UPRS sodba IV U 227/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se v katastrski občini … kot urejen evidentira del meje med parcelo 1495/1 in sosednjimi parcelami *22, 20, 19/1, urejeni del meje se dotika parcele 1497 in 1509 (1. točka izreka) in da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu, urejene meje so označene poudarjeno (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka pa izhaja, da stroškov postopka ni. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedel, da je Občina Žalec vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje med parcelama 1495/1, 1495/2 in sosednjimi parcelami 19/2, 1509, 37/1, 37/2, 36, *21, *22 in 19/1. Zahtevi je bil priložen elaborat, izdelan s strani pooblaščenega geodetskega podjetja. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, saj sta se zoper 20. 8. 2010 izdano odločbo tožnika pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V navedenem postopku je geodetsko podjetje 23. 4. 2010 ponovno izvedlo mejno obravnavo, na kateri sta tožnika sodelovala. Ker je meja, ki sta jo pokazala tožnika, odstopala od meje po podatkih zemljiškega katastra, sporazum o meji ni bil mogoč. Glede na navedeno je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil z odločbo 3532

-203/2010-4-045109 z dne 29. 10. 2012. Med drugim navaja, da je prvostopenjski organ opravil ustno obravnavo 13. 1. 2010 in 10. 6. 2010, ker se tožnika nista strinjala s predlagano mejo. Tudi po opravljenih obravnavah je meja ostala sporna, saj dogovora ni bilo mogoče doseči. Prvostopenjski organ je zato pravilno na podlagi 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) tožnika pozval, da v 30 dneh po

prejemu poziva sprožita sodni postopek ureditve meje. Ker tožnika sodnega postopka nista sprožila v postavljenem roku, čeprav sta bila opozorjena na pravne posledice, se šteje, da se na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZEN strinjata s potekom meje.

Tožnika v tožbi izpodbijata 1. in 2. točko prvostopenjske odločbe in uveljavljata tožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb upravnega postopka in kršitev materialnega prava. Navajata, da je Občina Žalec začela postopek ureditve meje parcele št. 1495/1, ki v naravi predstavlja javno pot in že od nekdaj v naravi poteka tako, kot sedaj. Na mejni obravnavi 23. 4. 2010 sta pokazala mejo med njunimi parcelami št. 19/1, 20 in *22 in parcelo št. 1495/1. Predstavnik Občine Žalec (pooblastila nista videla) pa ni želel ali vedel pokazati meje. Geodet ju je prepričeval, da meja, ki sta jo pokazala, ne poteka kakor izkazujejo katastrski podatki. Ker sta menila, da geodet ne vodi postopka korektno, sta zapustila mejno obravnavo. Prvostopenjski organ je naložil geodetskemu podjetju, da ponovi mejno obravnavo. Na drugi mejni obravnavi 23. 4. 2010 sta tožnika pokazala mejo kot na prvi obravnavi, medtem ko predstavnik Občine Žalec meje ni pokazal. Pooblastila slednjega nista videla. Z mejo, kot jo je pokazal geodet, se ne moreta strinjati, saj poteka po stenah njunih objektov, tako, da tudi kapi streh segajo na sosednje parcelo št. 1495/1. Skušala sta doseči poravnavo, vendar se predstavnik Občine Žalec in geodet nista želela o tem pogovarjati. Ves čas postopka sta si tožnika prizadevala, da bi se zadeva rešila sporazumno, vendar je to Občina Žalec zavračala in ju silila v tožbeni postopek. To ni bilo v njunem interesu, kar potrjuje tudi dejstvo, da tožbe nista vložila. Opisujeta še dodatne razloge, zaradi katerih menita, da predmetni postopek ni vreden zaupanja. Zato predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi v 1. in 2. točki izreka, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravne spise.

Stranka z interesom Občina Žalec v odgovoru na tožbo vztraja pri meji, ugotovljeni z izpodbijano odločbo, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom Slovenske Železnice Celje odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo v tem upravnem sporu stranke z interesom Občine Žalec izvedel upravni postopek evidentiranja urejenega dela meje med parc. št. 1495/1 (ki je javno dobro) in sosednjimi parc. št. *22,20,19/1 (katere lastnika sta tožnika), parc. št. 1509, ki se je dotika navedena meja, pa je last Slovenskih železnic (ki je stranka z interesom v navedenem postopku). Zahtevi za uvedbo tega postopka je bil priložen elaborat v skladu z 29. členom ZEN, ki mora med drugim vsebovati tudi zapisnik o mejni obravnavi. V obravnavanem primeru je iz zapisnika o mejni obravnavi (opravljeni 30. 9. 2009 in 23. 4. 2010) razvidno, da se tožnika nista strinjala s potekom predlagane meje in je iz zapisnika zato razvidna tudi pokazana meja. Po 37. členu ZEN geodetska uprava v primeru, če je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana ena ali več pokazanih mej ali, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih (prvi odstavek). Citirani določbi je sledil tudi prvostopni organ, ki je 10. 6. 2010 opravil ustno obravnavo, katere se je udeležil tožnik in predložil tudi pooblastilo tožnice, da jo zastopa v tem postopku. Tožnik je izjavil, da se ne strinja z ureditvijo meje, kot je bila označena na mejni obravnavi. Ker je tudi po ustni obravnavi meja ostala sporna, je prvostopni organ tožnikoma posredoval poziv po prvem odstavku 39. členu ZEN. Ta določa, da če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Tožnikoma je bil citirani poziv vročen (s fikcijo vročitve – vložena v hišni predalčnik 2. 7. 2010). Ker tožnika pozivu organa nista sledila ter nista začela sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem (to med strankama tudi ni sporno), je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. V navedenem primeru se namreč v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZEN šteje, da tožnika soglašata s potekom predlagane meje. Četrti odstavek 39. člena ZEN določa, da če sodni postopek v roku iz prvega odstavka 39. člena ZEN ni začet, se šteje, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje.

Ob tako izkazanem postopanju upravnega organa, ki je v skladu z določbami ZEN, tožnika v tem upravnem sporu ne moreta uspeti z ugovori o nestrinjanju z mejo. Tožnika bi namreč ugovore, da meja ni določena pravilno, lahko uveljavljala v sodnem postopku ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Slednjega pa tožnika nista vložila, čeprav ju je upravni organ pravilno pozval k sprožitvi omenjenega sodnega postopka. V pozivu sta bila tožnika tudi opozorjena na posledice, če sodnega postopka v 30 dnevnem roku ne bosta sprožila, saj sta bila opozorjena, da se bo v takem primeru štelo, da se strinjata s predlagano mejo, ki izhaja iz elaborata, ki ga je izdelalo pooblaščeno geodetsko podjetje, ter zapisnika mejne obravnave. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore tožnikov, da sta skušala glede sporne meje doseči sporazum, kar naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da tožnika nista vložila tožbe za sodno ureditev meje. Glede na pojasnjeno so nerelevantni tudi tožbeni ugovori, da predstavnik Občine Žalec ni pokazal meje, saj se je omenjeni z mejo, ki jo je pokazal na obravnavi geodet, strinjal. Neutemeljeno je prav tako tudi sklicevanje tožnikov, da predstavnik Občine Žalec naj ne bi imel pooblastila za zastopanje Občine Žalec v predmetnem postopku. Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da je omenjeni v postopku predložil ustrezno pooblastilo. Sodišče zavrača kot nerelevantno za predmetni postopek sklicevanje tožnikov na druge razloge, iz katerih naj bi izhajalo, da predmetni postopek ni vreden zaupanja. Po presoji sodišča je bil namreč postopek voden v skladu z določbami ZEN. Tožnika sta imela možnost, da se v sodnem postopku presojajo ugovori, ki se nanašajo na pravilnost meje v strokovnem smislu, za kar pa se nista odločila. Zato ne moreta v tem postopku, ki je upravni postopek, in za katerega veljajo določbe ZEN, uspeti z ugovori, ki bi jih morala uveljavljati v sodnem postopku.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).