VSL sodba I Cpg 693/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeči stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke za plačilo zneska 392.267,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe),

- zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožeče stranke za plačilo zneska 5.777,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe),

- zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožeče stranke za plačilo zneska 392.267,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe), in

- tožečima strankama naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrneta pravdne stroške v znesku 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper navedeno sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili tožeči stranki. Sodišču druge druge stopnje sta predlagali, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožečima strankama pa prizna stroške tega postopka s pripadki. Predlagali sta tudi, da se naj spis v ponovno reševanje dodeli drugemu sodniku.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da se je nad drugo tožečo stranko dne 17. 3. 2014 začel stečajni postopek. Glavna obravnava je bila v obravnavani zadevi opravljena dne 11. 10. 2013 (r. št. 13), sodba odpravljena 7. 11. 2013 (r. št. 14), tožeči stranki pa sta pritožbo vložili dne 26. 11. 2013 (r. št. 15). Ker je razlog za prekinitev postopka nastal po tem, ko je sodišče prve stopnje že opravilo vsa dejanja v postopku, za odločanje o pritožbi ni bilo ovir(1).

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je zavzelo stališče, da dejstvo, da odvetnik L. v pravdi VI Pg 170/2006 ni predložil pogodbe o prenosu terjatve z dne 14. 11. 2007, ni vplivalo na izid pravde. Zato odvetniku ni mogoče očitati kršitve mandatne pogodbe. Iz citirane pogodbe namreč izhaja, da je bila prva tožeča stranka prevzemnik, druga tožeča stranka pa odstopnik terjatve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da bi bil položaj drugačen, če bi bila vsebina pogodbe o prenosu terjatve obrnjena tako, da bi prva tožeča stranka kot odstopnik drugi tožeči stranki kot prevzemniku odstopila svojo terjatev iz naslova škode, nastale v zvezi z najemno pogodbo. Predložitev takšne pogodbe v konkretni pravdi bi bila po mnenju sodišča prve stopnje povsem drugačnega pomena(2).

7Tožeči stranki sodišču prve stopnje očitata, da se v obravnavani zadevi ni opredelilo do odločilnih dejstev. V tožbi sta se namreč sklicevali na nepredložitev pogodbe o prenosu terjatve z dne 10. 7. 20063, ne pa na predložitev pogodbe o odstopu terjatve z dne 14. 11. 2007, kot je to zmotno povzelo sodišče prve stopnje. Če bi odvetnik pogodbo o prenosu terjatve z dne 10. 7. 2006 sodišču predložil, bi drugo tožeča stranka z zahtevkom v postopku VI Pg 170/2006 uspela.

8Iz trditvene podlage tožečih strank izhaja, da je druga tožeča stranka kot najemnik dne 11. 7. 2006 po pooblaščencu odvetniku C. L. vložila tožbo, s katero je od najemodajalca U. d.o.o. zahtevala plačilo takratnih 104.003.000,00 SIT (sedaj 433.996,80 EUR). S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 170/2006 je bil tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zavrnjen, naloženo pa ji je bilo še plačilo stroškov postopka v znesku 5.777,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki sta bili v razmerju najemnik – podnajemnik, in sicer je prva tožeča stranka bila podnajemnik, druga tožeča stranka najemnik, navedeni odvetnik pa je imel pooblastili za zastopanje obeh tožnic. Tožeči stranki sta se dogovorili, da bo odškodnino prejela prva tožeča stranka, vseeno katera bo tožila. To odločitev sta prepustili odvetniku. Prva tožeča stranka je tekom postopka VI Pg 170/2006 prenesla svojo odškodninsko terjatev na drugo tožečo stranko s pogodbo o prenosu terjatve z dne 10. 7. 2006, katere pa odvetnik ni pravočasno posredoval sodišču. Pri tem je v navedenem postopku sodišču po pozivu pojasnil, da gre v danem primeru za isto škodo, kot jo je uveljavljala prva tožeča stranka zoper drugo tožečo stranko v odškodninskem zahtevku z dne 11. 5. 2006, in da so bile navedbe glede prenosa terjatve pomota. Navedeno pogodbo je sestavil isti odvetnik, ki je tudi prejel podpisan izvod te pogodbe.

9Tožeči stranki v pritožbi ponavljata, da naj bi pogodba z dne 10.7.2006 dokazovala, da je bila še pred izdajo sodbe v postopku VI Pg 170/2006 odškodninska terjatev, ki se je uveljavljala v navedenem postopku, prenesena na drugo tožečo stranko. V tej pogodbi pa je prvo tožeča stranka (B. d.o.o.) navedena kot odstopnik terjatve, drugo tožeča stranka (A. d.o.o). pa kot prevzemnik terjatve. Iz citirane pogodbe določno izhaja, da je bila s prekinitvijo oziroma odstopom od najemne pogodbe oškodovana prvo tožeča stranka ter da je ta škoda predmet postopka VI Pg 170/2006 in da se ta terjatev skupaj z vsemi stranskimi pravicami odstopa prevzemniku drugo tožeči stranki. Iz pritožbenih trditev tudi izhaja, da drugo tožeča stranka škode prvo tožeči stranki (prevzemniku terjatve) nikoli ni plačala (tretji odstavek na strani 3 pritožbe).

10Trditve tožečih strank v zvezi z nepredložitvijo pogodbe z dne 10.7.2006 po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljujejo materialno pravnega zaključka, ki ga zatrjujeta. Iz zatrjevanih okoliščin ne izhaja, da bi prva tožeča stranka imela neposredno odškodninsko terjatev do U. d.o.o., ki je bila v nepravdnem pogodbenem razmerju le z drugo tožečo stranko. Pač pa je šlo za uveljavljanje poslovne odškodninske terjatve, pri čemer je prva tožeča stranka bila v poslovnem razmerju zgolj z drugo tožečo stranko, ne pa z družbo U. d.o.o. S to družbo je torej najemno pogodbo sklenila le drugo tožeča stranka. Iz trditev tožečih strank izhaja, da je prva tožeča stranka na drugo tožečo stranko prenesla odškodninsko terjatev, ki jo je imela do slednje na podlagi kršitve podnajemne pogodbe in je navedena v odškodninskem zahtevku, ki ga je prvo tožeča stranka naslovila na drugo tožečo stranko dne 11.5.2006. V skladu s prvim odstavkom 328. člena OZ pa je navedena terjatev zaradi združitve prenehala. Druga tožeča stranka je namreč s prenosom terjatve, ki jo je imela prvo tožeča stranka do nje postala upnik in dolžnik iste terjatve. Ker je navedena odškodninska terjatev na podlagi pogodbe z dne 10.7.2006 prenehala, predložitev navedene pogodbe v pravdi VI Pg 170/2006 ni in ne more biti okoliščina, ki bi spremenila izid omenjene pravde v prid drugo tožeče stranke. Tožbeni zahtevek bi bil tudi v primeru predložitve pogodbe z dne 10. 7. 2006 v prej navedeni zadevi zavrnjen. Zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je glede na povedano materialno pravno pravilen iz drugih razlogov.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj dejstvo nepredložitve pogodbe z dne 10.7.2006 za odločitev v zadevi ni odločilno, sodbo pa je bilo mogoče materialno pravno preizkusiti. Neupoštevanje trditev in dokazov v zvezi z navedeno pogodbo pa tudi ne pomeni kršitve pravice tožečih strank do izjavljanja iz 8. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, saj gre za neodločilna dejstva in dokaze.

12Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbo tožečih strank je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, sami nosita stroške, ki so jima nastali s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

--------------------------------------------------

(1) Tako tudi sodba VSL I Cpg 116/2012 z dne 21. 2. 2013 in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2005, stran 311.

(2) Vse navedeno izhaja iz 7. 8. in 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

(3) Tožeči stranki na tretji strani pritožbe očitno pomotoma navajata pogodbo z dne 10. 7. 2007, saj se v nadaljevanju, tako kot sta se v postopku pred sodiščem prve stopnje, sklicujeta na pogodbo z dne 10. 7. 2006.