VSL sklep II Cp 1769/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ker predlagateljica začasne odredbe ni verjetno izkazala nevarnosti, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena.

2Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka po odvetniku zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določil materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da odločitev sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da toženi razen stanovanja, ki je predmet izvršilnega postopka, drugega premoženja nima in da potem, ko bo prejel denar od prodaje stanovanja v izvršilnem postopku, ne bo imela nikakršne možnosti, da bi prišla do poplačila svoje terjatve, saj toženi svojih dolgov sploh ne poravnava.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zmoten je materialnopravni zaključek pritožbe, da verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, zadostuje kot pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Tožeča stranka bi morala trditi in dokazati ravnanje toženca, ki kaže na to, da se izogiba bodočemu plačilu terjatve, ali pa dokazati, zakaj začasna odredbe toženi stranki ne more škodovati. Trditve predlagatelja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, namreč ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje denarne terjatve, mora namreč predlagatelj zatrjevati in s stopnjo verjetnosti izkazati konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke) z njegovim premoženjem zaradi katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Kaj takšnega pa tožeča stranka ni zatrjevala in še manj dokazala, zato njen predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni utemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.