VSK sodba Cp 949/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. In 1 na 1,5 sobno stanovanje št. 18 v tretjem nadstropju stanovanjske stavbe, v izmeri 53,75 m² s kletjo v izmeri 3,45 m², stoječi na parc. št. 147/3 k.o. N., nedopustna. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki, ki je v pravdi uspela, povrniti njene pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 6.975,30 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Na prvem mestu trdi, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožnica oz. njena pravna prednica pred toženkino pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku, razpolagala z veljavnim razpolagalnim poslom za sporno nepremičnino. Določilo 10. člena kupoprodajne pogodbe namreč izrecno in jasno določa, da bo vknjižba etažne lastnine na zgrajenem stanovanju izvedena (šele) na osnovi elaborate etažne lastnine. Iz tega nedvoumno izhaja, da kupoprodajna pogodba in aneks, ki je bil sklenjen mesec dni kasneje, ne vsebujeta razpolagalnega pravnega posla. S pogodbo je tožeča stranka oz. njena pravna prednica dobila šele obligacijski zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pritožnica opozarja še na 11. člen kupoprodajne pogodbe, po katerem je podpis pogodbe o vzajemnih razmerjih pogoj za veljavnost pogodbe. Ugotovitve sodišča, da naj bi šlo za objekt v gradnji in da natančna opredelitev nepremičnine v času podpisa pogodbe ni bila mogoča in da tudi še ni bila sklenjena pogodba o vzajemnih razmerjih, le dodatno potrjujejo, da bi tožnica sklenitev razpolagalnega pravnega posla od investitorja šele morala zahtevati po izdelavi etažnega načrta, enako kot so to zahtevali drugi lastniki, ki so se vpisali v zemljiško knjigo. Tožnica je razpolagalni pravni posel zahtevala od S. šele zaradi grozeče izvršbe, torej v trenutku, ko je bila pri nepremičnini že zaznamovana izvršba tožene stranke kot upnika. Listini, ki jih je priložila tožnica tožbi, nista predstavljali veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila ne po takratnih, ne po sedaj veljavnih pravilih. Predmet prodaje ni omogočal identifikacije stanovanja, bil je povsem nedoločen in nespecificiran. To izhaja že iz dejstva, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno šele 31.5.2012. V zadevi ni bistveno, ali je dolžnica lastnica, temveč, ali je dopustna izvršba. Ker tožnica ni razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, pritožnica meni, da je izvršba, ki jo vodi kot upnica na sporni nepremičnini, dopustna. Navaja še, da je seznanjena z najnovejšo sodno prakso, meni pa, da je nedopustno širjenje pričakovanih pravic na primere, ko tožeča stranka še ni razpolagala z veljavnim razpolagalnim pravnim poslom. Izjeme je potrebno obravnavati restriktivno. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah jasno in nedvoumno izrazilo stališče, da gre pravno varstvo le tožnikom, ki izkažejo, da so že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku razpolagali ne le z veljavnim zavezovalnim, temveč tudi razpolagalnim pravnim poslom.

Pritožnica sodišču očita tudi nepravilno uporabo 286. in 286.a člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. To kršitev je sama pravočasno uveljavljala na prvem naroku in v svoji drugi pripravljalni vlogi. Tožeča stranka namreč svoji tožbi ni priložila dokazil, na katerih je sodišče utemeljevalo svojo odločitev. Teh dokazil ni predložila niti na prvi glavni obravnavi, temveč se je le brezbrižno sklicevala na izvršilni spis in listine v njem, čeprav se je sodna praksa že večkrat izrekla, da mora stranka listine in dokazila, ki se nahajajo v drugih spisih, predložiti sama. Ker so bile listine predložene prepozno, jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Dokazno breme v postopku je bilo na tožnici, toženo stranko pa je sodišče po nepotrebnem pozivalo k predložitvi dokazil na naroku, saj te listine za odločitev sodišča niso bile potrebne.

Pritožnica opozarja, da varstvo pričakovanih pravic ne more iti v neskončnost, tožnica in njena mati sta ravnali neskrbno, saj je bila pogodba sklenjena že leta 1990, onidve pa nista izvajali nobenih aktivnosti, usmerjenih v vpis lastninske pravice oz. v smeri zavarovanja njune lastninske pravice celih 20 let. Nepremičnina je bila vpisana v zemljiško knjigo že na predlog S. z dne 20.6.1994, kar pomeni, da je imela tožnica možnost svojo lastninsko pravico pravočasno vpisati v zemljiško knjigo.

Pritožba še meni, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, češ da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju. Iz razlogov sodbe ni nedvoumno jasno, na čem sodišče utemeljuje svojo ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini. Obrazložitev pod točko 9 sodbe se nanaša na dedovanje in s tem na originarni način pridobitve lastninske pravice, medtem ko se argumentacija v točkah 8, 10 in 11 sodbe nanaša na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice. Obe podlagi pa se med seboj izključujeta.

Tožena stranka se pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Pritožnica je namreč utemeljeno mislila, da na predmetu izvršbe ne obstaja pravica tretjega. Zemljiškoknjižni izpiski in poizvedbe na GURS ter na spletnem portalu izkazujejo, da tožeča stranka ni bila vknjižena kot lastnica nepremičnine, na drugi strani pa tožnica v svojem ugovoru v izvršilnem postopku ni ponudila natančnih informacij in dokazil o lastninski pravici na predmetu izvršbe. Tožena stranka zato meni, da ni dolžna nositi stroškov postopka, saj je tožnica tista, ki je ravnala neskrbno, ker se ni vknjižila v zemljiško knjigo. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odmerjeno nagrado za drugi narok v višin 1.621,20 EUR ter glede stroškov za prihod stranke na drugi narok v višini 52,80 EUR. Na prvi narok za glavno obravnavo pooblaščenka tožeče stranke niti ni pristopila, zaradi česar do nagrade za prvi narok tožeča stranka ni upravičena. Drugi narok za glavno obravnavo pa ni bil potreben, saj na njem tožeča stranka ni navajala ničesar novega, zato so stroški za ta narok nastali izključno po krivdi tožeče stranke.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe ter pritrjuje materialnopravnim razlogom prvostopenjskega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

K očitkom glede procesnih kršitev:

Tožeča stranka je v tožbi utemeljevala zahtevek na nedopustnost izvršbe s trditvijo, da ima stanovanje, na katerem je bila izvršba dovoljena, v posesti in da je njegova lastnica in da to potrjuje pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 31.5.2012, sklenjena z dolžnikom iz izvršilnega postopka S. d.d. Iz te pogodbe, ki je bila tožbi priložena, pa izhaja, da je bilo to stanovanje s pogodbo št. 1 z dne 13.7.1990 prodano tožničini pravni prednici D.M., da se kopija pogodbe nahaja v arhivu Davčnega urada ter da je bila kupnina za garsonjero v celoti poravnana, pogodbo pa se sklepa le zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku upirala z obsežnimi in različnimi argumenti, od katerih nekatere bistvene ponavlja tudi v pritožbi. Med drugim pa je trdila tudi, da tožnica tožbi ni priložila relevantnih dokazov, to je kupoprodajne pogodbe, ki bi tožnici in njeni pravni prednici omogočala vknjižbo lastninske pravice v njeno korist, niti listin, na katere se sklicuje pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja. Ni pa oporekala dejstvu, da je bila pogodba sklenjena. Na kupoprodajno pogodbo z dne 13.7.1990 in aneks k tej pogodbi z dne 14.8.1990 kot relevantna dokaza se je tožeča stranka res sklicevala na prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi ti dve listini takrat tudi predložila, a je pojasnila, da zato, ker ju ima le v enem izvodu in sodišče zaprosila, naj ji omogoči predložiti kopijo listin v dodatnem roku. Tožena stranka je sicer nasprotovala določitvi dodatnega roka za predložitev dokazov, hkrati pa navajala, da je tožeči stranki že ponudila poravnavo in da je tožba nadaljevanje izvršilnega postopka, zaradi česar je tožeča stranka pri navedbi dejstev in predlaganih dokazih omejena na navedbe znotraj izvršilnega postopka.

Zgoraj opisana vsebina podanih navedb obeh pravdnih strank pa daje podlago za sklep, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo 286. in 286. a člena ZPP, temveč je v skladu s prvim odstavkom 286.a člena ZPP na prvem naroku obe stranki pozvalo k predložitvi listin, na katere so se sklicevale, ker jih je potrebovalo za svojo odločitev. Iz tožničine dopolnitve ugovora, podanega v izvršilnem postopku In 1, je mogoče zanesljivo ugotoviti, da je tožnica obe pogodbi iz leta 1990 predložila že v izvršilnem postopku, v katerem je tožena stranka sodelovala kot upnica (priloga A7 spisa). Dejstvo, da je tožena stranka pred pravdo tožnici ponudila poravnavo, nedvomno pomeni, da je bila z navedenima listinama tudi dejansko seznanjena, sama je to potrdila tudi v svoji drugi pripravljalni vlogi. Listinama je le oporekala naravo razpolagalnega pravnega posla.

Iz zapisnika o naroku še izhaja, da je pritožnica predlagala, naj se ji določi dodaten rok, v katerem bo predložila odgovor na ugovor tretjega ter predlagala še „vpogled“ v sklep izvršilnega sodišča z dne 4.7.2012 ter pritožbo tožeče stranke, zato je nerazumljivo njeno, v pritožbi izraženo, nasprotovanje procesnemu sklepu sodišča, s katerim sta bili obe stranki pozvani k predložitvi listin iz izvršilnega spisa.

Tudi pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih oz. nasprotujočih si razlogih, ni utemeljen. Ne drži namreč, da naj bi sodišče sodbo utemeljilo z ugotovitvijo, da naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Iz 10. točke obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bila tožnica v času pridobitve toženkine prisilne hipoteke že imetnica določenih stvarnopravnih upravičenj oz. pričakovanj, ki izvršbo preprečujejo. Obrazloženo je, da je najprej z S. sklenila kupoprodajno pogodbo za sedaj sporno stanovanje dne 13.7.1990 D.M. in da je bil z aneksom z dne 14.8.1990 4. člen pogodbe spremenjen tako, da je prodajalec dovolil vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v korist D.M. le do ½, do druge polovica pa na tožnico J.M., zaradi česar okoliščina, da sodišče v obrazložitvi sodbe v 10. točki govori (le) o pravnoposlovni pridobitvi tožničine lastninske pravice, v 9. točki pa o pridobitvi z dedovanjem (ki ni originarna pridobitev lastninske pravice kot meni pritožba, temveč izvedena pridobitev) ne pomeni, da je sodba sama s seboj v nasprotju, temveč ustreza zgoraj opisani spremembi ob nakupu stanovanja.

O materialnopravni presoji zadeve:

Ker pritožnica navaja, da novejšo sodno prakso pozna, pritožbeno sodišče ne ponavlja argumentov iz odločb Vrhovnega sodišča (II Ips 475/2008, II Ips 385/2008, II Ips 132/2009, II Ips 924/2008) in odločb Ustavnega sodišča (Up-591/2010 in Up 128/2003), ki govorijo za zaključek, da je bila tudi tožnica v obravnavani zadevi v času, ko je tožena stranka pridobila hipoteko v izvršilnem postopku, že imetnica takšnih stvarnopravnih upravičenj oz. pričakovanj, ki izvršbo preprečujejo.

Pritožba pa izpostavlja pomembno okoliščino in sicer, da se navedeni judikati nanašajo na primere, ko tožeča stranka razpolaga (pred toženkino pridobitvijo hipoteke) tako z zavezovalnim, kot tudi z razpolagalnim pravnim poslom, slednjega pa naj tožnica v obravnavani zadevi ne bi imela in ji zato pravnega varstva ni mogoče nuditi. Očitek pritožbe, da je imela tožeča stranka možnost vpisati se v zemljiško knjigo kot lastnica že od leta 1994 dalje, ima podlago v njeni trditvi, da naj bi bila nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo že na predlog S. d.o.o. z dne 20.6.1994,a je to navedla tožena stranka šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo), ne da bi navedla razloge, zaradi katerih tega dejstva, za katero v pritožbi meni, da je pravno relevantno, ni mogla navesti prej in je zato glede te trditve prekludirana. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče še dodaja, da vprašanje kupčeve skrbnosti pri uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim materialnopravno niti ni pomembno v tistih primerih, ko upnik pridobi hipoteko v izvršilnem postopku, saj ga načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje(glej že citirane judikate).

V 10. členu kupoprodajne pogodbe iz leta 1990 je res zapisano, da bo vknjižba etažne lastnine na zgrajenem stanovanju izvedena na osnovi elaborata etažne lastnine, kar pomeni, da tedanji zemljiškoknjižni podatki vknjižbe niso omogočali, saj je vzpostavitev etažne lastnine nujen predpogoj, da je mogoče lastninsko pravico na stanovanju vpisati v zemljiško knjigo. To pa ne izključuje veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila iz 4. člena Pogodbe in 2. člena Aneksa. Drži tudi, da je v 11. členu pogodbe zapisano, da je pogoj za veljavnost pogodbe podpis pogodbe o vzajemnih razmerjih, saj gre za enega od elementov etažne delitve, vendar pa je tožnica s predložitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim izkazala, da prodajalec vprašanje izpolnitve tega pogoja ni štel za bistvenega za veljavnost pogodbe.

Toženi stranki ni mogoče pritrditi, da pogodba in aneks iz leta 1990 nista vsebovala ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Le-to se je nanašalo na stanovanje v objektu na parc. št. 147/4 k.o. N., navedeno je bilo, da se nahaja v 3. etaži, da meri 53,75 m² in da nosi oznako xx. Povsem iste oznake vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo v pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 31.5.2012, zato v identiteto stanovanja, ki je bilo zajeto v zemljiškoknjižnem dovolilu leta 1990, ni mogoče dvomiti. Takrat veljavna pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah so v 39. paragrafu določala, da mora zasebna listina, ki je podlaga za vknjižbo, obsegati tudi „izrečno izjavo onega, čigar pravica se utesnjuje, obremenja, razveljavlja ali prenaša na koga drugega, da pristaja na vknjižbo“. Tak pristanek prodajalca na vknjižbo lastninske pravice na stanovanju na kupca pa vsebuje 4. člen Pogodbe oz. 2. člen Aneksa iz leta 1990. Pogodba vsebuje overjen podpis prodajalca in predložena je bila davčni upravi zaradi odmere davka. Sodna praksa obveznosti predlagatelja zemljiškoknjižnega postopka, da mora biti nepremičnina v listini, ki je podlaga vpisu označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, ne razlaga dobesedno in vprimerih, ko dvoma o identiteti nepremičnine ni, stoji na stališču, da ovir za vpis ni (Cdn 143/2011 in druge). Na podlagi spremenjenega 243. člena ZZK-1 (od uveljavitve ZZK-1C) pa je mogoče ob dosledni izpeljavi novelirane ureditve izbrisne tožbe zagovarjati celo stališče, da lahko ugovor tretjega v izvršilnem postopku (kupca, ki ima le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravni posel in nepremičnino v posesti) temelji že na obligacijski pravici, ki utemeljuje pridobitveni zahtevek (1).

O pritožbi glede pravdnih stroškov:

Pritožbi je sicer mogoče pritrditi, da se je tožena stranka pred vložitvijo izvršilnega predloga, s katerim je predlagala izvršbo tudi na sporno stanovanje, prepričala o lastništvu dolžnika preko podatkov zemljiške knjige in GURS-a, kar pa glede na ostale okoliščine te zadeve ne pretehta k odločitvi, da tožena stranka tožeči stranki stroškov ni dolžna povrniti. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je namreč tožeča stranka vse listine, na katere je sodišče oprlo odločitev v tej pravdni zadevi, predložila že v izvršilnem postopku in je bila torej tožena stranka z njimi potem, ko je bil vložen ugovor tretjega, v celoti seznanjena. Tožbenemu zahtevku pa se je upirala tudi potem, ko so bile vse listine v pravdi ponovno predložene.

Ne drži, da so bili stroški tožeče stranke za drugi narok nepotrebni. V zvezi s tem je bilo že zgoraj obrazloženo, da je bil prvi narok preložen na predlog obeh strank, da se jima omogoči predložitev dokaznih listin. Na drugem naroku pa je sodišče tudi zaslišalo tožnico, pri čemer je sodišče tisto, ki na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, zato argumentiranje pritožbe glede tega, da zaslišanje ni bilo potrebno, ne vpliva na njeno stroškovno obveznost.

Res pooblaščenka oz. pooblaščenec tožeče stranke na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopil, vendar sodišče za ta narok niti ni priznalo nagrade, zato so pritožbene trditve v zvezi s tem nerazumljive.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče iz gornjih razlogov zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s svojim pravnim sredstvom ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo glede na vsebino navedb ni pripomogla k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------------

op. št. 1: Jana Hudej, Iztok Ščernjavič: Procesna vprašanja v zvezi s stvarnopravnimi zahtevki; Dnevi civilnega in gospodarskega prava 11. do 12. april 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.