VSL sodba II Cp 3477/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi kupnina za elektroagregat QAS 78, ser. št. 000 v znesku 1.759,65 EUR (tč. II/4 izreka sodbe) in tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki iz naslova prodanega oziroma odtujenega skupnega premoženja še znesek 879,89 EUR (tč. II/5 izreka sodbe) ter v stroškovni odločitvi (tč. III. izreka sodbe) tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.728,27 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da je nepremičnina parc. št. 1903/2, k.o. X. (ID znak 000) skupno premoženje pravdnih strank do 70/100 in da delež vsake od njiju na skupnem premoženju znaša 35/100. Hkrati je ugotovilo, da je nepremičnina v deležu 30/100 posebno premoženje tožnika. Tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njenem solastnem deležu do ½ navedene nepremičnine vknjižil tožnik tako, da bo njegov celoten delež na tej nepremičnini znašal 65/100, delež toženke pa 35/100, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje spada še kupnina v znesku 12.748,28 EUR za prodane delovne stroje: CNC stružnica TND 360, stružnica Feinbau SNC 100, viličar VAD 38/30 SX, kompresor in motor za CNC stružnico, kupnina v znesku 800,00 EUR za prodane delovne stroje: kompresor 24 L, glava KSZ-MB40 Z140, vpenjalne klešče 173E, izdelava vpenjalnih čeljusti in paletni viličar – ročni, denarna protivrednost opreme za pisarno: nizka omara, pisalna miza 120, pisalna miza 100, segment 90, segment T80 z nogo, visoka omara z vrati in visoka omara, v znesku 270,23 EUR in zmaj za prosto letenje. Ugotovilo je še, da je delež vsake od pravdnih strank na navedenem premoženju polovičen. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sodi v skupno premoženje tudi kupnina za elektroagregat QAS 78, ser. št. AIP 000 v znesku 5.695,92 EUR, denarna protivrednost za vitrino za eksponate, delovno mizo, omara za orodje, žaluzija za vezana okna, delovni podest in merilna delovna miza v znesku 1.256,51 EUR in osebni avtomobil R5 ter plačani obroki za vozilo Mazda ... v višini 20.448,17 EUR. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki plačati 6.909,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (do višine 20.609,55 EUR) pa zavrnilo. Odločilo je še, da se zavrže nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na pralni stroj, opremo za kuhinjo, vključno s pohištvom in belo tehniko, TV, salamoreznice, ventilatorje, računalnika za v pisarno in pisarniške opreme. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 2.942,02 EUR.

2Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, ki se nanaša na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na omenjeni nepremičnini in v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje ne spada kupnina od prodaje elektroagregata QAS 78 ter plačani leasing obroki za vozilo Mazda ... in na plačilo polovice navedenih zneskov. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi in navaja, da bi moralo sodišče v okviru njenih stroškov upoštevati tudi sodno takso, čeprav je bila oproščena njenega plačila. Glede nepremičnine je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja tožnikovo posebno premoženje stanovanjska stavba do prve stropne plošče, saj je bil material iz katerega je bil objekt do te gradbene faze zgrajen, odplačan kasneje oziroma v času trajanja zakonske zveze. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje ne spada kupnina od prodaje elektroagregata, saj sodišče samo ugotavlja, da sta bila dva obroka kupnine za agregat plačana v letu 2003 in sicer je bilo dne 22. 8. 2003 plačanih 1.649,85 EUR oziroma 1.374,88 EUR, dne 31. 12. 2003 pa še 461,73 EUR bruto oziroma 384,77 EUR neto, skupaj 1.759,65 EUR neto. Najmanj polovica navedenega zneska spada v skupno premoženje pravdnih strank pri čemer ji pripada 979,82 EUR, pa čeprav je formalno lastninska pravica na tožnika prešla šele z dokončnim poplačilom. Prav tako se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za izplačilo polovice plačanih leasing obrokov za vozilo Mazda. Sodišče bi moralo upoštevati, da je dolžnik dejavnost opravljal na strojih, ki so bilu skupna last obeh pravdnih strank.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Materialno pravno izhodišče za presojo v tem sporu tako po tožbi kot tudi po nasprotni tožbi je določba 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ta v prvem odstavku določa, da je premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze njegova last. V drugem odstavku pa določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik začel z gradnjo obravnavane stanovanjske hiše med leti 1986 in 1988 oziroma pred sklenitvijo zakonske zveze 2. 7. 1988. Do sklenitve zakonske zveze je zgradil hišo sam do prve stropne plošče. Toženka je zanikala, da bi finančno sodelovala do te stopnje gradnje. Navajala je zgolj, da je pri gradnji tako ona kot njeni sorodniki sodelovala s fizično pomočjo pri gradbenih delih, kar pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, saj toženka svojih trditev ni konkretizirala tako, da bi bilo mogoče te delovne prispevke vrednostno ugotoviti. Prav tako ni upoštevalo oziroma presojalo trditev, ki jih toženka podaja v pritožbi, da je bil material, s katerim je bila zgrajena stanovanjska stavba do prve stropne plošče odplačevan v času trajanja zakonske zveze, saj toženka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Tak ugovor je toženka podala v zvezi z tožnikovimi trditvami, da je bil tudi material za nadaljnjo gradnjo do tretje gradbene faze objekta nabavljen še pred sklenitvijo zakonske zveze (opeka, cement, les za postavitev ostrešja). To izhaja tudi iz njene izpovedi, ko je bila zaslišana kot pravdna stranka. Toženka torej z navedenimi pritožbenimi trditvami širi dejansko podlago svojih ugovorov iz prvostopenjskega postopka, ki je v pritožbenem postopku, ker hkrati tudi ne navaja opravičljivih razlogov, da takšnih dejanskih trditev ni postavila že v prvostopenjskem postopku, ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

5Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko navaja, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstva za plačilo leasing obrokov za tovorno vozilo Mazda, ker naj bi bili obroki odplačevani s sredstvi, ki jih je tožnik ustvaril z opravljanjem dejavnosti pod njenim imenom. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zahtevkom ugotovilo, da je bila pogodba o finančnem leasingu za nakup navedenega vozila sklenjena po prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, kar med njima tudi ni sporno. Ker je toženka v svojem zaslišanju izpovedala, da v času nabave vozila ni imela nobenega opravka več z dejavnostjo s.p. in da leasing obroki niso bili plačevani iz njenih sredstev, je pravilna odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka, saj zaradi odsotnosti toženkinega delovnega prispevka niso izpolnjeni pogoji za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

6Pravilno pa toženka uveljavlja, da bi morala v skupno premoženje soditi tudi kupnina v višini dveh plačanih obrokov za elektroagregat WAS 78, ser. št. AIP 000 v znesku 1.759,65 EUR. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bil navedeni elektroagregat naročen in dobavljen v času obstoja zakonske zveze med pravdnima stranka, v tem času pa sta bila plačana tudi prva dva obroka kupnine. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi pogodbenega dogovora med prodajalcem in tožnikom, da elektroagregat ostaja v lastništvu prodajalca do poplačila celotne vrednosti računa, to pa je bilo po prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, omenjena obroka kupnine ne sodita v skupno premoženje. Ker je bil navedeni agregat kasneje prodan, naj bi po stališču izpodbijane sodbe celotna kupnina pripadla tožniku. Po načelu realne subrogacije je mogoče kot skupno premoženje šteti tudi premoženje, ki izvira iz premoženja, pridobljenega z delom. Odločilen kriterij za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje, je vir financiranja oziroma v konkretnem primeru, ali je bil nakup agregata financiran iz skupnega premoženja ali iz tožnikovega posebnega premoženja. Med strankama ni sporno, da je bil delno financiran iz skupnega premoženja (prva dva obroka plačila kupnine). Ker je bil elektroagregat kasneje prodan, sodi del kupnine oziroma znesek 1.759,65 EUR v skupno premoženje. Ob ugotovljenem polovičnem deležu je tožnik dolžan toženi stranki plačati polovico navedenega zneska oziroma 879,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2005 dalje oziroma od dneva prodaje navedenega elektroagregata dalje. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

7Toženkin delni pritožbeni uspeh ni vplival na njen skupni uspeh v pravdi. Toženka v pravdi po tožbi ni uspela, v pravdi po nasprotni tožbi pa njen uspeh še vedno ne presega 50 odstotkov. Zato je njen skupni uspeh v postopku 25 odstoten, tožnikov pa 75 odstoten. V takšnem razmerju sta pravdni stranki tudi upravičeni do povračila pravdnih stroškov. Toženka pa utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje nepravilno ni priznalo strošek takse za postopek, češ da je tega stroška oproščena. Na podlagi določila 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) so tudi takse, katerih plačilo je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks, pa v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Pri odmeri stroškov toženke je bilo zato treba upoštevati tudi znesek takse v višini 855,00 EUR. Tako znašajo skupni pravdni stroški toženke 4.912,23 EUR. Glede na uspeh v pravdi (25%) je upravičena do povrnitve 1.228,05 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka tako dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.728,27 EUR.

8Toženkin uspeh v pritožbenem postopku je minimalen, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da naj sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).