemu spisu priložene listine, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.

11Ker torej v obravnavni zadevi upravna organa pri odločitvi nista upoštevala določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zastaranje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, z napotilom, da v zadevi ponovno odloči skladno s stališčem te sodbe.

K II. točki izreka:

12Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).