VSL sklep II Cp 1352/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim bi se Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) prepovedalo izvrševanje upravno izplačilne prepovedi na pokojnini tožeče stranke v korist druge tožene stranke.

2Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni, tako da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožnica izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugotovitvijo, da ni podana verjetnost obstoja terjatve. Obligacijski zakonik (OZ) ne zahteva, da se tožbo naperi zoper neobstoječo družbo. Tožnica je prepričljivo pojasnila, zakaj je štela drugo toženo stranko za dejansko skleniteljico posojilne pogodbe za posojilo v višini 3.428,57 EUR. Navidezna pogodba nima pravnega učinka. V dokaz, da je družba F., s. r. o., izmišljena, je tožnica predložila izpiska poizvedb iz registra družb pri Ministrstvu za finance in Ministrstvu za pravosodje Republike Češke. V konkretnem primeru je denar izplačala druga tožena stranka, ki ji tožnica zneske po upravno izplačilni prepovedi tudi vrača. Nedvomno je izkazano, da je sklenjena kreditna pogodba v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o potrošniških kreditih, druga toženka pa je prejela koristi od nične pogodbe. Sodišče daje prav posebno varstvo tožencema in neobstoječi družbi z imenom F., s. r. o., ko časopisni članek: „X“ uporabi kot dokaz o obstoju družbe. Zmotna je ugotovitev, da je tožnica zahtevala le zavarovanje ugotovitvenih zahtevkov, čeprav je izpostavila, da ne bo prejela povrnjenega niti preveč plačanega denarnega zneska 549,56 EUR, kar je razlog za izdajo začasne odredbe. Upravno izplačilna prepoved na pokojnino tožnice ima vse znake kaznivega dejanja goljufije, torej je nična. Takšni odločbi sodišče pravnega varstva ne more dati. Tožena je prava stranka, saj se je druga toženka celo sama opredelila kot posojilodajalka v upravno izplačilni prepovedi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka s tožbo uveljavlja ničnost kreditne pogodbe št. 61-1063 z dne 27. 6. 2012 ter na podlagi te pogodbe dane odstopne izjave, s katero je ustanovljena upravno administrativna prepoved na pokojnini v korist druge tožene stranke. Hkrati zahteva od obeh toženk nerazdelno povračilo zneska 549,56 EUR, ki predstavlja presežek med sredstvi, ki jih je tožnica po kreditni pogodbi prejela (2.400,00 EUR), in vrnjenimi sredstvi drugi toženki (v višini 2.949,56 EUR).

5Iz trditev tožnice izhaja, da je posojilno pogodbo dejansko sklenila z drugo toženko, saj je sredstva dobila nakazana z njenega računa, prav tako pa je v njeno korist izdana upravno administrativna prepoved na tožničini pokojnini. Družba F., s. r. o., ki je v pisni posojilni pogodbi navedena kot posojilodajalka, naj ne bi nikoli obstajala, kar izhaja iz izpiskov poizvedb pri Ministrstvu za finance in Ministrstvu za pravosodje Republike Češke. Tožnica torej zatrjuje, da pravni posel med njo in družbo F. sploh ni nastal, saj neobstoječa družba ne more izjaviti svoje pravnoposlovne volje, zato tak posel tudi ne more imeti pravnih učinkov. Naša sodna praksa v primeru neobstoječih pravnih poslov dopušča zahtevke na ugotovitev njihove ničnosti, saj OZ neobstoječega pravnega posla posebej ne ureja. Drži sicer zaključek sodišča, da je pri uveljavljanju ničnosti s tožbo treba zajeti vse stranke nične pogodbe. Vendar v danem primeru, ko iz trditev tožnice izhaja, da je bila v imenu kreditodajalca zapisana fiktivna – neobstoječa družba (kar bo potrebno razčistiti kot predhodno vprašanje v pravdi), tožbenega zahtevka že po logiki stvari zoper tako družbo ni mogoče uperiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni izkazana za verjetno zgolj zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, zato ni utemeljen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je v trditveni podlagi kot posojilodajalka zapisana družba F., s. r. o., takšen je tudi odtisnjeni žig na pogodbi (brez podpisa in navedbe odgovorne osebe), prav za to družbo pa so bile opravljene tudi poizvedbe v registru poslovnih subjektov. Časopisni članek, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje (listovna A 12), pa se nanaša na družbo F. Razlogi sodišča, da naj bi tožnica sama predložila dokaz o obstoju družbe F. v času sklenitve pogodbe, kar naj bi izkazoval omenjeni časopisni članek, so torej v nasprotju z vsebino listinskega dokaza, ki govori o drugem pravnem subjektu – družbi F. kot pravni naslednici družbe K.

6Kljub izkazanemu obstoju verjetnosti terjatve je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožnice za izdajo začasne odredbe pravilna. Namen začasne odredbe je predvsem preprečiti nevarnost, da bo uveljavitev terjatve po zaključku sodnega postopka onemogočena oziroma precej otežena, torej v zavarovanju bodoče izvršbe. Vendar sodna praksa (predvsem po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97) dopušča izdajo začasnih odredb tudi v zavarovanje ugotovitvenih ali oblikovalnih zahtevkov, če je to potrebno, da se prepreči nasilje ali težko nadomestljiva škoda, zaradi česar kasnejše sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica konkretnih trditev o tem, zakaj brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo glede ugotovitvenega zahtevka ne bi bilo uspešno oziroma ne bi imelo smisla, ni navedla. Prav tako tudi ni podala substanciranih trditev o nasilju oziroma nastanku nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Ker iz predloženih listin ZPIZ (listovna A 6) izhaja, da bo zavod upošteval upravno administrativno prepoved glede na opozorilo Tržnega inšpektorata RS le do zneska 3.117,60 EUR (kar je v času izdaje sklepa že bilo doseženo), tožnici v času trajanja postopka tudi brez izdaje začasne odredbe dodatna škoda ne bo nastala. V zvezi z dajatvenim zahtevkom za plačilo 549,56 EUR je tožnica navedla zgolj predvidevanja, da bo druga tožena stranka glede na ravnanje prve tožene stranke prenehala poslovati. Gre zgolj za hipotezo na ravni pavšalnega zatrjevanja, kar za izdajo ukrepa zavarovanja ne zadošča. Poleg tega predlagano sredstvo zavarovanja s prepovedjo izvrševanja upravno izplačilne prepovedi ni primerno za zavarovanje že zapadlega denarnega zahtevka, saj se nanaša na zavarovanje bodoče nastale terjatve. Tudi te pa tožnica ni konkretno opredelila.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ.