VSL sodba II Cp 567/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih in duševnih bolečin ter pretrpljenega strahu v višini 6.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 567,50 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 682,35 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z zaključki sodišča se tožnica ne strinja. Ves čas postopka je zatrjevala, da so policisti tožnico ob postopku prisilne privedbe in osebnega pregleda poškodovali, da sta bila prisilna privedba in osebni pregled neutemeljena, prisilna sredstva so bila uporabljena preko mere in na tak način, da je tožnica utrpela telesne poškodbe, kar se ne bi smelo zgoditi. Delno povzema dokazno oceno sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da nasprotje med tem, kar je tožnica zatrjevala v tožbi in kar je izpovedala, zaslišana kot stranka, ne more imeti vpliva na to, ali so policisti pri opravljanju nalog prekoračili pooblastila in so med postopkom ravnali malomarno ali ne. Tožnica je utrpela zatrjevane poškodbe, je drobne in krhke postave, postopek prisilne privedbe in prijetja ter fizičnega onemogočanja tožnice pa so izvajali kar trije policisti. Policisti bi tožnico zagotovo lahko onemogočili oziroma izvršili odredbo o prisilni privedbi že s ključem na komolcu na obeh rokah in vklepanjem, brez da bi tožnico podirali na tla, do česar se sodišče ni opredelilo. Varnosti pregled in pogoji za njegovo izvedbo so določeni z 38. členom Zakona o policiji. Pogoji za varnostni pregled tožnice niso bili izpolnjeni, saj ni imela namena samopoškodovanja, niti ni k temu kazala kakršnihkoli tendenc, niti ni kazala znakov, da bo koga napadla, zato je bil varnostni pregled izveden nezakonito. Tudi če so policisti ocenili, da je bil varnostni pregled potreben, pa so gotovo ravnali nesorazmerno in malomarno, prisilna sredstva bi morala biti uporabljena na tak način, da policisti tožnice ne bi poškodovali. Sodišče navaja, da policija ni prekoračila pooblastil, nima pa sodba razlogov glede tega, ali so bila sredstva res uporabljena sorazmerno tožničinemu upiranju policistom pri postopku ter, ali so bile poškodbe tožnice pri vsem tem neizogibne.

3Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni sodišča druge stopnje pritožba neutemeljeno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na nasprotje med zatrjevanjem tožnice v tožbi in njeno izpovedbo na zaslišanju, je sodišče prve stopnje pravilno kot bolj prepričljive in verodostojne ocenilo izpovedi policistov. Na razloge sodišča prve stopnje se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Zgolj dejstvo, da naj bi tožnica ob postopku prisilne privedbe utrpela zatrjevane poškodbe ne dokazuje, da naj bi bilo ravnanje policistov protipravno oziroma malomarno. Pritožba neutemeljeno navaja, da sta bila neutemeljeno opravljena prisilna privedba in osebni pregled. Glede postopka prisilne privedbe je razloge sodišče prve stopnje navedlo v 25. točki obrazložitve, ti razlogi so pravilni. Policija je prejela odredbo sodišča o prisilni privedbi in je bila dolžna odredbo izvršiti, zato se tožnica ne more sklicevati na to, da privedba ni bila potrebna oziroma da je bila neutemeljena.

6Glede osebnega pregleda se pritožba neutemeljeno sklicuje na 38. člen Zakona o policiji (ZPol) in pogoje po tem členu. Podlago za varnostni pregled so namreč policisti imeli v 41. člen ZPol, po katerem prijetje obsega tudi varnostni pregled. S prijetjem namreč policisti začasno omejijo gibanje določeni osebi z namenom, da jo privedejo, jo pridržijo ali opravijo kakšno drugo dejanje, določeno z zakonom. Za potrebe privedbe je prišlo torej do prijetja tožeče stranke, kar pa vključuje tudi varnostni pregled (primerjaj 41. člen ZPol).

7Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so policisti prisilna sredstva uporabili preko mere, da so pri uporabi prisilnih sredstev ravnali nesorazmerno in malomarno, da bi tožnico lahko onemogočili že s ključem in lisicami, ker so postopek izvajali trije policisti ter trditve, da se sodišče o nesorazmernosti sploh ni opredelilo. Sodišče je namreč na 32. strani navedlo, da policija ni prekoračila pooblastil, s tem, ko je zoper tožnico uporabila prisilna sredstva ključ na komolcu, podiranje na tla ter uporabila sredstva za vklepanje. Navedlo je, da so bili ukrepi glede na ugotovljeno ravnanje tožnice sorazmerni načinu, sredstvu in moči upiranja tožnice. Navedeni ukrepi tudi po intenziteti spadajo med najmilejše. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da se je tožnica izvajanju prisilnih ukrepov ves čas upirala in to aktivno, saj je brcala, grizla, se z glavo zaletavala v mednožje policista in pljuvala in so policisti, ki so jo obravnavali, utrpeli lahke telesne poškodbe, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bili uporabljeni ukrepi sorazmerni načinu, sredstvu in moči upiranja tožnice. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je bilo podiranje tožeče stranke na tla nujno, glede na to, da je, kot je bilo že navedeno, tožeča stranka še naprej aktivno napadala policiste. Pri tem pa je policist S. izpovedal, da je, ker se je tožnica še vedno upirala, izvedel ukrep podiranja na tla, tako, da je tožnico položil na tla, da so ji lahko nadeli lisice, izpovedal pa je tudi, da je tožnico položil na tla in ne podrl, saj se je zavedal, da so tla asfaltna in tožnici niso hoteli nič žalega. Prav tako prekoračitve sorazmernosti ne predstavlja dejstvo, da so postopek izvajali trije policisti (tožnica pa je drobna), saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče S. navedlo, da namen pristopa treh policistov k obvladovanju tožeče stranke ni bil v uporabi večje, temveč manjše sile, ker je vsak od policistov lahko mirno opravil svoj del naloge in je za obvladovanje tožeče stranke uporabil najmanjšo možno moč.

8Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, iz razloga, ker so policisti ravnali skladno z odredbo sodišča in določbami ZPol, tako da odgovornost tožene stranke po 147. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ni podana, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi stranski intervenient, saj njegov odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP).