VSL sklep Cst 337/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 14.5.2014 (po predlogu upraviteljice z dne 31.5.2014), katere predmet je prodaja poslovnega prostora A. za ceno v višini 102.000,00 EUR.

Zoper ta sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravdnega postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožila upnica R. G. in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in spremeni tako, da izda sklep o izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odreklo soglasje k sklenitvi kupoprodajne pogodbe za prodajo poslovnega prostora stečajnega dolžnika, ker je iz zapisnika javne dražbe z dne 9.5.2014, ki je bil priložen upraviteljičinemu predlogu za podajo soglasja, izhajalo, da je pet dražiteljev podalo pripombe na izvedeno javno dražbo, ker naj bi bili neupravičeno izključeni iz javne dražbe. Iz zapisnika javne dražbe izhaja, da je upraviteljica dovolila k dražbi pristopiti enajstim dražiteljem, medtem ko osmim dražiteljem tega ni dovolila, ker njihova potrdila o plačilu varščin niso bila potrjena s strani banke, čeprav je bilo predhodno ugotovljeno, da je vseh osem dražiteljev najmanj en dan pred javno dražbo vplačalo varščino v višini 10 % izklicne cene.

Pritožnica navaja, da je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje poseglo v vsebino dražbenih pogojev, saj je bilo v oklicu dražbe, ki je bil javno objavljen na portalu AJPES, določeno, da lahko na dražbi sodeluje le nekdo, ki izpolni vse natančno določene dražbene pogoje. Določilo točke 5. razpisanih dražbenih pogojev je določalo, da lahko na dražbi sodelujejo ponudniki, ki bodo dan pred začetkom dražbe vplačali varščino v višini najmanj 10 % izklicne cene in pred začetkom javne dražbe predložili dokazilo o plačilu varščine, potrjeno s strani banke. Stališča prvostopenjskega sodišča, da je preveč formalistično izključevanje dražiteljev le na podlagi tega, da niso predložili s strani banke potrjenega plačila varščine, pritožnica ne sprejema, saj je s tem sodišče prekoračilo svoja pooblastila.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da v skladu z določbo 341. čl. ZFPPIPP sodišče prve stopnje sme odločati le o tem, ali je bila dražba izvedena v skladu z razpisnimi pogoji. Določba 1. točke sedmega odstavka citiranega člena namreč določa, da sodišče preverja le, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji. Iz sklepa o prodaji z dne 26.6.2014 pa glede plačila varščine izhaja zgolj, da se določi v višini 5.400,00 EUR, kar pomeni, da je bilo presojanje sodišča prve stopnje glede (ne)podaje soglasja utemeljeno.

V nadaljevanju pritožbe je pritožnica opisala možne primere, da bi lahko prišlo v primeru, ko dražitelj ne predloži s strani banke potrjenega potrdila o plačilu, do situacije, ko v resnici denar ne bi bil nakazan. Pritožbeno sodišče ponavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (in tej ugotovitvi pritožnica ni nasprotovala), da iz zapisnika o izvedeni javni dražbi izhaja, da je upraviteljica ugotovila, da so dražitelji, ki so bili kasneje izključeni iz sodelovanja na javni dražbi, plačali varščino na fiduciarni račun stečajne upraviteljice.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je ravnanje, ko se dražiteljem onemogoči sodelovanje na dražbi kljub temu, da je bilo predhodno ugotovljeno, da so varščino pravočasno plačali, ker nimajo potrdila o plačilu varščine, potrjenega s strani banke, preveč togo in ni v skladu z namenom, ki ga zasleduje samo plačilo varščine. Tudi določba 333. člena ZFPPIPP v tretjem odstavku določa, da se lahko javne dražbe udeleži le tisti, ki en dan pred javno dražbo, ali do poteka roka za oddajo ponudb pri zbiranju ponudb, plača varščino. Zakon pri tem ne nalaga strožjih pogojev za sodelovanje na javni dražbi. Plačilo varščine je dejanje, s katerim ponudnik navzven pokaže svoj kontrahirni namen, kar ugotavlja tudi pritožnica, in s tem, ko so posamezni potencialni kupci na fiduciarni račun nakazali plačilo varščine dan pred javno dražbo, so to svojo namero izkazali v zadostni meri. Stališče pritožnice, da je nujna tudi izpolnitev pogoja o bančno potrjenem potrdilu o vplačilu varščine, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča preveč toga in ne zasleduje namena, da na javni dražbi sodeluje čim več potencialnih kupcev in da se posledično za dolžnika doseže najboljša cena. To je po naravi stvari zagotovo mogoče, če na dražbi sodeluje čim več dražiteljev, potencialnih kupcev.

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).