VSL sodba II Cp 1672/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati znesek 3.420,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2006 dalje na račun izgubljenega dobička, ki ga je utrpel zaradi škodnega dogodka z dne 19. 9. 2006. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo, da v korist tožnika nakaže pravdne stroške v višini 1.855,46 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da bi sodišče pri obračunu izgubljenega dobička od prihodkov moralo odšteti tudi fiksne stroške, kot je odločilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 385/2001. Sodišče torej ni pravilno ugotovilo dobička, ki bi ga tožnik lahko pričakoval pri avtoprevozništvu, saj tam stroški niso zgolj variabilni, temveč mora podjetnik poravnati tudi fiksne stroške (amortizacija, finančni odhodki iz finančnih obveznosti, zavarovalne premije). Ti stroški bi tožniku v vsakem primeru nastali, tudi če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in jih ni mogoče prevaliti na toženo stranko. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je napačno odločilo tudi o stroških postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz enotne novejše sodne prakse, da je pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega dobička potrebno uporabiti metodo, po kateri se od prihodkov odbijejo le variabilni stroški, torej stroški, ki bi jih tožnik imel, če bi posloval. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 795/2007 izrecno zapisalo, da uporaba metode, za katero se v pritožbi zavzema tožnik, torej da se od prihodkov odštejejo poleg variabilnih tudi fiksni stroški, pomeni zmotno uporabo materialnega prava (10. točka citirane odločbe). Takšno stališče je omenjeno sodišče zavzelo že v odločbah II Ips 21/2001 in II Ips 17/2003. Drži sicer pritožbena navedba, da je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 385/2001 (torej pred zadnjimi citiranimi odločbami) zapisalo, da je pri izračunu izgubljenega dobička potrebno odšteti vse stroške normalnega poslovanja in javne dajatve, vendar pa je v tej zadevi šlo za primer, ko tožnik še ni imel utečenega poslovanja in samostojne dejavnosti ter teh stroškov tudi sicer še ni pokrival. V konkretni zadevi pa je bil tožnik zaradi škodnega dogodka onemogočen opravljati dejavnost le 30 delovnih dni, fiksne stroške pa je pokrival na letni ravni. Stališče sodišča prve stopnje, ki mu le teh ni odštelo od ustvarjenega prihodka, je zato pravilno in v skladu z enotno sodno prakso ter tudi metodologijo, ki jo je uporabila sodna izvedenka finančne stroke pri izračunu izgubljenega dobička.

5Ker glede na navedeno v pritožbi očitan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

6Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in na 155. členu ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožeča stranka, saj te vloge ni štelo kot potreben strošek pritožbenega postopka.