UPRS sodba II U 311/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov v obdobju od avgusta do novembra 2006, od februarja 2007 do septembra 2007 ter od januarja 2008 do septembra 2010, skupaj s poračunom nerealizirane nadomestne izpolnitve kvot za leto 2007 za dva invalida, dolžan plačati znesek 22.591,73 €, ki predstavlja glavnico izračunano do vključno 31. 7. 2011. Znesek dolgovanih obresti do 31. 7. 2012 znaša 7.889,74 €, celoten dolg tožeče stranke pa 30.481,47 €, kar je tožeča stranka dolžna plačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice od 1. 8. 2012 v roku 15 dni na v odločbi naveden račun. Iz obrazložitve izhaja, da so v skladu z 62. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen izjem določenih v tem členu, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada Republike Slovenije z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. Kvota je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev pri delodajalcu. Zavezanec lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov, s sklenitvijo in obojestransko izpolnitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem oziroma zaposlitvenim centrom (to je t. i. nadomestna izpolnitev kvote) ali tako, da plača prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Slednjega je dolžan mesečno ob izplačilu plač oziroma od 17. 11. 2011 dalje do zadnjega dne v mesecu obračunati in plačati v sklad v višini 70 % vsakokratne veljavne minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga sklad v skladu z določbo 65. člena ZZRZI pisno pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Če tega ne stori, sklad izda odločbo o obveznosti plačila.

Sklad je dne 18. 10. 2007 prejel vlogo tožnika za nadomestno izpolnitev kvote za obdobje od oktobra do decembra v letu 2007, k tej pa je priložil pogodbo o poslovnem sodelovanju za nadomestno izpolnitev kvote sklenjeno z invalidskim podjetjem A. d.o.o. z dne 15. 10. 2007. S to vlogo je napovedal, da bo izpolnil nadomestno kvoto za 3 invalide za navedeno obdobje. Iz zaključnega poročila z dne 10. 3. 2008 o nadomestni izpolnitvi kvote za leto 2007 izhaja, da je tožnik poročal o realizaciji nadomestne izpolnitve kvote za 1 invalida. Ker je tožnik za leto 2007 potreboval 12 invalidov, nadomestno kvoto pa je izpolnil za 1, je dolžan plačati prispevek za to leto za 11 invalidov. Prvostopni organ je ugotovil tožnikovo obveznost za posamezen mesec na podlagi ugotovljenega števila vseh zaposlenih, izračunanega števila potrebnih invalidov glede na z uredbo določeno kvoto, število manjkajočih invalidov in na tej podlagi izračunane višine dolgovanega mesečnega prispevka. Tudi po pozivu k plačilu neplačanega prispevka tožnik tega ni plačal, zato je prvostopni organ tožniku naložil plačilo, kot je razvidno iz izreka prvostopne odločbe.

Tožnik se je zoper prvostopno odločbo pritožil, drugostopni organ pa je z v uvodu navedeno odločbo prvostopno odločbo spremenil tako, da je tožniku naložil plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v znesku 21.154,19 € ter zamudne obresti obračunane za celotno glavnico do 31. 3. 2013 v skupni višini 8.585,59 €, torej skupaj znesek 29.739,78 €. Od 1. 4. 2013 naprej je tožnik dolžan plačati tudi nadaljnje zamudne obresti od skupnega zneska glavnice. Tudi drugostopni organ pojasnjuje, da je obveznost zaposlovanja invalidov urejena v 62. členu ZZRZI. Dodaja, da v skupno število zaposlenih po tem zakonu štejejo tudi družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu, samostojni podjetniki posamezniki in druge osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo poklicno oziroma drugo dovoljeno dejavnost ter so na teh podlagah zavarovane. Do uveljavitve novele ZZRZI-C je plačilo prispevka zapadlo v plačilo mesečno ob izplačilu plač. Pritožbeni organ tožniku tudi pojasnjuje, da ima vsak zavezanec možnost dostopati do podatkov na spletnem mestu sklada ter preveriti svoj obveznost plačila, kot to določa prvi odstavek 65. člena ZZRZI. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sklad dne 25. 11. 2011 tožnika pozval k plačilu neplačanega prispevka oziroma, da dokaže, če je stanje drugačno. Tožnik je dne 13. 12. 2011 poziv k plačilu v celoti zavrnil in od sklada zahteval podatke o zaposlitvi. Na ponovni poziv sklada z dne 30. 3. 2012 je zavezanec dne 24. 4. 2012 ponovno od sklada zahteval posredovanje podatkov. Sklad je dne 7. 5. 2012 posredoval odgovor skupaj z izpisom stanja obveznosti in plačil ter izpis obračuna kvote, iz česar so razvidni vsi podatki, na kar pa se tožnik ni odzval.

Glede pritožbenih navedb, da predmetne terjatve zastarajo v treh letih, ker gre za občasne dajatve, pa drugostopni organ pojasnjuje, da ne gre za občasno dajatev, kot napačno meni pritožnik, ampak za dajatev, ki jo je tožnik dolžan plačevati mesečno na način, kot to določajo zakonski predpisi. Na podlagi 346. člena Obigacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Plačevanje prispevka je terjatev, ki izhaja iz zakonske, ne pogodbene obveznosti, zato zastara v splošnem zastaralnem roku petih let.

Prvostopni organ je tožniku obračunal obveznost plačila prispevka za obdobje od avgusta 2006 do septembra 2010 in tožnika dne 25. 11. 2011 pozval k plačilu prispevka. Tožnik je ta poziv prejel dne 28. 11. 2011, s čimer je bi tek zastaranja v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pretrgan. Od tega dneva se torej računa petletni zastaralni rok, kar pomeni, da so obveznosti nastale do dne 28. 11. 2006 v skladu z določbami ZDavP-2 zastarale. Pritožbeni organ je na podlagi kartice obveznosti in plačil, ki jih je posredoval prvostopni organ, izračunal višino glavnice in zamudnih obresti, pri čemer je upošteval zastaranje obveznosti do 28. 11. 2006. Glavnica v skladu s tem izračunom znaša 21.154,19 €, novo stanje zamudnih obresti pa 8.585,59 €. Zamudne obresti so bile obračunane do dne 31. 3. 2013.

Tožeča stranka v vloženi tožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava, zatrjuje pa tudi, da so bile zagrešene bistvene kršitve določb postopka, ker organ druge stopnje pritožbe tožeče stranke ni preizkusil glede vseh nosilnih pritožbenih razlogov, tožeči stranki pa je tudi kršil človekove pravice zajamčene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic v 6. in 13. členu, saj tožeči stranki zaradi opustitve vročitve obračuna obresti, s katerim se ustanavlja denarna obveznost v upravnem postopku, ni bila dana možnost vsebinske seznanitve in učinkovitega uveljavljanja pravnih sredstev pred upravnim organom prve in druge stopnje. Tožnik se ne strinja z razlago zastaranja, kot je navedena v drugostopni odločbi. Sklicuje se na 365. člen OZ, ki pravi, da zastaranje pretrga vložitev tožbe in vsako drugo dejanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev (365. člen OZ), ne pa morebitni poziv (368. člen OZ). V nadaljevanju navaja, da tožena stranka do vložitve tožbe oziroma do pravnomočnosti odločbe ni upravičena do zamudnih obresti, gotovo pa ne za čas od 25. 11. 2011 do dneva izdaje odločbe dne 8. 8. 2012. Sklicevanje na ZDavP-2 po mnenju tožeče stranke ni pravilno, saj je bila uporaba ZDavP-2 uzakonjena šele z novelo ZZRZI-C, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 87/2011 dne 2. 11. 2011, ki pa ne določa retroaktivne veljave. Po mnenju tožnika je obveznost določena šele z odmero prispevka. Zakon tožnika namreč zavezuje samo k oddaji obračuna, to pa pomeni, da gre za nedenarno terjatev. Upravni organ tudi ni upošteval odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 v zvezi z omejitvijo višine ugotovljenega prispevka, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti, saj le-te prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obveznosti doseže glavnico, kar spričo dejstva, da obračun obresti tožniku ni bil vročen, ne omogoča vsebinskega preizkusa, s tem pa je kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in zagrešena absolutna bistvena kršitev postopka. Razen tega tožnik za obračun obresti v višini 8.585,59 €, ki izhaja iz drugostopne odločbe, ni mogel izkoristiti pravice do pritožbe.

Tožnik zatrjuje še, da drugostopni organ ni pravilno odločil o ugovoru zastaranja, saj gre v tem primeru za občasne denarne terjatve, ki dospevajo mesečno in velja zanje triletni zastaralni rok, zato so zastarale vse terjatve, ki so zapadle pred avgustom 2009.

Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo nerealizirane nadomestne izpolnitve kvote za leto 2007 za dva invalida v znesku 793,14 € z zapadlostjo 15. 7. 2008. Določba prvega odstavka 62. člena ZZRZI določa dolžnost zaposlovanja invalidov, ne pa dolžnost plačila prispevka. Tožnik ima namreč pravico zaposlovati invalide ali plačati prispevek, pri tem pa se tožnik pravici zaposlovati invalide ni odpovedal, zato lahko to svojo obveznost še vedno izpolni. Odločba, ki ugotavlja le denarno obveznost, je zato neutemeljena.

Tožnik uveljavlja še napačno ugotovljeno dejansko stanje glede zaposlovanja invalidov in zatrjuje, da je imel ves čas od avgusta 2006 do septembra 2011 zaposlene gradbene delavce, med katerimi so bili tudi invalidi. Eden takšnih je B.B., kateremu je bila dne 14. 8. 2012 izdana odločba SPIZ, s katero je bil zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami. Takšnih delavcev je imel tožnik še kar nekaj, pri tem pa je treba upoštevati sezonsko delo gradbeništva in okoliščina, da je bil tožnik zaradi vizumskega zaposlitvenega režima dolžan imeti delavce zaposlene celo leto, čeprav se delo takrat ni opravljalo.

Tožnik se ne strinja z določitvijo kvote, ki je bila za obdobje do maja 2007 6 %, od takrat dalje pa 3, čeprav pri tožniku ni prišlo do spremembe dejavnosti. Ne strinja se z ugotovljenimi podatki o številu zaposlenih za leto 2006 za meseca avgust in september in zatrjuje, da ni imel 21 zaposlenih, razen tega pa je bil pri tem upoštevan tudi tožnik kot poslovodja, za kar ni podlage v zakonu. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah navedenih v obrazložitvi in navaja, da je kvotni sistem zaposlovanja invalidov uzakonjen z 62. členom ZZRZI, k čemur je zavezal vse delodajalce določene v tem členu, pri tem pa sezonski delavci niso določeni kot izjema. Razen tega se v kvoto štejejo le invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca v zavarovanje za invalide. V skladu s 65. členom ZZRZI sklad za delodajalca zavezanca h kvoti, ki ne izpolnjuje kvote, objavi obveznost plačila prispevka na spletnem mestu sklada za elektronsko izmenjavo podatkov najpozneje do 10. v mesecu za pretekli mesec in ima torej vsak zavezanec možnost dostopati do podatkov na spletnem mestu sklada in kadarkoli preveriti svojo obveznost plačila.

Izrecno napotilo na uporabo ZDavP-2 res vsebuje šele ZZRZI-C, kljub temu pa 65. člen tega zakona že ves čas določa, da delodajalca, ki ne izpolnjuje kvote zaposlenih invalidov in v določenem zakonskem roku ne plača prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, sklad pisno pozove, da plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi v naknadno določenem roku. Odločba organa druge stopnje pa je že upoštevala zastaranje terjatev, obresti pa so višje, ker so obračunane do 31. 3. 2013.

Razen tega tožena stranka še pojasnjuje, da v predmetni zadevi ne gre za občasno terjatev, kot to napačno meni tožnik, ampak za dajatev, ki jo je tožnik dolžan plačevati mesečno na način, kot določajo zakonski predpisi, zato za te terjatve velja 5 letni zastaralni rok. Za leto 2007 je sklad upošteval zaposlitev nadomestnih invalidov, ki je bila realizirana, torej le enega invalida, čeprav je zavezanec napovedal, da bo nadomestno kvoto izpolnil za tri invalide.

Iz uradnih evidenc ZZZS izhaja, da ta organ ni nikoli prejel podatka, da bi v predmetnem obdobju tožnik imel zaposlenega invalida B.B., sicer pa tudi iz predložne odločbe izhaja, da je ta postal invalid šele dne 17. 7. 2012, torej ne v obdobju, na katerega se nanaša postopek, ampak v obdobju, ko tožnik ni bil več zavezanec za kvoto.

Glede višine kvote pa drugostopni organ pojasnjuje, da je ta določena z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. Prva Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 111/05. Kvoto določi Vlada RS na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo. Ta se je leta 2007 na pobudo sklada ponovno sestala, saj so se bistveno spremenili podatki o številu zaposlenih invalidov po dejavnostih in je 11. aprila 2007 začela veljati nova Uredba o določitvi kvot za zaposlovanje invalidov. Ponovna sprememba te uredbe je bila objavljena v Uradnem listu št. 21/2008, kar je bila posledica objavljene nove Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti v Uradnem listu 69/07, posledica česar je bila nova razvrstitev poslovnih subjektov. Da je vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Ne drži tožbena trditev, da drugostopni organ ni odgovoril na navedbe v pritožbi. Drugostopni organ je prvostopno odločbo preizkusil v mejah, ki jih določa 247. člen ZUP, in tožnikovi pritožbi delno glede zastaranja ugodil, v ostalem pa ugotovil, da je prvostopna odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Na pritožbene ugovore je obširno odgovoril in jih pravilno zavrnil, razen v delu, ko je zaradi zastaranja pritožbi delno ugodil, kot je zgoraj obrazloženo. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi določb ZZRZI. ZZRZI je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/2004 in je v veljavi od 25. 6. 2004, spremembe tega zakona so bile objavljene v Uradnih listih RS št. 62/2005, 114/2006, 87/2011 in 96/2012. Predmetna zadeva se nanaša na obdobje od avgusta 2006 do septembra 2010, to je v času pred uveljavitvijo ZZRZI-C, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 87/2011 in je v veljavi od 17. 11. 2011, vendar pa ob tem ni bilo spremenjeno določilo 62. člena ZZRZI-1, ki je v obeh variantah določalo, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljevanju: kvota). V skupno število zaposlenih po tem zakonu se štejejo tudi družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu, samostojni podjetniki posamezniki in druge osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo poklicno oziroma drugo dovoljeno dejavnost ter so na teh podlagah zavarovani. Kvoto iz prvega odstavka tega člena določi Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z Uredbo. Kvota je glede na dejavnost delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od dveh odstotkov in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev. V kvoto se štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide. V kvoto se vštevajo vsi invalidi iz tretjega člena tega zakona, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko (63. člen ZZRZI). Invalid oziroma invalidka je oseba, ki pridobi status invalida po tem zakonu ali po drugih predpisih in oseba, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje (3. člen ZZRZI).

V predmetnem obdobju veljavna določila ZZRZI nadalje določajo, da za izpolnitev kvote šteje tudi sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem, po kateri se priznavajo stroški dela v višini zneska 12 minimalnih plač letno za vsakega invalida, ki bi ga moral delodajalec zaposliti v okviru predpisane kvote. Pogodbe o poslovnem sodelovanju iz prejšnjega odstavka so dolžne gospodarske družbe posredovati skladu v roku 7 dni po sklenitvi (64. člen ZZRZI). Delodajalec, ki ne izpolni kvote, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če sklad ugotovi, da delodajalec prispevka iz prejšnjega odstavka ni plačal pravočasno, ga pisno pozove, da plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi v naknadno določenem roku. Če delodajalec v določenem roku ne plača obveznosti iz prejšnjega odstavka, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, sklad izda odločbo o obveznosti plačila. Za izterjavo plačil zaradi neizpolnjene kvote je pristojna davčna uprava RS (65. člen ZZRZI). Na prijavno odjavnem obrazcu za obvezno zdravstveno zavarovanje delavcev je potrebno označiti, da se prijavlja ali odjavlja delavec invalid. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije mesečno posreduje skladu podatke o prijavi in odjavi zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih (66. člen ZZRZI).

Sodišče ugotavlja, da so bila zgoraj navedena določila v predmetni zadevi pravilno upoštevana. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka in njenih z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic zagotovljenih pravic s tem, ker ji ni bil vročen obračun obresti. Materialnopravna podlaga za izračun obresti je navedena v prvostopni odločbi, drugostopna odločba pa glede na potek časa le zajema daljše časovno obdobje zamude. Obveznost plačila zamudnih obresti je sicer izrecno določena v drugem odstavku 65. člena ZZRZI in te tečejo od dneva zamude, to je od dneva izplačila plač v posameznem mesecu. Ugovor tožeče stranke zoper obračun obresti je le pavšalen in kot tak neutemeljen. Iz navedenih zneskov pa tudi jasno izhaja, da obresti niso dosegle glavnice, kot tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje v tožbi.

Kar zadeva uporabo ZDavP-2 v postopku izpolnitve obveznosti iz naslova prispevka za zaposlovanje invalidov po ZZRZI, je res šele z ZZRZI-C v drugem odstavku 6. člena določeno, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Glede zastaranja je tako treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, kot pravilno izhaja iz drugostopne odločbe. Pri tem se sodišče strinja tudi s stališčem, da v predmetni zadevi ne gre za občasne dajatve v smislu 347. člena OZ, ampak za samostojne terjatve, ki nastajajo mesečno, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZZRZI.

Sodišče ne pritrjuje tožbenemu stališču, da lahko pride do pretrganja zastaranja predmetne terjatve z dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem. Pri tem je treba smiselno izhajati iz 365. člena OZ, ki pravi, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Predmetna terjatev se odmerja in izterjuje na podlagi zgoraj citiranih določb ZZRZI in ne pred rednim sodiščem. Zato tudi zastaranja ne pretrga dejanje pred sodiščem (saj do tega glede na zakonska določila tudi ne more priti), ampak vsako dejanje pristojnega organa (oziroma pred pristojnim organom, kot pravi 365. člen OZ), to je organa, ki je pristojen izdati odločbo o odmeri obveznosti. V predmetni zadevi je to 25. 11. 2011 poslan poziv za plačilo, ki ga je tožnik prejel 28. 11. 2011.

Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da gre v predmetni zadevi za nedenarno terjatev in da ima tožeča stranka še vedno pravico izbire, kako bo izpolnila svojo obveznost. Prej citirani 62., 64. in 65. členi ZZRZI določajo dolžnost zaposlovanja invalidov, možnost za nadomestno izpolnitev kvote ter dolžnost plačila zaradi neizpolnjevanja kvote. Delodajalec, ki svoje obveznosti ne izpolni z zaposlitvijo invalidov, nadomestno s sklenitvijo pogodbe z zaposlitvenim centrom ali invalidskim podjetjem, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v sklad dolžni prispevek za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Delodajalčeva izbira, kako bo izpolnil predmetno obveznost, je tako izčrpana, na dan izplačila plač. Če ne zaposli s kvoto določenega števila invalidov, svoje obveznosti pa tudi z nadomestno izpolnitvijo kvote ne realizira, je dolžan obračunati in plačati prispevek in izbire, da to stori na kak drug način, več nima.

Peti odstavek 62. člena ZZRZI določa, da v kvoto štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide, zato tožnikovo pavšalno sklicevanje na to, da je imel zaposlenih več invalidov, ne vpliva na pravilnost odločitve. Prav tako na pravilnost odločitve ne vplivajo invalidi zaposleni v drugem obdobju, kot je obravnavani. ZZRZI glede sezonskih delavcev in delavcev zaposlenih na podlagi vizuma za delo ne določa drugačne obravnave, zato so tudi tožbene navedbe v zvezi s tem neupoštevne.

Višina kvote je določena z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, ki je bila sprejeta na podlagi tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Organa sta pravilno upoštevala z vsakokratno veljavno uredbo določeno višino kvote za gradbeništvo, kamor sodi tudi tožnikova dejavnost. Zato tožnikova pavšalna trditev, da kvota ni ustrezno določena, ni upoštevna. Dodati je še, da sta organa pri ugotavljanju števila zaposlenih delavcev izhajala iz uradnih evidenc. V skupno število zaposlenih štejejo tudi poslovodne osebe, ne glede na to, da je bilo to izrecno določeno v drugem odstavku 62. člena ZZRZI s spremembo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 114/2006, ki velja od 24. 11. 2006. Sicer pa je bilo z drugostopno odločbo ugotovljeno zastaranje za čas do 28. 11. 2006 in v tem delu prvostopna odločba spremenjena, zato so ugovori, ki se nanašajo na obveznosti iz avgusta in septembra 2006 irelevantni.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.