VSM sklep I Ip 1047/2014

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v II.A/1. točki izreka potrdi.

II.Prvi upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo o nadaljnjih izvršilnih stroških upnika S. (I. točka izreka) ter o razdelitvi kupnine od prodane nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., ki je bila v lasti dolžnika do celote, in sicer tako, da se najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka in druge prednostne terjatve, iz preostanka kupnine pa se delno poplača zastavni upnik R. medtem ko terjatve drugih upnikov ostanejo nepoplačane (II. in III. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da se izvršba na prodano nepremičnino dolžnika ustavi (IV. točki) ter o zadržanju izvršitve tega sklepa v primeru pritožbe (V. točka izreka). Na koncu (VI. točka izreka) je sodišče Računovodstvu Okrožnega sodišča v Murski Soboti odredilo, komu naj nakaže določen del sredstev, prejetih s prodajo dolžnikove nepremičnine.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje, kjer je bilo odločeno o stroških upnika kot prednostni terjatvi (točka II.A/1. izreka) se pritožuje prvi upnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se mu kot prednostna terjatev prizna še terjatev v višini 400,57 EUR iz naslova stroškov za cenilca, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje. Povzame odločitev sodišča prve stopnje ter pojasni, da iz spisa izhaja, da je plačal znesek predujma v višini 600,00 EUR in da so bili cenilcu B. V. priznani stroški v višini 400,57 EUR. Meni, da je upravičen do povračila teh stroškov, ki jih je sodišče poravnalo iz vplačanega predujma. Sodišču očita zmotno uporabo sedmega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po njegovem je glede na dikcijo navedenega člena in tek predmetnega postopka nadaljnje stroške izvršbe pravočasno priglasil, saj postopek še ni bil končan ali ustavljen. Izpostavi, da ti stroški izhajajo iz spisovne dokumentacije in so zajeti v spisu, na stanje spisa pa je sodišče vezano. Priglaša pritožbene stroške.

3Stranke postopka in udeleženci na pritožbo upnika niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je preizkušalo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366 istega zakona ter 15. členom ZIZ.

6V obravnavani zadevi je bistveno pravno vprašanje, ali je podana vloga prvega upnika z dne 13. 5. 2014, v kateri je obračunal svojo terjatev do dolžnika na dan 13. 5. 2014 in med drugim kot strošek priglasil predujem za strošek cenilca v višini 600,00 EUR, s stroški katerega je bil sicer seznanjen že 2. 9. 2013, kot izhaja iz vročilnice pripete k l. št. 54, glede na sedmi odstavek 38. člena ZIZ pravočasna.

7Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo, ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno. Po sedmem odstavku 38. člena ZIZ se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

8Glede na citirano materialno pravno podlago sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba v skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je upniku znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. ZIZ namreč rok tridesetih dni določa kot skrajni rok po kateremkoli načinu končanja izvršilnega postopka, v katerem se povračilo stroškov lahko zahteva. Objektivni rok pride torej v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da se upnik seznani z nastankom stroškov ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Takšno jezikovno razlago sedmega odstavka 38. člena ZIZ potrjuje zgodovinska razlaga, saj je sedanjo obvezo takojšnjega zahtevanja povrnitve stroškov z 20. 9. 2002 uvedla novela ZIZ-A, kajti prejšnja ureditev je dovoljevala vložitev zahteve za povrnitev stroškov do poplačila, torej do konca postopka.(1) Namen pravila, da je treba stroške priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega poteka izvršilnega postopka, tako da se že med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov. Z istim namenom je določena tudi dolžnost sodišča, da o stroških odloči v osmih dneh od prejema zahtevka. V izvršilnem postopku se namreč o stroških postopka ne odloča samo z enim sklepom sodišča (kot v pravdnem postopku), ampak z več sklepi glede na zahteve upnika v zvezi s posameznimi stroški. Z upoštevanjem navedenega je treba standard „ takoj „ v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.(2)

9V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da prvi upnik povrnitve stroškov za cenilca ni zahteval takoj, ko so nastali in je zvedel za njihovo višino (400,57 EUR) - glede na listine v spisu se je z njimi seznanil ob prejemu sklepa o stroških cenilca dne 2. 9. 2013, zato je njegova priglasitev le teh v vlogi z dne 13. 5. 2014, torej dobrih sedem mesecev po seznanitvi, prepozna. Takšna priglasitev tudi po oceni sodišča druge stopnje ni pravočasna v smislu sedmega odstavka 38. člena ZIZ, zato pritožbeni očitek prvega upnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje, ki prvemu upniku stroškov za cenilca ni priznalo, je po pojasnjenem pravilna, nasprotna pritožbena izvajanja prvega upnika pa so neutemeljena.

10Dodati je še, da je takšna razlaga določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ sprejeta tudi v večinski (sedaj ustaljeni) sodni praksi višjih sodišč (sklepe sodišč druge stopnje, in sicer Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5775/2013 z dne 20. 3. 2014 in II Ip 66/2011 z dne 28. 11. 2007, Višjega sodišča v Kopru z dne 17. 3. 2011, Višjega sodišča v Celju I Ip 254/2008 z dne 15. 10. 2008 in I Cp 177/2007 z dne 20. 12. 2007 itd.).

11Neutemeljena je tudi zahteva prvega upnika do povrnitve razlike med položenim predujmom v višini 600,00 EUR in stroški cenilca v višini 400, 57 EUR. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila razlika – znesek 199,43 EUR vrnjen prvemu upniku dne 25. 11. 2013 (poročilo na l. št. 60).

12Glede na vse zgoraj navedeno pritožba prvega upnika ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu II.A/1. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Prvi upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in členom 15 ZIZ).

-------------------------------------

Op. št. (1): Iz obrazložitve k 19. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIZ (ZIZ-A) v Poročevalca DZ, št. 96 z dne 8. 12. 2001, str. 68-69: „Po veljavnem zakonu je povrnitev stroškov mogoče zahtevati do poplačila, kar se v praksi ni izkazalo za ustrezno, predvsem v primerih, ko je bila izvršba neuspešna ali ko je do poplačila prišlo prostovoljno, tako da upnik že pojmovno stroškov izvršilnih dejanj, ki so (še) tekla ni mogel zahtevati do poplačila. Zato je načeloma določeno, da je stroške potrebno priglašati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zadnjem izvršilnem dejanju, po katerem se izvršba ni nadaljevala.“

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014.