VSL sodba I Cpg 820/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da ne dovoli spremembe na aktivni strani (1. točka izreka sklepa), dovolilo pa je objektivno spremembo tožbe (2. točka izreka sklepa). Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153828/2009 z dne 26. 10. 2009 razveljavi v 3. in 4. odstavku ter zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi „Tožena stranka je dolžna družbi E. d.o.o. plačati 10.604,00 EUR skupaj s 3% mesečnimi pogodbenimi obrestmi od 4. 1. 2009 do plačila“. Tožeči stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške toženih strank, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

2Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila, uveljavljala je nepravilno uporabo materialnega prava in določb ZPP ter predlagala višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila 3. 9. 2007 sklenjena posojilna pogodba, s katero je tožeča stranka posodila sredstva v višini 10.100,00 EUR družbi E.d.o.o., z isto pogodbo sta se E. R. in M. R. toženi stranki zavezala kot solidarna poroka. Ugovor toženih strank, da je bil vtoževani dolg temelječ na citirani posojilni pogodbi v celoti poravnan iz posebne stečajne mase v stečajnem postopku družbe E. d.o.o. - v stečaju, je sodišče prve stopnje presodilo kot utemeljen, saj ga tožeča stranka ni izrecno in obrazloženo prerekala, hkrati pa sta toženi stranki predložili tudi končni načrt prve razdelitve posebne razdelitvene mase, iz katerega je sodišče prve stopnje sklepalo na celotno plačilo dolga. Ker je obveznost dolžnika prenehala, je prenehala tudi solidarna obveznost porokov (2. odstavek 270. člena OZ).

6Podanih pritožbenih trditev, da je bilo plačilo (ki sta ga uveljavljali toženi stranki) izvedeno za poplačilo terjatev družbe E. d.o.o., ki so bile zavarovane z zastavno pravico na vozilih, v njega pa ni bila vključena sporna terjatev, tožeča stranka ni podala pred sodiščem prve stopnje. Gre za pritožbene novote, ki jih pritožnica ni z ničemer opravičila (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zato trditve, da je bilo predmetno plačilo izvedeno za poplačilo drugih terjatev, ne more več upoštevati.

7Ni utemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ugovor poplačila vtožvene terjatve ni bil prerekan. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo lahko oprlo le na dejstva, ki sta jih pravdni stranki navedli tekom postopka (1. odstavek 7. člena ZPP). Res je, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je poslala na sodišče 28. 2. 2012, trdila, da dolg po posojilni pogodbi P 116/2007 ni bil plačan. Toženi stranki pa sta na te trditve odgovorili, da je bilo družbi, ki ji je tožeča stranka odstopila terjatev s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 10. 12. 2009, v stečajnem postopku E. d.o.o. izplačanih iz posebne stečajne mase 71.201,20 EUR, kar pomeni, da je tudi terjatev do tožencev v višini 10.604,00 EUR prenehala. Teh pravočasno podanih trditev tožeča stranka ni zanikala, čeprav se je trditveno breme o tem, katere terjatve so bile E. d.o.o. plačane iz posebne razdelitvene mase, prevalilo nanjo. Pritožbeno stališče, da zanikanje izhaja smiselno iz njenih navedb v prvi pripravljalni vlogi, v konkretnem primeru ni sprejemljivo. Obrazložitev izpodbijane sodbe pojasnjuje, da sta toženi stranki svojemu ugovoru priložili načrt prve razdelitve posebne razdelitvene mase, ter podali trditve, da je med poplačanimi terjatvami vključena tudi terjatev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugovor toženih strank tako preverilo s priloženo dokazno listino in upoštevaje dejstvo, da tožeča stranka ni zanikala navedb toženih strank v zvezi s priloženim dokazom. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, da ne pozna dejstev glede poplačila prevzemnikove terjatve, s čimer bi lahko preprečila učinek domneve priznanja (2. odstavek 214. člena ZPP). Posledično se sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni vsebinsko opredeljevalo do listine, ki sta jo predložili tožeči stranki, ampak jo je ob pomanjkanju nasprotnih trditev pravilno štelo za resnično in jo vzelo za podlago odločitvi.

8Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe, tako da je bil spremenjen tožbeni zahtevek postavljen v korist prevzemnika vtoževane terjatve, temelječe na zgoraj citirani posojilni pogodbi. V izreku sodbe je pravilno navedlo ime prevzemnika terjatve, medtem ko je v obrazložitvi nedosledno, ko ime prevzemnika terjatve ponekod zapiše le z besedilom E. , namesto pravilno E. d.o.o. Navedena nedoslednost v zapisu pa nima posledic na samo pravilnost izpodbijane sodbe, saj je skozi celotno besedilo obrazložitve jasno, da se navedbe nanašajo na prevzemnika terjatve družbo E. d.o.o. Napačna oznaka prevzemnika terjatve v obrazložitvi ni pomanjkljivost, ki bi lahko v konkretnem primeru vplivala na pravilnost sodbe, saj niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je prevzemnik terjatve, v korist katerega je postavljen tožbeni zahtevek v predmetni pravdi.

9S tem se izkaže, da pritožnica ni uspela s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o prenehanju terjatve je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezni s 1. odstavkom 154. člena ZPP).