UPRS sklep I U 889/2014

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju ministrstvo) zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju komisija). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je komisija na podlagi prvega odstavka 428. člena in tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 in 39/13, v nadaljevanju ZPIZ-2) in prvega odstavka 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – v nadaljevanju ZPIZ-1) ter 5. člena Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Pravilnik) ugotovila podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija na podlagi 103. členu ZPIZ-1 ugotavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi predloga delodajalca in delovne dokumentacije z ugotovitvami in predlogom Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) ter poda mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo namerava odpovedati delodajalec. Mnenje komisije je mogoče šteti le za procesno predpostavko v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga sicer vodi delodajalec in ni konkreten upravni akt, ker se z njim ne odloča o strankini pravici, obveznosti in pravni koristi. Tako mnenje je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovnih ugotovitev, katerega posledice nastopijo kasneje, z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi je stranki zagotovljeno sodno varstvo, ker se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej tudi mnenje komisije. V danem primeru je komisija podala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi 0120-639/2012 z dne 6. 2. 2014, s katerimi je ugotovila, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in na podlagi 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). Kot podlago za odločitev navaja 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi molka organa. Meni, da je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu samovoljna in arbitrarna. Tožeča stranka ni vložila pritožbe zoper mnenje komisije, marveč je le zahtevala, da organ o zadevi odloči. Sklicuje se na 103. člena ZPIZ-1. Tožeča stranka je 24. 3. 2014 podala zahtevo, da naj organ odloči in ni podala pritožbe. Ne strinja se, da je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka. Že 23. 11. 2012 je podala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi za javnega uslužbenca A.A.. Dne 13. 2. 2014 je prejela mnenje komisije 0120-639/2012 z dne 6. 2. 2014. Glede na dejstvo, da organ o zadevi ni odločil, pač pa le podal mnenje, kar pa ni odločitev, je bila podana podlaga, da od organa zahteva, da skladno z določbo četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1 odloči o zadevi. Ker organ na zahtevo tožnice za odločanje z dne 16. 4. 2014 ni odgovoril in v zadevi ni odločil, so podani pogoji iz drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka za Pravilnik, zlasti določbe 5. člena Pravilnika, sodišču predlaga, da uporabi exceptio illegalis, saj je komisija o predlogu dolžna odločiti. Odloča pa se lahko samo z individualnim oblastnim aktom, zoper katerega je dovoljeno pravno sredstvo. Iz dikcije četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1 izhaja, da je odločitev komisije dokončna.

Po mnenju tožeče stranke negativno mnenje ni pravilno in zakonito, saj ne temelji na pravnih in dejanskih okoliščinah. Iz mnenja izhaja, da naj ne bi delodajalec predložil dokumentacije, na podlagi katere bi ZRSZ lahko komisiji podal predlog o izpolnjevanju pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka poudarja, da nikoli ni bila zaprošena za predložitev kakršnekoli dokumentacije. Kot izhaja iz ugotovitev inšpektorice za sistem javnih uslužbencev z dne 20. 1. 2014 je po reorganizaciji v Občini Škofja Loka obstajalo zgolj eno prosto delovno mesto podsekretar – vodja oddelka za proračun in finance, za katero pa poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija tožeče stranke ni bila možna glede na njegovo izobrazbo in delovne izkušnje. Tožeče stranke tudi ni bilo možno premestiti na drugo delovno mesto, zaradi česar mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka skladno s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 tožeči stranki ne more zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Navaja sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, Pd 27/2012, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani 769/2012. Tožeča stranka ugovarja kršitev 14. člena in 22. člena Ustave RS. Odločitev tožene stranke tožeči stranki jemlje pravico do izrabe pravnega sredstva, ki je skladno s 25. členom Ustave RS temeljna ustavna pravica. Mnenje je nezavezujoč akt organa, odločitev pa je oblastni akt odločanja o pravici, obveznosti in pravni koristi. Vsebinsko sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in priglaša stroške postopka.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov:

Za odločanje o tem sporu ni podana sodna pristojnost. V obravnavani zadevi je sporno, ali je zoper mnenje komisije dopusten upravni spor po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) ali pa je podano sodno varstvo v delovnem oziroma socialnem sporu oziroma ali je zoper tak akt sploh zagotovljeno sodno varstvo. Po presoji sodišča mnenje komisije ni upravni akt, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi zaposlenega pri tožeči stranki, niti ni z njim odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 310/2013 z dne 13. 9. 2013. Za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu, kot to izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 77/2010 z dne 26. 5. 2010.

Delovna in socialna sodišča so kot specializirana sodišča pristojna reševati tiste spore, za katere tako določa zakon. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) v 7. členu določa pristojnost za odločanje v socialnih sporih. Spori v zvezi z mnenjem komisije niso predvideni kot socialni spori po določbi ZDSS-1, niti niso kot taki predvideni v kakršnemkoli drugem zakonu, zato tudi ne gre za socialni spor.

Mnenje komisije je po ustaljeni sodni praksi zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid. Tudi, če komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje, upoštevajoč ustaljeno sodno razlago, da mnenje ni upravni akt, ni vezan, in lahko kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko sproži delavec zoper delodajalca pa delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije (odločba Ustavnega sodišča U-I-245/10, U-I-181/10, Up-1002/10 z dne 14. 9. 2011).

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj je ugotovilo, da odločanje ne spada v sodno pristojnost (enako izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 310/2013 z dne 12. 9. 2013).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.