VSL sklep I Cpg 1415/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala verjetnosti terjatve. Tožeča stranka se je sklicevala na obstoj verjetnosti terjatve v XIII. in XVI. točki svojega predloga. V zvezi z nevarnostjo oziroma namenom tožene stranke odtujiti, skriti ali kako drugače razpolagati s spornimi nepremičninami je tožeča stranka navedla konkretne okoliščine. Obstoj hipotek v času vložitve prvega predloga za izdajo začasne odredbe ne pomeni, da v ponovnem predlogu ni dopustno navajati te okoliščine. Tožeča stranka ni seznanjena z namenom toženke odtujiti ali obremeniti nepremičnine, kar pa še ne pomeni, da toženka tega tudi nima namena storiti. Tožena stranka bi z odtujitvijo ali obremenitvijo nepremičnin onemogočila izterjavo terjatve, če pa toženka nima namena odtujevati ali obremeniti nepremičnin, pa s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnikov predlog za začasno odredbo, vložen skupaj s tožbo, je bil zavrnjen s pravnomočnim sklepom z dne 27.1.2014. Ugotovitve prvega sodišča v tem sklepu o izkazu verjetnosti obstoja vtoževane terjatve nimajo nobenega pomena za odločanje o novem predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka bi morala tudi v predlogu za začasno odredbo z dne 13.6.2014 navesti relevantne trditve in predlagati dokaze o obstoju prvega pogoja za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Tega ni storila. V novem predlogu je v drugem odstavku XIII. točke navedla le ugotovitev prvega sodišča o izkazu verjetnosti obstoja terjatve v sklepu z dne 27.1.2014 (kar je nepomembno, saj se učinek pravnomočnosti navezuje le na izrek odločbe, ne pa tudi na njeno obrazložitev), v drugem odstavku XVI. točke pa je tožeča stranka podala le golo trditev (brez konkretiziranih navedb in dokazov), da je izkazala za verjetno, da obstoji vtoževana terjatev.

6Navedeno ne zadošča za izkaz prvega pogoja za začasno odredbo (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, bi morala tožeča stranka tudi v novem predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Ker tega ni storila (glede pogoja iz prvega odstavka 270. člena ZIZ) je prvo sodišče pravilno zavrnilo njen predlog za začasno odredbo že zato, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve.

7Pritožbeno sodišče je zato že iz tega razloga zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Glede na to se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s presojo ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).