VSL sodba I Cp 658/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174057/2010 z dne 3. 12. 2010 v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila zneska 21.666,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2010 dalje do plačila, in v tretjem odstavku izreka glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 196,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2010 dalje do plačila. Tožencu je bilo naloženo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.851,04 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, tožniku pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov. Podredno predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovno posledico. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je prišlo do zaključka, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno plačilo na podlagi kvadrature. Zmotno se je postavilo na stališče, da je tožnik takšne svoje navedbe dokazal. Izpostavlja, da je tožnik gospodarski subjekt, za katerega je utemeljeno pričakovati višji dokazni standard in večjo skrbnost pri njegovem ravnanju. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno poverilo dokazno vrednost fotokopiji iz delovnega zvezka tožnika; zapisi v delovnem zvezku so zgolj informativne narave in namenjeni le avtorju zapiska, ki mu je delovni zvezek služil kot pripomoček. Poleg tega se izračuni v delovnem zvezku ne ujemajo s končnimi številkami, gre zgolj za približke. Sicer pa kopije delovnega zvezka potrjujejo navedbo, da je bilo dogovorjeno fiksno plačilo. Pred začetkom del niso bile opravljene meritve, tožnik ni podal ponudbe oz. predračuna, zato je povsem sprejemljivo in logično, da je bila dogovorjena cena „na ključ“. Dogovor o fiksni ceni ima učinke izračuna z izrecnim jamstvom, zato tožnik ne sme zahtevati večjega plačila, celo če je v posel vložil več dela in je izvršitev terjala večje stroške, kot je pričakoval. Kot dokaz o dogovoru glede fiksne cene izpostavlja lastno izpovedbo. Dogovor o ceni „na ključ“ kaže tudi dejstvo, da je tožnik tekom opravljanja del želel delno plačilo. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu zmotno presodilo dejanski pomen njegove izpovedbe in zaključilo, da iz tega razloga ni mogla biti dogovorjena cena „na ključ“. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova zahteva po delnem plačilu tekom opravljanja del kaže na to, da takrat končni znesek še ni bil znan. Poudarja, da ni bil prisoten pri meritvah, rezultati meritev ga niti niso zanimali, ker sta bila s tožnikom za ceno dogovorjena. Dogovorjeno plačilo „na ključ“ potrjuje tudi izpoved priče R. N., ki v svoji izpovedbi konstantno navaja znesek 8.000,00 EUR, kar jasno kaže na dejstvo, da je bil znesek na podlagi podjemne pogodbe med pravdnima strankama fiksiran. Prvostopenjsko sodišče je napačno dokazno ocenilo račun št. 20/10 z dne 14. 8. 2010 in dobavnico. Te listine ne morejo biti primeren dokaz, da je bilo delo opravljeno z materialom in v količinah, kot jih navaja tožnik. Račun tudi ne izkazuje, da so bila v njem navedena dela in količine dejansko opravljene. Izpostavlja, da je v svojih vlogah zanikal obseg porabljenega materiala in dela na objektu ter poudarja, da so količine močno pretirane. Opozarja, da tožnik v nobeni od svojih vlog ni navajal podrobnejše specifikacije opravljenega dela in porabljenega materiala po posameznih postavkah; pavšalnih navedb pa ni mogoče in jih ni dolžan specificirano prerekati. Izpostavlja zmotno uporabo pravila 212. člena ZPP in s tem v zvezi opozarja, da je predlagal izvedenca gradbene stroke, ta dokaz pa je sodišče zavrnilo, čeprav je okoliščina, ali so bila dela, kot izhajajo iz računa št. 20/10, dejansko opravljena, bistvena. Zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s sklenitvijo dogovora o prevzemu dolga med njim in R. N. za znesek 8.000,00 EUR. Zaključek sodišča, da sta se z R. N. dogovorila za popust, je neutemeljen. Glede plačila v znesku 6.200,00 EUR opozarja na napačen povzetek njegove izpovedbe glede zatrjevanj, da sta bila s T. P., prokuristom tožnika, prijatelja. Oporeka dokazni oceni, ki jo je prvostopenjsko sodišče napravilo v zvezi z zaslišanjem njegove žene M. K. in poudarja, da je njena izpoved verodostojna in iskrena. Predlaga, da se upošteva tudi izjava M. Š., s katerim se je pogovarjal že po prejemu izpodbijane sodbe, ki je kot delavec tožeče stranke pri njem opravljal slikopleskarska dela. Ta mu je na veliko presenečenje povedal, da so mu znani dogovori glede plačil, potrdil pa je tudi, da je P. dobil delno plačilo „na roke“. Poudarja, da tega dokaza ni mogel predložiti ali predlagati prej, saj ni vedel, da so priči te okoliščine znane.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje zaključkom, argumentaciji in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje. V zvezi z novim dokazom pa poudarja, da le-ta ni dopusten.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejstveni substrat izpodbijane sodbe tvorijo naslednje ugotovitve:

- tožnik je na podlagi ustnega dogovora (podjemne pogodbe) na toženčevi hiši izvedel slikopleskarska dela;

- ustno je bilo dogovorjeno, da se opravljeno delo obračuna na podlagi kvadrature;

- material za delo je priskrbel tožnik;

- toženec ni imel nobenih pripomb na kvaliteto dela;

- toženec dolguje tožniku celotno plačilo za opravljeno delo.

6Izpodbijana sodba na podlagi gornjih ugotovitev zavzema stališče, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno izhodišče pravilno našlo v določbi 619. člena Obligacijskega zakonika (2), ki ureja podjemno pogodbo.

7Zmoten je pritožbeni očitek, da tožniku ni uspelo izkazati dogovora o plačilu na podlagi kvadrature. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče izvedlo temeljito in prepričljivo dokazno oceno, skladno s metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Za svojo odločitev je v obrazložitvi podalo argumentirane razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki, nanašajoči se na fotokopijo lista iz tožnikovega delovnega zvezka. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo razloge, ki govore v prid tožnikovemu zatrjevanju o dogovoru na podlagi kvadrature. Opozorilo je, da je fotokopija iz delovnega zvezka predstavljala delavcu tožnika, T. P., pripomoček za delo, ki je na prvi pogled res zgolj informativne narave, kot trdi pritožba. Vendar pa v povezavi s preostalimi dokazi, ki jih je prvostopenjsko sodišče povezalo v trdno sklenjen krog, govori v prid tožnikovemu zatrjevanju glede dogovora o plačilu na podlagi kvadrature. Dejstvo, na katerega opozarja pritožba – da izračuni v tožnikovem delovnem zvezku predstavljajo zgolj približke dejanskih izračunov – nikakor ne potrjuje dogovora o fiksni vrednosti del. Navedeno je treba povezati z nespornim dejstvom, da so se že po opravljenem delu izvedle natančne meritve, ki so bile podlaga za izstavitev spornega računa. Neprimerna je tudi primerjava med fotokopijo lista iz delovnega zvezka in spornim računom, ki jo v pritožbi podaja toženec. Primerjavo cen namreč onemogoča bistvena razlikovalna okoliščina, ki je v tem, da pri izračunih v delovnem zvezku ni bil upoštevan material, saj naj bi ga po prvotnih dogovorih priskrbel toženec.

9Pritožbena sklicevanja na običajno prakso pri sklepanju tovrstnih poslov ter skrbnost tožnika ne morejo izpodbiti trdne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Odsotnost ponudbe oz. predračuna ter predhodnih meritev sámo po sebi ne more biti pokazatelj dogovora o fiksni ceni. T. P., prokurist tožeče stranke, je v svojem zaslišanju, ki mu je prvostopenjsko sodišče sledilo, pojasnil, da so bile ob začetku del predstavljene cene po kvadratnem metru. To pomeni, da je bila okvirna cena določljiva. Sporni račun pa vsebuje tudi cene materiala, ki v delovnem zvezku niso bile upoštevane.

10Zmoten je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z argumentacijo sodišča prve stopnje glede delnega plačila. Prvostopenjsko sodišče je navedlo razloge za svoje stališče, da ob zahtevi za delno plačilo končni znesek še ni bil znan. Tega stališča ni mogoče ocenjevati samega zase, upoštevati ga je treba v kontekstu, kot ga ponudi sodišče prve stopnje. Umestiti ga je treba med ugotovitve, da bi lahko tožnik plačilo celotnega zneska, ob predpostavki, da bi bila dogovorjena cena „na ključ“, terjal že prej. Obenem pa je treba upoštevati pomembno dejstvo, da se je izmera objekta opravila po izvedenih delih.

11Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno izpovedbe toženca, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče. Tudi izpovedba priče R. N. ne izkazuje dogovora o plačilu „na ključ“, kot zmotno zatrjuje pritožba. Dejstvo, da v svoji izpovedbi omenja znesek 8.000,00 EUR, pri čemer tudi pojasni naravo tega zneska, samo po sebi nikakor ne potrjuje toženčevih navedb o plačilu „na ključ“.

12Zmotni so pritožbeni očitki o napačni dokazni oceni dobavnic in računa št. 20/10 z dne 14. 8. 2010. Tožnik se je v pripravljalnih vlogah skliceval na sporni račun in dobavnice; prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo – temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče – da so predložene listine v zadostni meri specificirane. Upoštevaje načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki mu je tožnik v celoti zadostil, je neutemeljen pritožbeni očitek o pavšalnosti navedb, ki jih toženec naj ne bi bil dolžan specificirano prerekati. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec glede obsega porabljenega materiala in dela ter same kvalitete del ni podal substanciranih ugovorov ter ni izkazal, da je računu ugovarjal že pred pravdo. Tako so neutemeljeni vsi očitki o zmotni uporabi pravila o dokaznem bremenu kot tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava.

13Toženec je v postopku sicer res predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke v povezavi z ugotavljanjem količine materiala in dela, vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z navedbami o ceni, količini in kvaliteti opravljenih del ter materiala. V zvezi s postavitvijo izvedenca je toženec na naroku 7. 12. 2012 pojasnil, da ugotavljanje dejanskih mer ni relevantno; neizvedbe predlaganega dokaza na zadnjem naroku tudi ni grajal kot procesno kršitev, kar bi moral storiti, skladno z določbo 286. b člena ZPP.

14Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni, ki jo je prvostopenjsko sodišče opravilo v zvezi z zatrjevanim prevzemom dolga. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča je logično in življenjsko prepričljivo ter podprto z izvedenimi dokazi. Že iz izpovedbe toženca smiselno izhaja, da je tožnik privolil le v možnost plačila po tretji osebi. Podlago za zaključek, da znesek 8.000,00 EUR predstavlja popust tožencu, je najti v izpovedbi R.N., katerega verodostojnosti tožencu tekom postopka na prvi stopnji ni uspelo izpodbiti.

15Dejstvo, da toženec drugače interpretira pričanje svoje žene M. K., kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, še ne izkazuje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbo toženčeve žene skrbno ocenilo ter tudi navedlo razloge, zaradi katerih njeni izpovedbi ni moglo slediti. V dokazni oceni prvostopenjskega sodišča ni nedoslednosti, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je v zadostni meri skrbna in analitično sintetična. Drugačna interpretacija njene izpovedbe, ki jo ponudi pritožba, pa ne more biti razlog za zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

16Pritožbeno sodišče ni upoštevalo novot, ki jih v pritožbi podaja toženec. Pritožnik, ki se sklicuje na novote, nosi trditveno in dokazno breme, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Toženec je v pritožbi zatrdil, da je po prejemu neugodne sodbe ob naključni priliki govoril z M. Š., ki je kot delavec tožnika opravljal slikopleskarska dela na njegovem objektu. Ta mu je na veliko presenečenje povedal, da mu je bil znan dogovor glede plačil, pa tudi okoliščine glede delnega plačila. Toženec tekom postopka ni podal trditvene podlage, da bi bile pri dogovarjanju glede cene storitve prisotne še tretje osebe, niti ni zatrdil, da bi se s tožnikom oz. njegovimi delavci večkrat pogovarjal o ceni in načinu plačila. Upoštevaje dejstvo, da je bil M. Š. zaposlen pri tožniku in je opravljal dela na toženčevem objektu, bi lahko toženec ob ustrezni skrbnosti predhodno preveril njegovo poznavanje problematike v zvezi s plačili in ceno ter ga pravočasno predlagal za pričo. Glede ocene verodostojnosti podane izjave M. Š. pa ni mogoče mimo tožnikovega odgovora, v katerem izpodbija verodostojnost te priče, ki naj bi bila s tožnikom v konfliktnem odnosu. Ker je toženec podal dokazni predlog šele v pritožbi, ga skladno z določbo 337. člena ZPP ni moč upoštevati, saj toženec ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti v postopku na prvi stopnji.

17Vse zgoraj obrazloženo kaže na neutemeljenost toženčeve pritožbe. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

18Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato pritožbene stroške nosi sam.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1)Ur. l. RS, št. 26/99 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.