VSL sodba I Cp 112/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan prodati 3/8 parcel 203/1, 204/1, 205 in 207/1 v k. o. X za ceno 13.582,56 EUR in ji izstaviti zemljiško knjižno listino, s katero se bo lahko vpisala kot lastnica prodanih nepremičnin v zemljiško knjigo. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 1125 EUR za njegove pravdne stroške.

2Proti sodbi se tožnica pritožuje, navaja, da iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve njenemu zahtevku, ali pa razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da glede predmeta obveznosti po dednem dogovoru, katerega izpolnitev zahteva, ni moglo priti do nesporazuma. Po njenem tudi ne drži, da bi bila dolžna tožencu ponuditi alternativo, pa tudi če bi bila, bi imela pravico izbire ona. Nasprotuje stališču, da dedni dogovor ne predstavlja predpogodbe, saj vsebuje vse bistvene sestavine. Izraz primerna cena pomeni po njenem določljivo kupnino, namreč za kmetijsko zemljišče, kar sta imeli stranki ves čas v mislih, in sicer po cenitvi na dan 9. 7. 2007. Zavzema se za spoštovanje načela pacta sunt servanda.

3Toženec je na pritožbo obrazloženo odgovoril, zavzel se je za njeno zavrnitev meneč, da so razlogi sodišča prve stopnje v celoti pravilni, ter opredelil lastne pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih določb postopka ni storilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, čeprav se pritožbeno sodišče z razlogi, ki so do nje vodili, ne strinja v celoti.

6Dedni dogovor, sklenjen 8. 11. 2005 med pravdnima strankama v zapuščinskem postopku po njuni pok. materi, na podlagi katerega tožnica od toženca zahteva prodajo dela zemljišč za določeno kupnino, se v relevantni 4. točki glasi takole:

„A. A. deduje 5/8 parc. št. 203/1, 204/1, 205 in 207/1, L. L. pa 3/8 teh nepremičnin, vpisanih v vl. št. 123 k. o. X, pri čemer se sporazumno dogovorita, da so do leta 2009 v celoti v posesti A. A., v kolikor do postavljenega datuma pride do prodaje, zaradi graditve objektov, vsakemu pripada kupnina v sorazmerju z zgoraj navedenimi solastninskimi deleži. Če zemljišče potem datumu ostane kot kmetijsko, ga L. L. ustrezno temu primerni ceni odproda A. A. oziroma zamenja za drugo kmetijsko zemljišče v njeni lasti.“

7Sodišče prve stopnje v 13. točki svoje obrazložitve res govori tudi o nesporazumu med strankama, vendar to svojo oceno pojasni tako, da nesporazum izhaja iz nedoločene oz. po oceni sodišča nedoločljive cene. Pritožbeno sodišče te ocene ne deli. Dedni dogovor ocenjuje v tem smislu kot jasen - za primer, da navedene nepremičnine ostanejo kmetijska zemljišča, se jih toženec zaveže prodati po temu primerni ceni - torej kmetijskemu zemljišču primerni ceni, kar je po presoji pritožbenega sodišča tržna cena takega kmetijskega zemljišč na (prvi) dan (možnosti) odkupa. Do različne interpretacije bi lahko prišlo kvečjemu pri vprašanju, kateri je relevantni „postavljeni datum“, saj se iz dikcije zapisa lahko sklepa tudi, da je to 1. 1. 2009 (oz. 31. 12. 2008), vendar sta si glede tega stranki očitno enotni, da sta mislili konec leta 2009 (31. 12. 2009). Dedni dogovor je v tem delu torej po vsebini predpogodba, saj vsebuje predmet in določljivo ceno (3. odst. 33. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), predpogodbe pa je treba kot vse druge pogodbe spoštovati. V tem ima tožnica prav, ko se zavzema za upoštevanje načela pacta sunt servanda.

8Vendar pri tem spregleda, da je bila obveznost toženca z besedo „oziroma“ določena alternativno, torej da svoj solastniški delež na nepremičninah bodisi proda bodisi zamenja. Pri alternativnih obveznostih pa pravice izbire nima upnik, pač pa dolžnik. V 384. čl. OZ določa takole: „Če ima kakšna obveznost dva ali več predmetov, vendar mora dolžnik dati le enega, da bi bil prost obveznosti, potem ima, če ni dogovorjeno kaj drugega, pravico izbire dolžnik in obveznost preneha, ko izroči predmet, ki ga je izbral.“ Tožnica kot upnica alternativne obveznosti torej nima pravice izbirati izpolnitve.

9Njen zahtevek je pravilno zavrnjen iz tega razloga, njeno pritožbo pa je bilo zato treba zavrniti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Pritožnica mora sama trpeti stroške pritožbe, s katero ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo, četudi obrazložen, pa glede na vsebino ni bil potreben, saj v njem le ponavlja svoja stališča iz prvostopenjskega sojenja ter pritrjuje (tudi napačnim) razlogom sodišča prve stopnje.