UPRS sodba I U 515/2014

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil vlogo tožnika, s katero je ta predlagal, naj davčni organ ugotovi, da je bila vročitev odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012, opravljena 5. 7. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je bila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora izdana odločba Davčnega urada Celje, DT 0610-237/2009-32 (0407-30) (2103-01,04) z dne 14. 5. 2010 in vročena pooblaščencu tožnika 4. 6. 2010. Tožnik je zoper to odločbo 2. 7. 2010 vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012. Navedena odločba je bila 28. 12. 2012 puščena v hišnem predalčniku pooblaščenca tožnika. V skladu z določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se šteje, da je bila vročitev opravljena 29. 12. 2012. Pooblaščenec tožnika je 8. 7. 2013 podal predmetno vlogo in predlagal, da naj davčni organ ugotovi, da je bila predmetna vročitev odločbe pritožbenega organa opravljena 5. 7. 2013, ko je je osebno zglasil na Davčnem uradu Dravograd. Ker 13. 12. 2012 osebna vročitev pooblaščencu tožnika ni bila možna, je vročevalec pisanje 28. 12. 2012 pustil v hišnem predalčniku pooblaščenca. Vročitev odločbe pritožbenega organa v predmetni zadevi se šteje za opravljeno v skladu z določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP 29. 12. 2012.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi ugovarja navaja, da mu je bila odločba drugostopenjskega organa vročena šele 5. 7. 2013, ko se je tožnikov pooblaščenec A.A. zglasil na sedežu prvostopenjskega organa. Odločba pritožbenega organa pooblaščencu tožnika pred citiranim datumom ni bila vročena. Tožnik meni, da oba davčna organa preveč formalistično razlagata določbo tretjega odstavka 87. člena ZUP (fikcija vročitve). V danem primeru je namreč sporno vprašanje pravilne vročitve drugostopenjske odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 tožnikovemu pooblaščencu v hišni predalčnik. Iz vročilnice Pošte Slovenije izhajala potrditev vročitve dne 28. 12. 2012 s pripisom: „puščeno v HP 28. 12. 2012“. Odločba pritožbenega organa je bila tožnikovemu pooblaščencu dejansko izročena 5. 7. 2012 na sedežu prvostopenjskega organ. Iz vročilnice, ki se nanaša na sporno vročitev izhaja, da naj bi bil tožnikov pooblaščenec 13. 12. 2012 obveščen o poskušani vročitvi priporočenega pisma številka 12486 in seznanjen z dejstvom, da prične rok za prevzem pošiljke teči naslednji dan, 14. 12. 2012 in se izteče 29. 12. 2012. Tožnikov pooblaščenec pa tega obvestila ni prejel. Iz omenjene vročilnice tudi izhaja, da naj bila priporočena pošiljka 28. 12. 2012 puščena v hišnem predalčniku pooblaščenca, torej še preden se je iztekel rok za njen prevzem na pošti. Vročilnice ni možno šteti kot edini in izključni dokaz o vročitvi. Tožnikov pooblaščenec je opravil poizvedbe na sedežu poštnega urada v Hočah, pri čemer je bilo iz njihovih evidenc prav tako zaznati neskladje med vročilnico in knjigo oddane oziroma prevzete pošte, saj iz vročilnice izhaja datum 28. 12. 2012, ko naj bi bila pošiljka puščena v hišnem nabiralniku pooblaščenca, iz knjige oddane oziroma prevzete pošte pa datum 29. 12. 2012 (kar izhaja tudi iz izjave upravnika pošte Hoče). V letu 2011 je bilo vloženih 2.241 reklamacij, leta 2012 pa 1.889, od tega 80% zaradi izgube pošiljke.

Tožnikov pooblaščenec, A.A. je bil od 28. 12. 2012 od 7. ure zjutraj (torej ne prej in tudi ne kasneje) do 1. 1. 2013 do popoldanskih ur odsoten, saj je bil na Češkem (Karlovy Vary) skupaj s tremi družinskimi člani. V času njegove odsotnosti hišnega predalčka ni praznil nihče. Po vrnitvi 1. 1. 2013 je v popoldanskih urah izpraznil hišni predalček, v katerem ni bilo nobenega uradnega pisanja. Tožnikov pooblaščenec je imel še druge primere DIN, v katerih je nastopal kot pooblaščenec in dobival kar precej priporočene pošte oziroma uradnih pisanj, ki pa jih je zmeraj prevzel doma ali pa na sedežu poštenega urada. Pri predmetni vročitvi odločbe pritožbenega organa pa je prišlo do napake. Pooblaščenec tožnika prebiva v naselju vrstnih hiš na naslova …, kjer se v ulici nahaja 22 vrstnih hiš, od katerih jih je 11 identičnih. Poštni nabiralniki so locirani na sprednji strani hiše, ki je prosto dostopna, saj je od ulice ne loči nikakršna ograja. Dostop do poštnega nabiralnika je prost (lahko dostopi vsakdo, ki gre po cesti ali ulici, kar je razvidno iz priložene fotografije). Poštni nabiralnik ne omogoča popolne nedostopnosti do vsebine. Poštni nabiralniki se tudi hitro napolnijo z vsebino marketinške narave. Poštni nabiralnik tožnikovega pooblaščenca je bil brez nadzora preko novoletnih praznikov. Glede na navedeno tožnikovemu pooblaščencu citirana odločba pritožbenega organa z dne 28. 11. 2012 nikoli ni bila vročena. Kot datum vročitve odločbe pritožbenega organa tako šteje 5. 7. 2013, ko je bila tožnikovemu pooblaščencu na sedežu prvostopenjskega organa izročena kopija te odločbe. Tožbi prilaga dokaze, ki jih navaja. Davčna organa svoje odločitve nista obrazložila. Izpodbijanega akta tudi ni možno preizkusiti. Davčni organ tudi ni odločil o predlogu tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe DT-499-16-196/2010 z dne 28. 11. 2012 (drugi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo pritožbenega organa odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Priglaša pa tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in obrazložitvah obeh upravnih odločb. Glede ugovora, da davčni organ ni odločil o predlogu tožnika, da razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012 pa navaja, da potrdilo DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012 sploh ni bilo izdano. V danem primeru ne gre za potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, marveč je z pravilno vročitvijo odločbe pritožbenega organa ta postala pravnomočna in izvršljiva dne 29. 1. 2013.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje pravilne vročitve drugostopenjske odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012 tožnikovemu pooblaščencu. Na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP v primeru, ko se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena ZUP, vročevalec pusti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu, ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročitev po prejšnjem odstavku tega člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka tega člena ZUP mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

Iz v upravnih spisih priloženega obvestila k odločbi pritožbenega organa izhaja, da se je tožnikovemu pooblaščencu A.A. dne 13. 12. 2012 poskusila vročiti odločba Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012. Tega dne je bilo tožnikovemu pooblaščencu na naslovu …, puščeno sporočilo o prispelem pismu. Iz navedenega izhaja, da je bila 13. 12. 2012 poskušana vročitev navedene odločbe pritožbenega organa. Iz obvestila tudi izhaja, da se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, ter da pismo lahko prevzame v roku 15 dni, ki začne teči od 14. 12. 2012. Na hrbtni strani navedenega obvestila je natisnjeno tudi opozorilo, da če prejemnik ne bo prevzel pisma v 15 dneh, se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Dne 28. 12. 2012 je bila odločba puščena v hišnem predalčniku tožnikovega pooblaščenca. V konkretni zadevi se tako šteje, da je bila odločba pritožbenega organa tožniku vročena 29. 12. 2012, to je z dnem, ko je poteklo 15 dni od dneva, ko je bilo tožnikovemu pooblaščencu v poštnem nabiralniku sporočeno sporočilo v prispelem pismu.

Tožnik svojega zatrjevanja, da njegov pooblaščenec pisnega sporočila o prispelem pismu 13. 12. 2012 ni prejel, ni dokazal. Ugovor tožnika, da je bila odločba pritožbenega organa tožnikovemu pooblaščencu puščena v hišnem predalčniku še preden se je iztekel rok za njen prevzem na pošti, 28. 12. 2012, na samo pravilnost vročitve ne morejo vplivati. Na pravilno vročitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je tožnikov pooblaščenec opravil poizvedbe na sedežu poštnega urada v Hočah, pri čemer iz njihovih evidenc izhaja neskladje med vročilnico in knjigo oddane oziroma prevzete pošte. Iz vročilnice izhaja datum 28. 12. 2012, iz knjige oddane oziroma prevzeta pošte pa datum 29. 12. 2012. To neskladje ne more vplivati na zaključek, da je bila v konkretni zadevi vročitev opravljena s fikcijo vročitve, po poteku 15 dnevnega roka, ki se je iztekel 28. 12. 2012, vročitev pa zato štela za opravljeno 29. 12. 2012. Ne glede na to, ali je bila navedena odločba tožnikovemu pooblaščencu puščena v njegovem predalčniku že 28. 12. 2012 ali pa 29. 12. 2012, se glede na četrti odstavek 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena (fikcija vročitve) po preteku 15 dni, to pa je 29. 12. 2012. Enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 461/2013 z dne 16. 1. 2014.

Pravilno izpolnjena vročilnica je v skladu z določbami ZUP dokaz o opravljeni vročitvi. Iz obvestila o poštni pošiljki izhajajo podatki o tem, kdaj je bil tožnikov pooblaščenec obveščen o poštni pošiljki in kdaj mu je bila pošiljka puščena v poštnem predalčniku. To sporočilo je javna listina, ki dokazuje procesna dejanja. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tožnika. Po presoji sodišča pa tožnik s svojimi tožbenimi navedbami tega ni izpolnil.

Neutemeljene so navedbe, da tožnikov pooblaščenec sporočila o prejetem pismu ni prejel, ker je bil odsoten od 28. 12. 2012 do 1. 1. 2013. Nerelevantno in pavšalno je tožnikovo sklicevanje na druge primere tožnikovega pooblaščenca, v katerih naj bi prav tako dobival uradna pisanja, pa se mu še ni primerila situacija, kot v konkretni zadevi. V času, ko je bilo obvestilo puščeno v hišni predalčnik pooblaščenca, torej 13. 12. 2012, pa tožnik niti ne trdi, da je bil njegov pooblaščenec odsoten. Po presoji sodišča se tožnik prav tako ne more uspešno sklicevati na dejanske okoliščine, v katerih živi tožnikov pooblaščenec (identične vrstne hiše), ter na to, kakšen dostop ima omenjeni do poštnega nabiralnika (fotografije hiše, izjava tožnikovega pooblaščenca). S sklicevanjem na navedene okoliščine tožnik ni izkazal, da bi v konkretni zadevi tožnikov pooblaščenec ne bil obveščen o prispeli odločbi.

Glede tožbenega ugovora, da davčni organ ni odločil o predlogu tožnika, da razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-196/2010-2 z dne 28. 11. 2012 pa se sodišče strinja, da je tožniku že pravilno odgovorila tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Relevantne okoliščine so bile v danem primeru pravilno ugotovljene, pravilno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, sodišče ni zasledilo kršitev pravil postopka. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.