VSL sklep I Cpg 804/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep v postopku zavarovanja s predhodno odredbo opr. št. Zg 2/2014 z dne 13. 1. 2014. Obenem je dolžniku naložilo, da mora povrniti upniku stroške postopka zavarovanja v višini 293,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru dolžnika in sklep o izdaji predhodne odredbe razveljavi ter postopek zavarovanja ustavi, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglasil je pritožbene stroške.

3Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določilu prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po določilu 1. alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog ali na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper predhodno odredbo po ugotovitvi, da sta izpolnjena oba zgoraj navedena pogoja. Iz nosilnih razlogov prvostopnega sodišča izhaja, da dolžnik ne izpodbija ugotovitve, da je bila predhodno odredba izdana na podlagi domače sodne odločbe, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. Dolžnik prav tako ne zanika, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Upnik pa je predlogu za izdajo predhodne odredbe priložil pogodbo o okvirnem kreditu št. 9993340 z dne 3. 6. 2008 in dodatke k tej pogodbi (priloge A6-A12) ter izpisek odprtih podstavk (priloga A5). Na podlagi pogodbe je upnik družbi S., d. d., odobril kredit v znesku 170.000,00 EUR, pri čemer je dolžnik k tej pogodbi pristopil kot porok in plačnik. Po oceni sodišča prve stopnje, s katero drugostopno sodišče soglaša, izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja iz navedene pogodbe in dodatkov k pogodbi, saj se je s pogodbo dolžnik zavezal kot solidarni porok, zato je njegova obveznost po višini enaka obveznosti glavnega dolžnika (družba S., d. d.).

7Pritožnik ne more uspeti z navedbami glede izpiska odprtih postavk, ki je bil podlaga za začetek postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. S tem namreč izpodbija utemeljenost tožbenega zahtevka. Za izdajo predhodne odredbe, s katero se zavaruje denarna terjatev iz odločbe domačega sodišča, ki še ni izvršljiva, vprašanje verjetnosti terjatve ne more biti predmet presoje v postopku zavarovanja. Pogoj za predhodno odredbo je po prvem odstavku 257. člena ZIZ izpolnjen že s samim obstojem takšne odločbe.

8Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče njegove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prestrogo ocenilo kot zanikanje obligacijskega razmerja. Pritožnik želi svoje izjave o neobstoju obligacijskega razmerja omiliti. Vendar je iz samega ugovora (priloga A14) očitno, da je dolžnik v celoti zanikal obstoj kakršnegakoli obligacijskega razmerja z upnikom, saj je navedel, da z upnikom nima ničesar in da zavrača kakršnokoli odgovornost za plačilo, čeprav bi se moral zavedati, da na podlagi kreditne pogodbe z vsebovano poroštveno izjavo odgovarja kot solidarni porok in da je njegova obveznost po višini enaka obveznosti glavnega dolžnika.

9Ni mogoče upoštevati dolžnikovih navedb, da ga bodo blokade računov uničile, sploh ker drugače pozitivno posluje in se mu torej dela škoda. Iz ugotovitve, da je verjetnost terjatve podana, logično sledi zaključek, da jo mora dolžnik izpolniti, saj slabo finančno stanje ne more biti upravičen razlog za neplačilo.

10Pritožba ni utemeljena niti v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je stroške upnika pravilno odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Glede na vsebino upnikovih vlog je treba ugotoviti, da so bile te za postopek na prvi stopnji potrebne, zato mora stroške zanje dolžnik povrniti upniku. Prav tako ni pravilno pritožnikovo stališče, da bi sodišče moralo stroške zavarovanja s predhodno odredbo pridržati do končne odločbe o glavni stvari. Postopek s predhodno odredbo je samostojen postopek in ni vezan na tek drugega postopka, čeprav drži, da je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki se po ugovoru dolžnika nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog v pravdi, specifičen. Ker pa je postopek zavarovanja s predhodno odredbo ne glede na to poseben postopek, mora v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odločiti sodišče v sklepu, s katerim se postopek zavarovanja konča. Glede na navedeno ni mogoče prenašati odločitve o stroških tega postopka v drug postopek. S tem se pokaže odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu kot pravilna.

11Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato glede na načelo uspeha sam nosi svoje pritožbene stroške. Upnik pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k odločitvi, zato tudi on nosi sam svoje stroške za odgovor na pritožbo.