VSL vmesna sodba I Cp 60/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost toženk.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnica dolžna drugi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 559,86 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je bilo ukrepanje zdravstvenega osebja pri zdravljenju tožnice skladno s pravili stroke ter s profesionalno skrbnostjo, medicinske napake niso bile storjene.

2Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija

sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 4. 2013, da se zahteva tožnice za izločitev izvedenca zavrne. Navaja, da je s takšno odločitvijo sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V danem primeru so bile očitno podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca dr. M. L. Ta je sam v svojem mnenju izpostavil, da je osebno obiskal dr. K. in v razgovoru z njim dešifriral nečitljiv rokopis. Dilema je bila, ali so med abrazijo maternice dobili nekaj koščkov tkiva ali nekaj drobcev. Nedopustno je, da je izvedenec osebno obiskal zdravnika, katerega pravilnost ravnanja je moral ocenjevati. V na roko zapisanem poteku abrazije (priloga list. št. 179) ni niti navedeno, na koga se nanaša niti kdaj je bil ta zapis narejen. Gre za neverodostojen zapis, brez dokazne vrednosti, to še toliko bolj, ker ga ni predložila nobena od pravdnih strank kot del svojega dokaznega gradiva. Pristranskost izvedenca izhaja med drugim tudi iz njegovega vehementnega in gotovega odgovora na 29. in 30. vprašanje v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 4. 7. 2012, čeprav gre za odgovor na pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča. Gre za povsem pavšalna odgovora na pravno vprašanje, brez obrazložitve.

Sodišče je v sodbi podrobno opredelilo medicinski zaplet ali komplikacijo in naštelo več judikatov, ki govorijo o tem, ni pa navedlo nobenega judikata, ki govori o medicinski napaki, zaradi česar ni objektivno presojalo veljavne sodne prakse in posledično nekritično sledilo zgolj navedbam toženk in izvedenca. Pritožnica izpostavlja nekaj odločb Vrhovnega sodišča RS. Zaključek sodišča prve stopnje, da v diagnostičnem postopku ni bila narejena zdravniška napaka, je napačen. Prva toženka je opravila le anamnezo, kliničnega pregleda ni opravljala vsakodnevno (ni ga opravila 17. 9., 18. 9., 20. 9., 23. 9., 24. 9., 25. 9. in 30. 9. 2007), laboratorijske preiskave in ultrazvok so bili opravljeni šele 26. 9., čeprav so se zbadajoče bolečine pojavile že drugi dan po porodu, smrdeča čišča in bolečine maternice na dotik, ki sta najbolj očiten znak vnetja maternice, pa že 19. 9. Šele 27. 9. je bil tožnici vzet bris materničnega vratu. Zdravstveno osebje ni jemalo resno njenih tožb o hudih bolečinah, zato niso pravočasno opravili laboratorijskih preiskav, v posledici česar niso imeli objektivnih podatkov o njenem zdravstvenem stanju, delovna diagnoza je bila napačna, zato so predolgo vztrajati na Amoksiklavu. Namesto, da bi objektivno z laboratorijskimi preiskavami ugotovili, ali ta antibiotik po treh dneh učinkuje, so na temperaturni list zapisali, da tožnica nima bolečin in se oprli zgolj na ta znak. Očitno pa je, da antibiotik ni deloval, saj v nasprotnem primeru ne bi 26. 9. z vso silovitostjo nastopilo alarmantno vnetje maternice. Kliničnih, laboratorijskih in drugih diagnostičnih preiskav pa prav v tem času zaporedoma tri dni, to je od nedelje 23. 9. do srede 26. 9. niso opravljali. Zaradi alarmantnega vnetja maternice je bila potrebna abrazija, pri čemer je prišlo do predrtja maternice, posledično pa do ileusa in pelveoperitonitisa, zaradi česar je bila tožnica življenjsko ogrožena. Res se pri poporodni infekciji maternice najprej opravi konzervativno zdravljenje z antibiotiki, vendar je dr. J. B., kot nadzorni ginekolog, izpovedal, da traja konzervativno zdravljenje z antibiotiki, če so indicirani poporodni ostanki v maternici, zgolj nekaj dni, odvisno, koliko se stanje izboljšuje, če se stanje ne izboljša, pa se antibiotike zamenja. Pri tožnici so neučinkoviti Amoksiklav zamenjali z dvotirno antibiotično terapijo šele 27. 9. 2007, torej šele osmi dan po začetku jemanja Amoksiklava, kar je nedvomno prepozno. Z laboratorijskimi testi bi lahko ugotovili že tretji dan

jemanja tega antibiotika, da je neučinkovit, čakali pa so osem dni. Nato pa so čakali

še nadaljnje 4 dni, da je bila tožnica operirana, čeprav je bila tudi nova antibiotična terapija neučinkovita. Na vprašanje, kdaj se običajno uporabi ultrazvok, če so bolečine hude, je dr. B. odgovoril, da takoj. Pri tožnici pa so ultrazvok opravili šele 26. 9. 2007, čeprav je imela tožnica hude bolečine maternice in smrdečo čiščo, kot najbolj očitna znaka hudega vnetja maternice, že 16. 9. 2007. Zdravstveno osebje tako vse do 26. 9. 2007 ni imelo pravilne delovne diagnoze. Iz izpovedi tožnice izhaja, da so tako zdravniki kot bolniške sestre njene bolečine pripisovali preveliki preobčutljivosti na krčenje maternice po porodu in je zato niso jemali resno. Njihova vodilna delovna diagnoza je torej bila krčenje maternice, zato so ji tudi dne 19. 9. dali Ergotyl, to so kapljice za krčenje maternice (ker je imela isti dan tudi smrdečo čiščo, so ji predpisali tudi Amoksiklav, ki je splošen in ne specifičen antibiotik s širokim spektrom delovanja). Glede na bolečine in smrdečo čiščo, bi moralo zdravstveno osebje že 19. 9. 2007 opraviti laboratorijske preiskave in druge preglede (ultrazvok, bris). Tako bi z gotovostjo postavili pravo diagnozo in predpisali pravi antibiotik. Mnenje izvedenca v zvezi s telesno temperaturo, ki je običajno tisti znak, ki govori za poporodno infekcijo maternice, je bilo nekonsistentno, v mnenju, dopolnitvi mnenja in v svoji izpovedi, je prihajal sam s seboj v nasprotje. Glede zapisa z dne 21. 9. 2007, da tožnica nima bolečin, je sodišče spregledalo, da je bil ta dan petek, ko se zdravstveno osebje že odpravlja na vikend, v bolnici pa ostane zgolj dežurna ekipa, zaradi česar se izvajajo le nujni ukrepi. Da je tedaj zdravstvena oskrba v bolnici pomanjkljiva, kaže tudi izjava tožnice glede naslednjega vikenda (29. in 30. 9.), ko se je tožničino zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je bila življenjsko ogrožena, pa ji je dežurni zdravnik rekel, da danes (nedelja) ne more nič narediti, ter ji dal zgolj Ketonal proti bolečinam. Ravnanja 30. 9. ni mogoče šteti za skrbno ravnanje. Osebje od 22. do 26. 9. ni vsakodnevno spremljalo, ali je maternica še vedno boleča, ali je čišča smrdeča, ali antibiotik Amoksiklav učinkuje. Ker tožnica ni bila zadostno nadzorovana in ker niso verjeli njenim tožbam o bolečinah, je dne 26. 9. prišlo do hudega poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče ni namenilo pozornosti dejstvu, da so dne 20. 9. namesto Lekadola uvedli Saridon, 21. 9. so ta analgetik ukinili, 22. 9. pa ponovno uvedli Lekadol, čeprav je bilo v kliničnem statusu zabeleženo zgolj bp. Ponoven predpis analgetika pa se sklada z navedbami tožnice, ki je ves čas zatrjevala, da je v tem času imela hude bolečine, ki pa jih zdravniško osebje ni jemalo resno. Njeno zdravstveno stanje se je v teh dneh kljub antibiotični, analgetični in antidiretični terapiji zelo poslabšalo, kar pa je zdravstvo osebje opazilo šele 26. 9. 2007.

Nepravilna je dokazna ocena sodišča, da je zdravstveno osebje v zvezi s povečano vrednostjo CRP v krvi tožnice ravnalo z ustrezno skrbnostjo. Zdravstveno osebje je prepozno vzelo kri tožnici in prepozno ugotovilo vrednost CRP. Če bi že dne 19. 9. 2007 vzeli kri, bi lahko že tedaj z veliko gotovostjo ugotovili, da gre za resno bakterijsko okužbo maternice in ne bi predpisali Amoksiklav, temveč specifični antibiotik za tovrstno okužbo. Tudi, če bi po terapiji z Amoksiklavom redno spremljali vrednost CRP v krvi, bi lahko ugotovili, ali ta antibiotik učinkuje ali ne. Tudi bris materničnega vratu ni bil vzet pravočasno. Sodišče je pri tem nekritično sledilo izvedencu. Tožnica je trdila, na podlagi zapisa dr. M. P., da je treba pri vsakem endometritisu takoj vzeti bris cervikalnega kanala, izvedenec pa je temu oporekal iz neprepričljivih razlogov (ker se rezultat ne dobi isti dan, ker so lahko

bakterije v maternični votlini povsem druge kot najdene v cervikalnem kanalu). S to

preiskavo bi lahko natančno ugotovili bolezensko stanje in izključili sume na drugo patologijo. Da je temu tako, izhaja tudi iz tega, da so pri tožnici vzeli bris 27. 9. 2007, še isti dan pa so ji nato zamenjali neučinkoviti antibiotik Amoksiklav z dvotirno antibiotično terapijo. Res je, da se lahko pri vzetju brisa cervikalnega kanala najdejo tudi druge bakterije, vendar je mnogo bolj verjetno, da se pri tako obsežnem vnetju maternice, kot ga je imela tožnica, najdejo predvsem bakterije, ki izvirajo iz maternice. Dokazna ocena sodišča je napačna tudi iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnice in njenega moža (da so se bolečine v predelu trebušne votline začele pojavljati že drugi dan po porodu, da je o bolečinah tožila vsak dan, da so se bolečine stopnjevale do neznosnosti, te bolečine pa je osebje pripisovalo zgolj krčenju maternice, da so druge mamice, ki so sočasno rodile, skoraj brez bolečin skrbele za svoje dojenčke in po nekaj dneh zapustile porodnišnico, da jo je tudi po abraziji grozno bolelo, da se tudi na postelji ni mogla več premakniti, zdravnica pa ji je odvrnila, da je to nekaj normalnega, da je nato dobila visoko vročino, pri čemer so soporodnice preko sestre poklicale dežurnega zdravnika, ki pa ji je dejal, da danes ne more nič narediti, da ji je dr. R. sam povedal, da je prišlo do perforacije maternice, da so bile vizite opravljene na brzino, da je tudi njen mož potrdil njeno izpovedbo).

V zvezi s perforacijo maternice je druga toženka trdila, da do nje ni prišlo med abrazijo, temveč je pri tožnici prišlo do spontane perforacije po endometritisu. Sodišče bi moralo preizkusiti, ali ta teza toženke drži in če ne drži, po načelu mejnega praga zadostne verjetnosti verjeti tožnici. Dr. K. je pojasnil, da termina spontane perforacije niti ne razume, saj mora biti vedno nek razlog. Da je do perforacije maternice dejansko prišlo med abrazijo izhaja iz obvestila zdravniku z dne 1. 10. 2007 in iz epikrize z dne 3. 10. 2007, pa tudi iz izpovedbe same tožnice, da ji je dr. R., ki je operacijo opravil, to osebno povedal. Nevzdržno je stališče sodišča, da četudi bi prišlo do perforacije, gre za zaplet oziroma komplikacijo, saj tveganje perforacije obstaja pri vsaki operaciji in je torej predvidljivo, vendar se mu s še tako skrbnim ravnanjem ni mogoče izogniti. Izvedenec se glede tega sploh ni opredelil, zato je glede tega izvedensko mnenje nepopolno. Napačni so zaključki sodišča tudi glede (ne)pravilnega ravnanja s placento. Izvedenec je povedal, da endometritis (vnetje sluznice maternice) reagira na Amoksiklav že v 48 urah, terapija pa traja vsaj 5 dni. Pri tožnici pa ta antibiotik ni učinkoval od 19. 9. 2007 do 27. 9. 2007, kar pomeni, da nedvomno ni šlo za endometritis. Zapis na temperaturnem listu 21. 9. 2007, da bolečin ni, ni klinični znak, da je Amoksiklav začel delovati (kot rečeno pa je ta zapis tudi vprašljiv, tožnica je pojasnila, da je imela ves čas hude bolečine v maternici). Da ni šlo za majhne ostanke posteljice kaže tudi to, da se ti ostanki niso s čiščo odstranili sami. Tudi v tem primeru bi moralo sodišče izhajati iz teorije mejnega praga zadostne verjetnosti. Če ne bi bili večji koščki posteljice v maternici, kot posledica neskrbnega ravnanja zdravstvenega osebja, ne bi bila potrebna ne antibiotična terapija in ne abrazija. Če pa abrazija ni bila potrebna, pa je zdravstveno osebje zgolj eksperimentiralo s tožnico. Nevzdržno je stališče sodišča, da ni pomembno, ali ostanke posteljice opredelimo kot koščke ali drobce, saj gre v obeh primerih za malo tkiva. Iz dopustnice iz porodnišnice z dne 1. 10. 2007, je za 28. 9. zapisano, da je bilo pri abraziji najdenih nekaj koščkov tkiva in gnojave smrdeče vsebine, izvedenec pa

pojem koščki nadomesti z drobci tkiva, da lahko opraviči endometritis kot delovno

diagnozo in tako prikrije večje ostanke posteljice. Jasno je, da je bila delovna diagnoza endometritisa napačna, saj se sicer ne bi odločili za abrazijo. Da ni šlo zgolj za drobce posteljice pa izhaja tudi iz zapisa dr. C. na temperaturnem listu dne 28. 9. 2007 in v odpustnici iz porodnišnice z dne 1. 10. 2007, za dan 27. 9. 2007.

Nedvomno toženki nista z verjetnostjo, kaj šele z gotovostjo, izpodbili trditev in dokazov tožnice, da so najbolj gotov vzrok za tožničino življenjsko ogroženost koščki posteljice v maternici (zaradi neskrbnega pregleda posteljice), predrtje maternice ob izvedbi abrazije in nepravočasna izvedba diagnostičnih postopkov. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ, je bilo na toženkah dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja. Tega dokaznega bremena pa nista zmogli. Pritožba izpostavlja, da se pri presoji vzročne zveze, kadar je sodišče soočeno z negotovostjo glede vzroka škodnega dogodka, upošteva mejni prag zadostne verjetnosti – povzročitelj je odgovoren za celotno škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (torej 50 %) dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe oziroma vzrok, ki izvira iz njene sfere, povzročil škodni dogodek in škodo.

3Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je dne 15. 9. 2007 na ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra X. rodila dvojčka. Porod je bil hiter in normalen. Že prvi dan po porodu je tožnica tožila o občasnih zbadajočih bolečinah, predpisane so ji bile tablete Lekadol. Po trditvah tožnice je tudi naslednje dni trpela močne bolečine, toženka pa trdi, da je pričela tožiti o bolečinah v maternici (pri čemer je bila maternica na dotik boleča), čišča pa smrdeča, šele 19. 9. 2007. Predpisan ji je bil antibiotik Amoksiklav in Ergotyl (za krčenje maternice). Tožnica trdi, da tudi po prejemu antibiotika bolečine niso popustile, toženka pa, da je bilo od 20. do 25. 9. 2007 s tožnico vse v redu, kar naj bi izkazovala tudi zdravniška dokumentacija. Dne 26. 9. 2007 je prišlo do poslabšanja, temperatura tožnice je bila 37° Celzija, čutila je močne bolečine, terapija je ostala ista, dodane so bile kapljice za krčenje maternice. Opravljene so bile laboratorijske preiskave in ultrazvok maternice. 27. 9. 2007 je bila tožnica ginekološko pregledana, ponovno je bil narejen ultrazvok maternice (2x). Zamenjana je bila antibiotična terapija in sicer z dvotirno antibiotično terapijo s Klindamicinom in Garamicinom. 28. 9. 2007 je bila, po dogovoru na konziliju, opravljena abrazija (izpraskanje maternice). Po trditvah tožnice je že 30. 9. 2007 začutila močne bolečine v spodnjem delu trebuha, dobila je tudi vročino, zato so bile dne 1. 10. 2007 opravljene laboratorijske preiskave in ultrazvok. Zaradi znakov akutnega abdomna (klinična slika peritonitisa in ileusa) je bila takoj operirana. Tožnica je po operaciji počasi okrevala in bila 10. 10. 2007 odpuščena v domačo oskrbo.

6Tožnica trdi, da je prva toženka opustila nujne medicinske ukrepe – pomanjkljivo je opravila ogled placente, katere koščki so ostali v maternici, ob bolečinah v

trebuhu in smrdeči čišči niso bile opravljene laboratorijske preiskave, ne ginekološki

pregled, ne pregled brisa. Če bi bilo to opravljeno, bi ji bil takoj predpisan ustrezen antibiotik in do abrazije sploh ne bi prišlo. Pri čiščenju maternice je nato prišlo do nadaljnje zdravniške napake – predrtja maternice, v posledici tega pa do peritonitisa (vnetja paritoneja – potrebušnice) in ileusa (zaustavitve prehoda črevesne vsebine). Gre za opustitve in ravnanja, ki so tožnici povzročile škodo (nepotrebne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem, ni mogla dojiti in skrbeti za dvojčka, opravljeni dve operaciji, skaženost, strah, zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katere tudi trpi). Od obeh toženk zahteva plačilo odškodnine v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 dalje do plačila. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno napačna.

7Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo izvedenca medicinske stroke, ki je podal mnenje, dopolnitev mnenja in bil tudi zaslišan. Tožnica je po dopolnitvi izvedenskega mnenja predlagala njegovo izločitev (prvi odstavek 247. člena v zvezi s 70. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP). S sklepom z dne 26. 4. 2013 je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo. Ker zoper sklep ni posebne pritožbe, se zoper odločitev tožnica pritožuje s pritožbo zoper končno odločbo. Tožnica je v predlogu navedla, da je nedopustno, da je izvedenec obiskal dr. K., s katerim sta dešifrirala nečitljiv rokopis, pri čemer pa sta se nedvomno pogovarjala tudi o zadevi sami, da je izvedenec izrazito pristranski, da opravičuje ravnanje svojih zdravniških kolegov, ki jih dobro pozna, predvsem dr. C. Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito ocenilo, da so očitki neutemeljeni. Nedvomno je izvedenec pri izdelavi mnenja moral upoštevati sporno, na roko napisano listino (s sklepom z dne 22. 5. 2012 mu je bilo naloženo, naj izvedensko mnenje opre tudi na dodatno pridobljeno zdravstveno dokumentacijo), samo dejstvo, da je za ugotovitev vsebine zapisa, zaradi nečitljive pisave, zaprosil zdravnika, ki je ta zapis opravil, pa ne predstavlja izločitvenega razloga. Očitek, da se je z dr. K. nedvomno pogovarjal tudi o zadevi sami, pa je preveč pavšalen, da bi ga sodišče prve stopnje upoštevalo. Pritožbeno sodišče sprejema tudi vse ostale razloge za zavrnitev predloga za izločitev izvedenca. V tem delu je pritožba tožnice neutemeljena, kar pa na njen uspeh s pritožbo ne vpliva. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je tožnica s pritožbo, kljub navedenemu, v celoti uspela.

8Tožnica prvi toženki očita zagrešitev zdravniške napake, ta pa se brani, da je šlo v konkretnem primeru za medicinski zaplet. Zdravstvena napaka je predvsem odstopanje od uveljavljene zdravniške doktrine ali opustitev nujnih medicinskih ukrepov in preiskav, kar povzroči škodo bolniku. Pri zdravstveni napaki gre torej za kršitev dolžnega skrbnega ravnanja. Do medicinskega zapleta pa lahko pride med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in torej v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo, vendar se pojavlja redko, naključno in ga ni mogoče preprečiti. V primeru zapleta ni odškodninske odgovornosti zdravstvene organizacije. V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na pacientu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je na zdravstveni ustanovi

dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega

zdravljenja. Oškodovanec mora torej dokazati obstoj treh predpostavk (protipravnost, vzročno zvezo in škodo), odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila, če bo dokazala, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere) ni kriva. Dokazati mora, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje (1).

9V konkretnem primeru že iz tožbenih trditev, ki jih dokazi potrjujejo - da je pri tožnici po normalnem in hitrem porodu, ki je potekal povsem brez posebnosti, prišlo po 16. dneh, v noči med 30. 9. in 1. 10. 2007 do (hudega) vnetja potrebušnice oziroma trebušne mrene (peritonitisa) in ileusa, zaradi katerih je bila tožnica življenjsko ogrožena in zato urgentno operirana, izhaja (najmanj) domneva o nedopustnem ravnanju prve toženke. Ni običajno, da po porodu (brez komplikacij) pride do peritonitisa in ileusa. Do takšne posledice ob dolžni profesionalni skrbnosti ne sme priti, nedvomno je takšen zaplet mogoče preprečiti. Ne gre torej za zaplet, ki se pojavlja redko, naključno in ga ni mogoče preprečiti. Tožnica je torej (že) v tožbi postavila dovolj trditev, na podlagi katerih se domneva obstoj nedopustnega ravnanja prve toženke, kršitev njenega dolžnega skrbnega ravnanja. Da je tožnici škoda zaradi takšnega ravnanja nastala ni dvoma, da je škoda v vzročni zvezi z ravnanji oziroma opustitvami prve toženke, iz zatrjevanih dejstev prav tako izhaja.

10Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je bilo zato na toženkah dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja. Toženki bi morali dokazati, da prva toženka ni ravnala nestrokovno - da ogled placente ni bil pomanjkljiv, da je ob prvih znakih okužbe storila vse potrebno, kar zdravljenje takšne okužbe zahteva, da do predrtja maternice ni prišlo.

11Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, pa tudi zdravstveni dokumentaciji, da je bil pregled posteljice opravljen natančno in skrbno, da tudi če so v maternici ostali manjši koščki posteljice, je to normalno, pri pregledu posteljice se to ne opazi, taki koščki pa se s čiščo očistijo sami. Sprejema tudi zaključek prve stopnje, da morebitni koščki posteljice, ki so ostali v maternici, niso bili vzročno povezani s težavami tožnice po porodu (13. točka obrazložitve sodbe).

12Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so se pri tožnici četrti dan po porodu, 19. 9. 2007, pokazali znaki vnetja sluznice maternice (endometritis) (2), ki se zdravi z antibiotiki in ga je mogoče obvladati. V konkretnem primeru se je vnetje razširilo na mišično plast maternice (miometritis) in naprej na potrebušnico (perotinitis) in črevesje (ileus). Toženki bi morali dokazati, da takšna škoda ni posledica dejavnosti ali opustitev prve toženke, temveč drugih konkretno navedenih okoliščin (na primer kakšnih zdravstvenih posebnosti tožnice) ali da jo je mogoče pripisati naključju. Kaj takšnega toženki nista niti zatrdili. Že navedeno zadostuje za zaključek, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

Glede posameznih faz zdravljenja, pa pritožbeno sodišče še dodaja:

13Ne more biti sporno, da antibiotik Amoksiklav ni učinkoval (3), bodisi zaradi

nepravočasnega pričetka zdravljenja (tožnica zatrjuje, da je prve bolečine čutila že dne 16. 9., Amoksiklav pa ji je bil predpisan šele 19. 9. 2007) bodisi zaradi napačne izbire antibiotika (v posledici opustitve potrebnih diagnostičnih postopkov). Toženki ne zatrjujeta kakšnih drugih vzrokov, zakaj bi bilo zdravljenje tožnice neuspešno, pri čemer ne more biti sporno, da gre za vnetje, ki ga je mogoče pozdraviti (brez komplikacij) in ne gre za to, da poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice, ob najbolj skrbnem ravnanju, ne bi bilo mogoče preprečiti.

14V posledici je bilo pri tožnici opravljeno čiščenje maternice (abrazija). Izvedenec je pojasnil, da ne more izključiti možnosti, da je med abrazijo prišlo do predrtja maternice (tako tudi obvestilo zdravniku z dne 3. 10. 2007, priloga A8), kar gre, glede na to, da je na njiju, da dokažeta, da je prva toženka ravnala z vso dolžno profesionalno skrbnostjo, v breme toženk (in ne v breme tožnice, kot to zaključi sodišče prve stopnje). Tudi ne drži, da se perforaciji s še tako skrbnim ravnanjem ni mogoče izogniti, kot to prav tako zaključi sodišče prve stopnje, pri čemer se sklicuje na mnenje izvedenca, ki pa takšne trditve v svojem mnenju in tudi ne, ko je bil zaslišan, ni podal, kot to pravilno izpostavlja tožnica v pritožbi. Pojasnil je sicer, da je riziko perforacije zelo velik pri abrazijah po porodu, zlasti če je istočasno prisoten endometritis (stran 13 izvedenskega mnenja, list. št. 158), ni pa podal mnenja, da poškodbe ni bilo moč preprečiti, da je niti izkušen in usposobljen operater ni mogel preprečiti. Kaj takšnega toženki tudi nista trdili. V posledici to pomeni, da nista uspeli izpodbiti (potrjenih) trditev tožnice, da je pri abraziji prišlo do predrtja maternice. Vnetje se je zato (skozi rano) razširilo v trebušno votlino. Pa tudi če bi se razširilo skozi staro poškodbo maternice, gre to v breme toženk, saj, če bi bilo vnetje (pravočasno) ustavljeno (kar bi bilo lahko), do tega ne bi prišlo.

15Na osnovi vsega povedanega, pritožbeno sodišče zaključuje, da toženkama ni uspelo dokazati, da je prva toženka, ob prvih znakih vnetja in kasneje, ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Presoja sodišča prve stopnje, da toženki odškodninsko ne odgovarjata, zato ni pravilna.

16Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo z vmesno sodbo spremenilo in ugotovilo, da je temelj odškodninske odgovornosti toženk podan – 100 % (358. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)

Primerjaj na primer odločbi VS RS II Ips 254/2007, II Ips 315/2013.

(2)

Ki se pojavi pri 2 % do 5 % žensk po vaginalnem porodu, povzročijo pa ga bakterije.

(3)

Če bi, do širjenja vnetja ne bi prišlo, saj tudi izvedenec ni znal pojasniti, zakaj naj bi sicer dne 26. 9. 2007 prišlo do poslabšanja stanja („premišljujem, skoz premišljujem, zakaj je prišlo do ponovnega izbruha vnetja ...“ - zaslišanje, list. št. 295 spisa).