VSRS Sodba I Up 232/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodila tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke št. 410-260/2013/2 (1313-06) z dne 30. 12. 2013 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika z dne 13. 12. 2013, rojenega ..., državljana Islamske republike Afganistan, za dodelitev denarnega nadomestila za nastanitev na zasebnem naslovu.

2Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da tožnik nima statusa dijaka ali študenta. Je udeleženec izobraževanja odraslih. Zato ni upravičen do denarnega nadomestila.

3Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožena stranka storila napako. Tožnikov zahtevek je obravnavala po določbi tretjega odstavka 93. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), čeprav bi ga morala obravnavati po četrtem odstavku iste določbe.

4Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrobno navaja, koliko odločb o tožnikovih zahtevkih za denarno nadomestilo je doslej izdala. Navaja, da je dosledno upoštevala določbo četrtega odstavka 93. člena ZMZ. Tožnik je dve leti kontinuirano prejemal denarno nadomestilo.

5Odgovor na pritožbo tožeča stranka ni vložila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Iz podatkov priloženega spisa je razvidno, da je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite in da je v teku postopek podaljšanja subsidiarne zaščite. Razvidno je tudi, da je tožnik v zadevi 13. 12. 2013 vložil zahtevek za denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu.

8Tožena stranka je ta zahtevek tožnika obravnavala po tretjem odstavku navedene določbe, sodišče pa je ugotovilo, da bi ga morala obravnavati po četrtem odstavku iste določbe.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tretji in četrti odstavek 93. člena ZMZ obravnavata različni situaciji. Gre za različno ureditev. Tretji odstavek 93. člena ZMZ določa, da se osebi s priznano mednarodno zaščito, ki ima status dijaka ali študenta in v Republiki Sloveniji nima zavezancev za preživljanje, obdobje treh let upravičenosti do denarnega nadomestila podaljša za čas rednega šolanja, vendar ne dlje kot do dopolnjenega 26. leta starosti. Četrti odstavek pa določa, da je ista oseba, ki je kot mladoletnik brez spremstva bivala v posebni, za mladostnike primerni nastanitvi in je medtem postala polnoletna, dve leti po preteku bivanja v tej nastanitvi upravičena do denarnega nadomestila. Potrebno je ugotoviti, katere določbe veljajo v tožnikovem primeru, ali določbe tretjega ali določbe četrtega odstavka navedene zakonske določbe.

10Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odpravilo zavrnilno odločbo tožene stranke, saj dejansko stanje ni ugotovljeno. Ta je temeljila izključno na presoji, da gre za primer iz tretjega odstavka navedene zakonske določbe.

11Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sedaj utemeljuje svojo odločitev z drugimi razlogi in z drugo zakonsko podlago, vendar mora svojo odločitev izdati v obliki odločbe in tam navesti ugotovljeno dejansko stanje in odločilne razloge.

12Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 76. člena ZUS-1.