VSL sodba I Cpg 876/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova odgovornosti delodajalca za ravnanje delavca.

2Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da sodišče svoje obrazložitve ne veže na določilo OZ ali drugega predpisa in tako nima obrazložitve, kar predstavlja bistveno kršitev določil ZPP. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje enačilo nematerialno škodo, ki je nastala delavcu, ki se je poškodoval pri delu, in neposlovno materialno škodo, ki je nastala tožeči stranki z izplačilom odškodnine (zaradi napačno izpolnjene zavarovalne police s strani zavarovalnega agenta tožene stranke je ta zavrnila izplačilo odškodnine delavcu tožeče stranke in je ta morala na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča delavcu sama izplačati odškodnino). Premoženjska škoda pomeni zmanjšanje premoženja, do tega pa pred izplačilom odškodnine ni moglo priti. Dodaja, da iz sodbe ni razvidno, zakaj naj bi bila za začetek zastaralnega roka pomembna zadnja zavrnitev zahtevka 11. 4. 2008 in ne že prva zavrnitev, poleg tega pa je bila zadnja zavrnitev šele 29. 3. 2011, in tako sodba tudi v tem delu nima razlogov ter je ni možno preizkusiti. Poudarja, da v letu 2007 ni vedela, da je napako storil delavec tožene stranke, saj v tem primeru ne bi sprožila postopka pred arbitražo na podlagi zavarovalne pogodbe. Zavarovalni zastopnik tožene stranke je tožeči namreč ves čas zatrjeval, da je ravnal pravilno in da je kritje podano. Tožeča stranka je za vse elemente odgovornosti tožene stranke zvedela šele s tem, ko je prejela opozorilo, ki je bilo zavarovalnemu agentu izrečeno 4. 10. 2010. Predlaga spremembo sodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče svoje obrazložitve ni oprlo na določilo OZ in ni ravnalo v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP ter je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka oprlo na 352. člen OZ (tako s povzemanjem vsebine zakonske določbe kot z navedbo člena), pa tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zato očitek o pomanjkanju materialnopravnih razlogov v izpodbijani sodbi ni na mestu.

5Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča začetka teka zastaralnega roka ni mogoče odlagati do trenutka, ko je bila delavcu tožeče stranke izplačana odškodnina po pravnomočni sodbi (konkretno do 5. 10. 2010). Pritožnica namreč meni, da ji je škoda nastala šele z zmanjšanjem premoženja (torej z dejanskim izplačilom odškodnine po tej pravnomočni sodbi), od tega trenutka do vložitve tožbe (13. 8. 2012) pa triletni oziroma petletni zastaralni rok še ni potekel. Slednje sicer drži, ne drži pa, da je bila tožeči stranki škoda znana šele z njenim izplačilom, saj zakon zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka veže na trenutek nastanka škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodnini (1). Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je treba ločiti med nastankom škode in odločitvijo sodišča o utemeljenosti te škode, odgovornosti zanjo, njeni določitvi ter njenem kasnejšem povračilu. Če bi bil tek zastaralnega roka vezan na izplačilo odškodnine, bi to pomenilo, da lahko (tožeča) stranka z neplačilom premika začetek teka zastaralnega roka in možnost vložitve zahtevka za povračilo te škode zoper toženo stranko daleč v prihodnost, kar ogroža interese tožene stranke kot potencialnega dolžnika ter načelo pravne varnosti in predvidljivosti. Ravno to pa je tisto, kar preprečuje institut zastaranja.

6Po prvem odstavku 352. člena OZ je triletni rok relativni zastaralni rok, pri katerem morata biti oba elementa (vednost oškodovanca za škodo in povzročitelja) podana kumulativno. Ta dva pogoja sta vezana na subjektivno sfero oškodovanca, saj je oškodovancu šele, ko sta oba pogoja izpolnjena, dana možnost, da lahko vloži tožbeni zahtevek. To pomeni, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni trenutek, ko ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka (2), oziroma, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov (3). V konkretnem primeru je tožeča stranka za nastalo škodo zvedela najkasneje iz prejete odškodninske tožbe delavca 28. 6. 2007, za povzročitelja pa že s (prvo) zavrnitvijo zahtevka s strani tu tožene stranke 4. 9. 2007 in je tako triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 13. 8. 2012 potekel, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče glede tega vprašanja sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da sta bila iz prejete odškodninske tožbe delavca zoper tožečo stranko (28. 6. 2007) razvidna obseg in višina nastale škode, ni pa potrebno, da bi bila tožeči stranki znana točna višina škode (nenazadnje je ta v primeru sodnega spora vedno določena šele sodbo), ampak le, da je bila ta škoda določljiva – to pa je bila.

7Vedenje tožeče stranke o povzročitelju škode je vezano na zavrnitev njenega zahtevka s strani tožene stranke. S tem ko je tožena stranka odklonila zahtevek tožeče stranke, da povrne poškodovanemu delavcu škodo, je bilo tožeči stranki jasno (ali pa bi ji vsaj moralo biti), da bo morala delavcu nastalo škodo povrniti sama. Ni sporno, da je tožena stranka vseskozi (že od leta 2007) zahtevo za povračilo nastale škode zavračala (z dopisi 22. 11. 2007, 20. 12. 2007 in ponovno 11. 4. 2008, prvič pa že 4. 9. 2007 – priloga B 13) (4). Prvostopenjsko sodišče je kot relevanten datum, ko bi tožeča stranka lahko vložila zahtevek zoper toženo stranko, upoštevalo 11. 4. 2008, ko naj bi tožena stranka še zadnjič in dokončno pisno zavrnila njen zahtevek, da škodo delavcu povrne iz zavarovanja. Sodba tako v tem delu (v nasprotju s stališčem pritožnice) ima razloge in jo je možno preizkusiti. Pritožbeno sodišče sicer sodi, da je za začetek zastaralnega roka odločilna že prva zavrnitev zahtevka z dne 4. 9. 2007, saj je tožena stranka zahtevek na povračilo škode odločno zavrnila že takrat in s tem dala tožeči stranki jasen znak, da bo škodo morala nositi sama. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke (tj. zavrnitev izplačila) protipravna, pa nosi tožeča stranka (5). Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje začetek teka zastaralnega roka vezati na zadnjo izmed zavrnitev, torej ni utemeljen. Tožbeni zahtevek je torej zastaral še prej, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene datume v izpodbijani sodbi (o vložitvi zahtevka neposrednega oškodovanca, o odstopu te zahteve toženi stranki s strani tožeče stranke, o vložitvi predmetne tožbe, o dopisih tožene stranke, s katerimi je zavračala zahtevke tožeče stranke...) pa drugačna odločitev od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni mogoča.

8Pritožbene navedbe, da tožeča stranka v letu 2007 ni vedela, da je napako storil delavec tožene stranke, saj v tem primeru ne bi sprožila postopka pred arbitražo na podlagi zavarovalne pogodbe, da ji je zavarovalni zastopnik tožene stranke ves čas zatrjeval, da je ravnal pravilno in da je kritje podano, ter da je tožeča stranka za vse elemente odgovornosti tožene stranke zvedela še, ko je bilo 4. 10. 2010 zavarovalnemu agentu izrečeno opozorilo, niso relevantne. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da tožena stranka nastopa kot pravna oseba, v primerih odgovornosti za drugega pa začne zastaralni rok teči od takrat, ko je oškodovanec vedel za odgovorno osebo, ne le za dejanskega povzročitelja (6).

9Na podlagi obrazloženega je pritožbeno v skladu s 353. členom ZPP v pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj pritožbene navedbe niso utemeljene, ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče prav tako ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 17. 10. 2011, opr. št. VIII Ips 4/2010.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 9. 2012, opr. št. II Ips 1202/2008.

(3) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 11. 2010, opr. št. I Cpg 559/2010.

(4) Delavec je na tožečo stranko kot svojega delodajalca naslovil predpravdno zadevo za izplačilo odškodnine 9. 3. 2007, nanjo je tožeča stranka odgovorila 8. 6. 2007 in jo odstopila v reševanje toženi stranki, ki je zahtevek zavrnila 4. 9. 2007. Glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 25. 4. 2013, opr. št. II Ips 887/2009.

(6) Kranjc, V., OZ s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, str. 480.