UPRS sodba II U 102/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlasti nepremičnina, ki je bila uporabljena za rekonstrukcijo državne ceste G1-1/245 Ruta-Maribor in predstavlja sestavni del obstoječe javne ceste: parc. št. ...-cesta v izmeri 12 m2 k.o. ... v lasti tožeče stranke do celote (1. točka izreka). Navedena nepremičnina preide v last in posest razlastitvene upravičenke z dokončnostjo odločbe o razlastitvi (2. točka izreka). Na tej nepremičnini se izvede izbris zaznambe razlastitvenega postopka, izbris lastninske pravice vknjižene v korist tožnice ter na isti nepremičnini vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije (3. točka izreka). Ker stranki postopka do izdaje odločbe nista sklenili sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu, upravni organ o tem ni odločal. Po pravnomočnosti odločbe bo obe stranki pozval, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu v naravi, v nasprotnem primeru pa stranke napotil na pristojno sodišče za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku (4. točka izreka). Zahtevek za povrnitev stroškov zavezanke je bil zavrnjen (5. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je Republika Slovenija dne 26. 3. 2013 vložila zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 3/27 cesta v izmeri 12 m2, ki je že bila uporabljena za rekonstrukcijo državne ceste G1-1/245 Ruta-Maribor. Cesta je rekonstruirana in dana v uporabo. Do sklenitve pogodbe za odkup zemljišča med strankami ni prišlo, zaradi česar je razlastitvena upravičenka predlagala razlastitev predmetne nepremičnine na podlagi določb o razlastitvi, ki jih vsebuje Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in v skladu z določili 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) v povezavi s 123. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Razlastitvena upravičenka, ki v zahtevi za razlastitev nepremičnin navaja, da na podlagi 19. člena ZJC-B v povezavi s 123. člena ZCes-1 pridobiva nepremičnine potrebne za gradnjo in rekonstrukcijo državnih cest in da premoženjskopravno ureja zgoraj navedeno državno cesto Ruta-Maribor, pojasnjuje, da ta cesta s spremljajočimi objekti deloma še vedno poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, tudi razlastitvene zavezanke.

Po opravljeni geodetski odmeri za rekonstrukcijo državne ceste (in spremljajočih objektov) dejansko uporabljenih zemljišč je bil izdelan parcelacijski načrt ter izdana geodetska odločba Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Maribor z dne 9. 1. 2012 in obvestilo z istega dne, ki določata nove geodetske identifikacijske oznake za državno cesto dejansko uporabljenih zemljišč in kot je razvidno, je bila za rekonstrukcijo državne ceste uporabljena tudi parcela št. 3/27 cesta Kamnica. Parcela 3/27 je nastala z delitvijo iz dela parc. 3/19. Iz obvestila o evidentiranih spremembah izhaja, da je parc. 3/27 k.o. ... po vrsti rabe cesta v površini 12 m2, meja parcele je urejena. Razlastitvena zavezanka, ki je vedela za kakšen namen je bila ta odmera opravljena, parcelaciji oziroma odmeri zemljišča ni oporekala.

Upravni organ ugotavlja, da je razlastitvena upravičenka vlogi za razlastitev priložila vse listine, ki jih zahteva četrti odstavek 19. člena ZJC-B. Predmetna nepremičnina je že bila uporabljena za rekonstrukcijo zgoraj navedene državne ceste Ruta-Maribor, na njej pa so nameščene semaforske krmilne naprave (omare) za potrebe delovanja semaforjev. Po njej poteka cestni promet. Ob vložitvi zahteve za razlastitev so navedene naprave na predmetnem zemljišču že stale, kot je razvidno s fotografije z dne 26. 11. 2006.

Razlastitvena zavezanka postavitvi semaforskih krmilnih naprav v letu 2006 ni oporekala, pač pa v letu 2008, ko niso bili realizirani dogovori med strankama. Semaforske krmilne naprave, ki so postavljene na predmetnem zemljišču, so sestavni del semaforja, brez katerih semafor ne more delovati, zaradi česar je semaforska krmilna naprava kot prometna signalizacija na podlagi 6. alinee prvega odstavka 8. člena ZCes-1 sestavni del javne ceste. Glede na dejstvo, da po tej državni cesti poteka cestni promet, semaforske krmilne naprave na parc. št. 3/27 k.o. ... pa so na podlagi prvega odstavka 8. člena ZCes-1 kot prometna signalizacija nesporno sestavni del obstoječe javne ceste, je v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B v zvezi s 123. členom ZCes-1 javna korist za razlastitev nepremičnine izkazana.

Upravni organ se ne strinja z ugovorom razlastitvene zavezanke, da je javna korist za razlastitev podana le za nepremičnine, po katerih poteka obstoječa javna cesta, če ob vložitvi zahteve po njej (in ne ob njej) poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Upravni organ navaja, da pojem javne ceste ne pomeni samo površine, po kateri se fizično odvija promet – cestišče, ampak javno cesto poleg cestišča sestavljajo tudi vsi elementi in naprave, ki jih določa prvi odstavek 8. člena ZCest-1. Zagotovljena mora biti varnost prometa, predpisi pa v ta namen opredeljujejo tudi druge elemente kot dele javne ceste, ki ni izključno cestišče. Tako je tudi nepremičnina s parc. št. 3/27 k.o. ... del obstoječe javne ceste, čeprav se fizično promet po njej ne odvija.

Po obrazloženem upravni organ ugotavlja, da je razlastitev predmetne nepremičnine za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj je predmet razlastitve nepremičnina, ki je bila uporabljena za rekonstrukcijo državne ceste Ruta-Maribor in je njen sestavni del.

Nepremičnina je bila uporabljena za postavitev semaforske krmilne naprave kot sestavnega dela semaforjev, ki predstavlja prometno signalizacijo. Prometna signalizacija je sestavni del javne ceste na podlagi 6. alinee prvega odstavka 8. člena ZCes-1. Obstoj prometne signalizacije in opreme je nujen za varno odvijanje in vodenje prometa na državni javni cesti. Cesta mora biti zgrajena z elementi, ki ustrezajo namenu ceste in drugim zahtevam predpisov o cestah. Zagotovljen mora biti tudi nadzor in varnost prometa na državni cesti. Iz tega razloga je bila parc. št. 3/27 k.o. ... odmerjena in priključena javni cesti.

Javna korist razlastitvenega namena je bila sorazmerna s posegom v lastnino razlastitvene zavezanke, kajti s parcelacijo je bila določena minimalna kvadratura zemljišča 12 m2, da je zadoščeno postavitvi naprav, razlastitvena upravičenka pa ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Namen določbe 19. člena ZJC-B je, da se na zemljiščih, na katerih je bila javna cesta že zgrajena oziroma rekonstruirana, zemljiškoknjižno stanje na teh zemljiščih pa še vedno neurejeno, uredi. Glede na obrazloženo upravni organ zaključuje, da so za razlastitev predmetnega zemljišča izpolnjeni vsi pogoji.

V skladu s 100. členom ZUreP-1 se izvede izbris zaznambe razlastitvenega postopka, vknjižba lastninske pravice pa opravi na podlagi določbe šestega odstavka 29. člena ZJC-B in 42. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Na podlagi določbe 106. člena ZUreP-1 bo upravni organ najkasneje v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi pozval razlastitveno upravičenko in razlaščenko, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Če v dveh mesecih ta ne bo sklenjen, lahko razlastitvena upravičenka ali razlaščenka vložita predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču. Ker se je postopek zaključil v korist razlastitvene upravičenke ob uporabi prvega odstavka 114. člena ZUP, razlastitvena zavezanka do povračila stroškov upravnega postopka ni upravičena.

Tožnica se je zoper prvostopno odločbo pritožila, ministrstvo pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Tudi ministrstvo ugotavlja, da je predmetno zemljišče del državne ceste in s tem javne ceste, po kateri poteka promet, zato je obravnava tega zemljišča enaka obravnavi zemljišča, po kateri poteka neposreden javen promet, glede katerega veljajo določbe 19. člena ZJC-B. Tudi za zemljišče parc. št. 3/27 k.o. ... se torej uporabljajo določbe 19. člena ZJC-B. Pritožbenih navedb, kolikor se nanašajo na izkazovanje javne koristi in dejstvo, da gre za zemljišče, na katerem stojijo semaforske naprave, upravni organ druge stopnje ne upošteva. Delujoče semaforske naprave so za varnost javnega prometa nujne in samo po sebi umevne, s tem pa je izkazano, da je razlastitev nujno potrebna za dosego namena javne koristi. Razlastitev pa je sorazmerna s posegom v lastnino na zemljišče, glede na to, da zemljišče pomeni kategorizirano državno cesto s postavitvijo pripadajočih naprav na majhni površini, javni promet po teh površinah pa že poteka. Drugostopni organ pa se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopnega organa, ki ugotavlja, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Ugotavlja, da državna cesta po vsebini pomeni javno dobro, predmetno zemljišče, ki je v ta namen že parcelirano, pa leži v neposredni bližini križišča, na njem stojijo naprave za potrebe semaforja in varnost cestnega prometa, zaradi česar z drugo nepremičnino istega namena ne bi bilo doseči. Drugostopni organ je zavrnil tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da iz ugotovitvenega postopka izhaja, da po nepremičnini s parc. št. 3/27 k.o. ... ne poteka javna cesta in da ob vložitvi zahteve za razlastitev po tej nepremičnini tudi ni potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC, ampak gre za zemljišče, ki se nahaja ob javni cesti, na katerega je upravičenka brez soglasja zavezanke postavila semaforsko krmilno omaro in elektro omaro. Predmetno zemljišče ni bilo uporabljeno za gradnjo ceste ob rekonstrukciji v letu 1998, ampak šele leta 2006, ko je bila brez soglasja tožnice postavljena semaforna krmilna omara in elektro omara. Tožeča stranka zatrjuje, da 19. člen ZJC-B ne daje podlage za obstoj domneve javne koristi za razlastitev nepremičnin, ki niso prometne površine in po katerih v času vložitve zahteve za razlastitev ne poteka cestni promet, ampak na njih stojijo pomožni objekti namenjeni urejanju prometa. V zvezi s sklicevanjem upravnih odločb na prvih odstavek 8. člena ZCes-1 pa tožeča stranka navaja, da je sestavni del ceste samo prometna signalizacija (naprave), ne pa nepremičnina, na kateri stoji. Glede na to, da je Direkcija RS za ceste nepremičnino parc. št. 3/27 k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke, vnesla v uradno evidenco kot del kategorizirane državne ceste Ruta-Maribor, pa tožeča stranka navaja, da je Ustavno sodišče v številnih odločbah sprejelo stališče, da je v neskladju z Ustavo RS, če občina ali država z lastnikom zemljišča pred kategorizacijo javne poti, ki poteka na tem zemljišču, ni sklenila pravnega posla za njegovo pridobitev ali izvedla postopka razlastitve (npr. odločba št. U-I-222/10 z dne 22. 9. 2011, odločba U-I-221/10 z dne 6. 7. 2011, odločba št. U-I-269/10 z dne 6. 7. 2011 in odločba U-I-13/12 z dne 13. 9. 2012). Tožeča stranka se tudi ne strinja, da je bilo v konkretnem primeru zadoščeno ostalim elementom načela sorazmernosti, torej da je razlastitev nujno potrebna za dosego tega namena in da med javno koristjo konkretnega namena razlastitve in težo posega v lastnino obstaja sorazmernost. Tožeča stranka zatrjuje, da obstoj signalizacije ni nujen za varno odvijanje prometa, saj je tožeča stranka predmetno cesto rekonstruirala in dala v uporabo leta 1998, semaforje pa je namestila šele v letu 2008 (pravilno 2006). Cesta je bila torej v uporabi brez semaforske signalizacije in je na ta način obratovala kar 8 let. Pri ugotavljanju sorazmernosti s težo posega v lastninsko pravico ne gre za površino odvzetega zemljišča, ampak za tehtanje javnega interesa in zasebnega interesa lastnika. Glede tega pa izpodbijana odločba nima razlogov, zato je s tem storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Enako odločba tudi nima razlogov za ugotovitev, da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Odgovor na tožbo je vložila tudi razlastitvena upravičenka, ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. allinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da tožnica pojem javne ceste enači s pojmom cestišča, ki pa je le eden izmed sestavnih delov javne ceste, kot je opredeljeno z 8. členom ZCes-1. Iz tega napačnega tolmačenja izhaja tudi zgrešena trditev tožnice, da je dokazni postopek pokazal, da po parceli št. 3/27 k.o. ... ne poteka javna cesta. Primeroma navaja, da tudi po brežini ceste in napravah za odvodnjavanje ceste ne poteka promet, pa vseeno štejejo za del javne ceste, po katere cestišču se odvija promet, zato zapadejo pod isti pravni režim, kot velja za javno cesto kot celoto. Na odločitev tudi ne vpliva trditev tožeče stranke, da razlastitvena upravičenka zemljišča s parc. št. 3/27 k.o. ... ni uporabila za gradnjo ceste ob njeni rekonstrukciji v letu 1998, ampak v letu 2006. Rekonstrukcija spada med investicijsko vzdrževalna dela in vzdrževalna dela v javno korist, v to kategorijo pa sodi tudi postavitev semaforske krmilne omare in elektro omare, ki se je izvajala v letu 2006. V obeh primerih ob rekonstrukciji v letu 1998 in ob postavitvi cestnih naprav v letu 2006 pa je šlo za investicijska vzdrževalna dela na obstoječi državni cesti. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je prometna signalizacija del javne ceste, nepremičnine, na katerih stoji, pa ne, pa razlastitvena upravičenka navaja, da se določa meja ceste po zunanjem robu cestnega sveta (14. člen ZCes-1). V zvezi s tem je bila v predmetni zadevi tudi opravljena geodetska odmera. Razlastitvena upravičenka tudi vztraja pri trditvi, da je obstoj prometne signalizacije in opreme nujen za varno odvijanje in vodenje prometa na državni cesti. Ni dovolj, da se promet odvija, pomembno je, da se odvija varno in s tega vidika je glede na povečanje količine prometa namestitev prometne signalizacije nujen ukrep. Lokacijo za postavitev prometne signalizacije določajo predpisi (Pravilnik o prometni signalizaciji in opreme na javnih cestah), zato je predmetna lokacija edina ustrezna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Predmetni postopek je tekel na podlagi 19. člena ZJC-B, ki ureja poseben postopek razlastitve v primeru, ko so izpolnjeni v tem členu določeni pogoji. Za poseben postopek razlastitve se uporabljajo določbe 92. do 113. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena. Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena tega zakona. Za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Ne glede na 98. člen ZUreP-1 je treba zahtevi za razlastitev po tem členu priložiti le seznam nepremičnin predlaganih za razlastitev z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1. Ne glede na 100. člen ZUreP-1 se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve, o čemer upravni organ, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo. Ne glede na določbe 103. člena ZUreP-1 pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko z dokončnostjo odločbe tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti. Dosedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje javne ceste ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino.

Trditev tožeče stranke je, da zgoraj navedena določila 19. člena ZJC-B v obravnavani zadevi ne morejo biti uporabljena, ker po nepremičnini parc. št. 3/27 k.o. ... ne teče promet, ampak so na njej nameščene naprave, potrebne za delovanje semaforja. S takšnim stališčem se ni mogoče strinjati.

Javno cesto sestavljajo cestni svet, cesto telo, cestišče, brežine ceste, cestni objekti, prometna signalizacija in prometna oprema, cestna razsvetljava, cestni priključki do meje cestnega sveta, naprave za odvodnjavanje ceste, servisne prometne površine (počivališča, parkirišča, avtobusno obračališče ter podobno), servisne površine z objekti in napravami za upravljanje in vzdrževanje cest ter nadzor prometa in funkcionalne površine za umestitev cestnih naprav, objektov in drugih ureditev namenjenih varnosti, vodenju in nadzoru prometa, vozil ter voznikov, zaščiti ceste in cestnega telesa ter zemljišč in preprečevanju škodljivih emisij prometa (prvi odstavek 8. člena ZCes-1).

5točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1 določa, da je cesta površina omejena z mejo cestnega sveta, ki jo lahko uporabljajo vsi, ali pa le določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Cestne naprave in druge ureditve so namenjene varnosti, vodenju in nadzoru prometa, zaščiti ceste ter preprečevanju škodljivih emisij prometa, so telekomunikacijske in električne naprave vgrajene v cestno telo, stacionarne naprave za nadzor in urejanje pometa, naprave za nadzor nad stanjem vozišča in drugo (9. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Cestni svet je zemljišče, katerega mejo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa vključno z napravami za odvodnjavanje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZCest-1). Cestno telo je del javne ceste, ki ga sestavlja cestišče z nasipi in izkopi (13. točka prvega odstavka 2. člena ZCest-1). Cestišče je del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni in ločilni pasovi, kolesarske steze, pločniki, bankine, naprave za odvodnjavanje, če so tik ob vozišču ter zračni prostor v višini 7 metrov merjeno od točke na osi vozišča (14. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Prometna signalizacija so sredstva in naprave, s katerimi se zagotavlja izvajanje prometnih pravil in varnosti prometa ter jo sestavljajo prometni znaki in druga sredstva in naprave za vodenje in zavarovanje prometa ter turistična in druga obvestilna signalizacija (62. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1).

Glede na zgoraj citirana določila javno cesto sestavljajo vsi elementi navedeni v 8. členu ZCes-1, ti pa so podrobneje definirani v 2. členu ZCes-1. Javna cesta je torej dosti širši pojem kot cestišče, kot zmotno meni tožeča stranka. Sem razen cestišča sodijo tudi površine, ki so namenjene umestitvi cestnih naprav, kot podrobneje izhaja iz zgoraj citiranih določil 8. člena ZCes-1. Glede na to je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek upravnih organov, da naprave, potrebne za delovanje semaforjev (šesta alinea prvega odstavka 8. člena ZCes-1), vključno z zemljiščem, na katerem stojijo (dvanajsta alinea prvega odstavka 8. člena ZCes-1), sestavljajo javno cesto. Ker pa sestavljajo javno cesto, ki je v uporabi in je bila v uporabi ob vložitvi zahteve za razlastitev, se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnine v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B podana. Po obrazloženem so vsi ugovori tožeče stranke, da javna korist ni izkazana, neutemeljeni.

Po presoji sodišča pa sta upravna organa tudi pravilno ugotovila in v zadostni meri obrazložila, da je predmetna razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna, javna korist razlastitvenega namena pa je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, zato v izogib ponavljanju povzema njune razloge in zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. K temu dodaja, da sta upravna organa pravilno pretehtala razloge, ki kažejo na to, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna. Okoliščina, da gre za razlastitev zemljišča površine 12 m2, pa kaže na to, da je ob razlastitvi upoštevano tudi prizadevanje, da poseg v zasebno lastnino zaradi varovanja javne koristi ni prekomeren.

Glede tožbenih navedb v zvezi z neustavnostjo ureditve, kadar poteka javna pot po zemljišču v zasebni lasti, pa sodišče pojasnjuje, da je namen postopka razlastitve prav ureditev tega stanja.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.