VSRS sklep III Ips 141/2014

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov terenskega preverjanja, zavrže.

II. Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o zavrnitvi plačila nadomestila in civilne kazni (I. točka izreka drugostopenjske sodbe v zvezi s IV. in V. točko izreka prvostopenjske sodbe) razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče druge stopnje je toženi stranki pravnomočno naložilo plačilo 872,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova neupravičene obogatitve in civilno kazen v višini 872,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, relevantnem za presojo revizije, pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.616,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi neupravičene obogatitve, zahtevek za plačilo civilne kazni v višini 3.976,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo premoženjske škode (stroškov terenskega preverjanja) v višini 460,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 83/2014-8 z dne 2. 9. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanj, kaj (Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti iz leta 2006 ali Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005) predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno predvajanje fonogramov in s tem osnovo za odmero civilne kazni, ter ali je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov terenskega preverjanja.

3Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je delno nedovoljena, delno pa je utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Tožeča stranka ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

- Tožena stranka, ki ni član reprezentativnega združenja uporabnikov, je javno priobčevala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti.

- Tožena stranka je javno priobčevala fonograme v dveh prostorih: v Restavraciji A. ter v B.

7Med strankama niso bile sporne okoliščine v zvezi s površino in odpiralnim časom poslovnih prostorov tožene stranke. Višina obveznosti tožene stranke je bila sporna zaradi vprašanja, katero podlago je treba uporabiti za določitev višine nadomestila, ki bi ga morala plačevati tožena stranka. Tožeča stranka se zavzema za to, da je treba uporabiti Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju Tarifa), tožena stranka pa za uporabo Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju Skupni sporazum).

8Sodišči prve in druge stopnje sta v delu, relevantnem za presojo revizije, delno ugodili tožbenemu zahtevku (sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek nekoliko zvišalo in toženo stranko zavezalo za plačilo 872,34 EUR iz naslova neupravičene obogatitve ter za civilno kazen v višini 100 % nadomestila). Presodili sta, da je za obračun nadomestila in posledično civilne kazni treba uporabiti Skupni sporazum. Sodišče druge stopnje je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni na podlagi ugotovitve, da je bila seznanjena s svojo obveznostjo plačevanja nadomestila, pa ga kljub temu ni plačevala, zaradi česar je po presoji sodišča ravnala hudo malomarno. Tožbeni zahtevek sta zavrnili v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov terenskega preverjanja.

O nedovoljenosti revizije

9V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP) oziroma če jo dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Revizije ni mogoče dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP). Zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (stroškov terenskega preverjanja) ima drugačno dejansko in pravno podlago kot zahtevka za plačilo nadomestila in zahtevek za plačilo civilne kazni. Slednja sta med seboj povezana v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, saj se civilna kazen odmeri kot mnogokratnik nadomestila (tretji odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP); zato je ugotavljanje okoliščin za izračun višine nadomestila predpostavka za izračun višine civilne kazni. Zahtevek za povračilo stroškov terenskega preverjanja ima drugačno (odškodninsko) podlago. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP se zato za del zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, določi vrednost spornega predmeta posebej. Ker izpodbijana odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov terenskega preverjanja ne presega omenjenega revizijskega praga (znaša namreč le 460,94 EUR), je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP). Odgovora na drugo dopuščeno vprašanje tako ni mogoče dati.

O utemeljenosti revizije

10Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Do očitkov v zvezi z nepristojnostjo sodišča za odločanje o spornem vprašanju, saj naj bi šlo za področje, ki sodi v pristojnost Sveta za avtorsko pravo, se zato ni opredeljevalo.

11Tožena stranka je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala fonograme, zaradi česar je bila dolžna plačevati nadomestilo za njihovo uporabo (prvi odstavek 130. člen ZASP). Tožeča stranka je kolektivna organizacija v smislu 146. člena ZASP in kot taka upravičena zaračunavati nadomestila za uporabo fonogramov. ZASP, ki je veljal tudi v času priobčitve fonogramov s strani tožene stranke (in ki velja tudi v času odločanja), ureja določitev nadomestila s Tarifo in s Skupnim sporazumom v 156. in 157. členu.(1)

12Tarifa, ki določa višino primernega nadomestila za javno predvajanje, za sekundarno radiofuzno oddajanje in za druge oblike javne priobčitve fonogramov, se uporablja od 22. 6. 2005 (prvi odstavek 1. člena Tarife). Že Tarifa sama pa v drugem odstavku 1. člena določa, da v primeru, da so sklenjeni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo v sporazumu dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz Tarife. Tak sporazum pa je Skupni sporazum, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 17. 10. 2006. Sklenili so ga tožeča stranka in Obrtna zbornica Slovenije ter Gospodarska zbornica Slovenije kot reprezentativni organizaciji uporabnikov (1. člen Skupnega sporazuma). Skupni sporazum vsebuje tudi tarifni del, ki določa višino nadomestil, ki jih morajo plačevati uporabniki.

13S Tarifo je višina nadomestil določena enostransko, saj jo je sprejela tožeča stranka sama. V njej so določena višja nadomestila kot v Skupnem sporazumu, ki je bil predmet usklajevanja strank z nasprotujočimi interesi (reprezentativnimi združenji uporabnikov in tožečo stranko).

14Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da Skupni sporazum velja za vse uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje dejavnosti (prvi odstavek 5. člena Skupnega sporazuma), torej tudi za toženo stranko. Enako izhaja iz šestega odstavka 157. člena ZASP.

15Vendar pa s sprejetjem Skupnega sporazuma Tarifa ni prenehala veljati. Skupni sporazum je namreč ni razveljavil. Celo nasprotno: sam se sklicuje na njeno uporabo. Tako v drugem odstavku 4. člena določa, da se v primeru, da v času veljavnosti Skupnega sporazuma ni sklenjena individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko, šteje, da je pravica do javnega priobčevanja fonogramov prenesena, če uporabnik na račun tožeče stranke, pri sodišču ali pri notarju položi znesek, ki je skladen s Tarifo, zmanjšan za 30 %.

16Kot pravilno opozarja revidentka, iz Skupnega sporazuma izhaja, da je treba ločevati med tremi različnimi skupinami uporabnikov: 1. uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualno pogodbo o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke, 2. uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30 %, pri tožeči stranki, sodišču ali notarju, ki ga tožeča stranka ter 3. uporabniki, ki ne sklenejo individualne pogodbe in ne položijo zneska, določenega s Tarifo, zmanjšanega za 30 %.

17Namen, ki ga primarno zasleduje Skupni sporazum, je sklenitev individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke (3. člen Skupnega sporazuma), torej ureditev razmerja, ki se nanaša na 1. skupino uporabnikov. Za 2. skupino uporabnikov je, kot je bilo pojasnjeno, določena posebna ureditev v drugem odstavku 4. člena Skupnega sporazuma. Skupni sporazum razmerja s 3. skupino uporabnikov izrecno ureja v prehodni določbi 12. člena. Ta določa, da se za uporabnike, ki individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke niso sklenili do 15. 1. 2007, Skupni sporazum ne uporablja, razen če je z njim določeno drugače (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Skupnega sporazuma). Presoja sodišč prve in druge stopnje, da je v prvem odstavku 5. člena Skupnega sporazuma določeno drugače, ni pravilna. Slednji namreč le na splošno določa personalno veljavnost Skupnega sporazuma – za katere uporabnike pridejo v poštev njegove določbe. Čeprav velja za vse uporabnike, ki priobčujejo javnosti fonograme (kot je bilo pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te odločbe), pa v nadaljevanju Skupni sporazum za 2. in 3. skupino uporabnikov napotuje na uporabo Tarife. Prvi odstavek 5. člena zato ne predstavlja pa izjeme od tretjega odstavka 12. člena Skupnega sporazuma. V nasprotnem primeru prehodna določba Skupnega sporazuma ne bi bila potrebna oziroma bi bila odveč in sama sebi namen.

18Utemeljeno revidentka opozarja tudi na nelogičnost ureditve, ki bi nastala z razlago, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje, in sicer, da bi bila 3. skupina uporabnikov, ki ni niti sklenila individualne pogodbe niti položila zneska, določenega s Tarifo, v boljšem položaju kot 2. skupina uporabnikov, ki je svoje obveznosti izpolnila s položitvijo zneska. Na ta način bi se preferiralo neplačnike v primerjavi s tistimi, ki svoje obveznosti prostovoljno izpolnijo.

19Za uporabnike, ki niso sklenili individualne pogodbe s tožečo stranko in niso položili zneska po Tarifi, zmanjšanega za 30 %, se tako uporabljajo nadomestila, določena v Tarifi. Tarifa tako res odkazuje na Skupni sporazum (drugi odstavek 1. člena Tarife), vendar pa ta za 3. skupino uporabnikov napotuje nazaj na Tarifo (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Skupnega sporazuma).

20Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da zahtevek za plačilo nadomestila po Tarifi oziroma po Skupnem sporazumu ni zahtevek, ki bi imel temelj v neupravičeni obogatitvi, temveč gre za zahtevek za plačilo obveznosti, ki jo neposredno vzpostavlja zakon (130. člen ZASP).

21Ne drži niti stališče pritožbenega sodišča, da stranke Skupnega sporazuma ne smejo vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem. 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP dejansko določa, da mora Skupni sporazum vsebovati okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila zviša, zniža ali oprosti, vendar pa sodišče druge stopnje pri tem spregleda, da je to najmanj, kar mora Skupni sporazum vsebovati. Določbo ZASP je namreč treba razumeti tako, da lahko Skupni sporazum poleg obveznih sestavin, določenih v četrtem odstavku 157. člena, vsebuje tudi druge razlikovalne okoliščine, na katerih lahko temelji višina nadomestila.

22Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi: Za uporabnike fonogramov, ki s tožečo stranko niso sklenili individualne pogodbe in niso položili zneska, določenega s Tarifo, zmanjšanega za 30 %, pri tožeči stranki, sodišču ali notarju, predstavlja podlago za odmero višine nadomestila za javno predvajanje fonogramov in s tem osnovo za odmero civilne kazni Tarifa.

23Sodišče druge stopnje je tako uporabilo napačno pravno podlago za odmero višine nadomestila, ki ga je dolžna plačati tožena stranka. Ena izmed bistvenih okoliščin, od katere je odvisna odmera višine nadomestila, je tudi čas obratovanja poslovnih prostorov tožene stranke. Skupni sporazum višino nadomestila veže na dejstvo, ali poslovni prostor obratuje po 23. uri, medtem ko Tarifa višino nadomestila veže na obratovanje poslovnega prostora pred oziroma po polnoči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da oba lokala tožene stranke obratujeta po 23 uri; ni pa jasno, ali obratujeta tudi po polnoči, od česar je odvisen izračun nadomestila po Tarifi. Vrhovno sodišče zato samo višine nadomestila ni moglo izračunati.

24Tožeča stranka v tem postopku vtožuje tudi plačilo civilne kazni. Pravico do povračila škode, ki ji je nastala s kršitvijo pravic, ima po splošnih pravilih o povrnitvi škode (prvi odstavek 168. člena ZASP). Če je bila pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, pa lahko tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni (dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %), ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpela premoženjsko škodo (tretji odstavek 168. člena ZASP). Ker se civilna kazen odmeri glede na višino nadomestila, saj se lahko poveča za do 200 % nadomestila, brez izračuna tega tudi ni mogoče izračunati višine civilne kazni.

25Zaradi zmotne uporabe pravne podlage za izračun nadomestila za javno priobčevanje fonogramov je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov in na plačilo civilne kazni, delno ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

26V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali tožena stranka v prostorih javno predvaja fonograme tudi po polnoči ter glede na to odmeriti višino nadomestila po Tarifi. Glede na to odmero bo moralo izračunati še višino civilne kazni, do katere je upravičena tožeča stranka.

27Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tudi pred novelo ZASP-D je ZASP urejal določitev nadomestila v 156. in 167. členu, vendar je navedena novela določitev nadomestila s Tarifo in Skupnim sporazumom uredila nekoliko drugače.